Tri prste v luknje na krogli

Zaspana Ljubljana je dobila novo zanimivost. Po tenisu v osemdesetih letih in fitnesu ter golfu v devetdesetih so zabave in rekreacije željni državljani in državljanke - pustimo ob strani profije, ti se z bovlingom ukvarjajo že od sredine sedemdesetih let - dobili enega redkih high-tech športno-rekreacijskih, pa tudi zabavo ponujajočih športnih objektov, pravo, šestnajststezno dvorano za bovling. Ustno izročilo, ki zadnjega pol leta kroži po mestu, pa tudi širše, pravi, da je novi center za bovling na obrobju Šiške zakon. Da je bovlanje prekleto kul, da tja zahaja veliko simpatičnih in spogledljivih bejbik in tipčkov, da lahko igraš tudi biljard, se nalivaš z alkoholnimi in brezalkoholnimi koktajli, posebna znamenitost naj bi bil koktajl velikan, ki ga piješ kar s tal po metrski slamici, skratka, tam je zabave polna vreča, sploh pa takrat, ko se ugasnejo luči in se prižgejo neonke, ki vso dvorano obarvajo s fluorescenčnimi barvami. Dovolj dobrih razlogov, da se je tja, na obrobje mesta, odpravila tudi invalidsko-pisunska ekspedicija v postavi duo Valdoltra in foto Iči.

"Sport of gods"

Sodobni bovling je ameriški izum, gre za različico kegljanja, le da je namesto devetih treba podreti deset kegljev, v kroglo pa so zvrtane tri luknje. Tudi štetje je malce drugačno in keglji niso postavljeni v obliki romba kot pri kegljanju, temveč v obliki trikotnika. Za šport in rekreacijo so bovling, tako vsaj pravijo arheologi, izumili že Egipčani 5200 let pr. n. š, angleški kralj Henrik VIII. pa ga je menda nadvse rad igral s topovskimi kroglami. Nemci so v prvih stoletjih našega štetja izumili izraz kegelj, Angleži pa so kegljanje v 14. stoletju celo prepovedali, ker je postalo tako priljubljeno, da so začeli moški med stoletno vojno zanemarjati svoje patriotske dolžnosti. V Ameriko so kegljanje (takrat so podirali še devet kegljev v trikotniku) prinesli nizozemski kolonisti, sredi 19. stoletja pa je postalo pravi množični hit. Med prohibicijo so ga v Ameriki v petdesetih letih 19. stoletja celo prepovedali, ker so v dvoranah za - takrat še - kegljanje tudi množično popivali in kockali. Ker pa je zakon prepovedoval igranje le z devetimi keglji, so vrli jenkiji dodali še enega. Tako se je rodil bovling in kot blisk obnorel Ameriko, pa tudi ameriške zaveznice v Aziji. Leta 1895 so v Ameriki ustanovili ameriško bovlinško zvezo in poenotili pravila. Ta veljajo še danes. Steze za bovling so začeli graditi predvsem v predmestjih, zbijanje kegljev pa je postalo eden najbolj množičnih športov v petdesetih letih 20. stoletja. Bovling je postal šport za proletariat. Ker je bil množičen, je bil poceni, pravila pa preprosta. Največji point pa je bil v tem, da so ga lahko igrali v družbah na lokalnih bovliščih. Tri prste, palec, kazalec in sredinec, v luknje na krogli, težki od 3,5 do 7,8 kilograma, malce zaleta, počep in met. Nič lažjega. Nobene znanosti, pa še božanski občutek, ko se keglji rušijo tistih nekaj metrov pred tabo in skoraj vedno kakšen pade. Uporaba računalnikov je olajšala štetje (prej so se podrti keglji računali ročno po dokaj zapleteni metodi - ne seštevajo se dejansko podrti keglji, ampak obstaja bonifikacijski način štetja, tako da v eni igri lahko nadomestiš tudi do sto kegljev), zato ni čudno, da imajo samo v Ameriki več kot 250 tisoč stez in okrog 90 milijonov igralcev. No, za Američani ne zaostajajo niti Japonci, ti imajo dvorane za bovling tudi s sto stezami, Malezijci in drugi nad Ameriko navdušeni Azijci, pa tudi Avstralci, Italijani, Brazilci, v zadnjem času je bovling obnorel celo Kitajce in prebivalce nekdanjih socialističnih držav. Bovling je poseben šport tudi zaradi tega, ker obstaja končni izid - magična meja tristo točk, ki jih redko dosežejo celo najboljši poklicni igralci. Seveda pa bovling ni imun za rekorde in legende. Pred leti je Jeremy Sonnenfeld, sicer študent in dvakratni amaterski prvak Južne Dakote, na nekem turnirju postavil absolutni rekord s trikrat podrtimi tristo keglji na treh različnih stezah, kar do zdaj ni uspelo še nobenemu Zemljanu. Pa še nekaj je, zaradi česar je bovling tako veličasten. Ker zanj ni potrebna natrenirana mišična masa, ga lahko igrajo ženske in moški, mali in veliki, suhi in debeli. Na prvenstvih se pogosto dogaja, da dosežejo ženske skoraj enake izide kot moški. Za bovling ni potrebna fizična moč, ampak občutek. Da je podiranje kegljev "sport of gods", je ugotovil tudi vesoljski humanoid v nadaljevanki Peti kamen od sonca, najbolj znana filma, v katerih se bovla, pa sta King pin bratov Farelli in Big Lebowski bratov Cohen. Sicer je v Ameriki tako, da bovla ogromno znanih osebnosti, menda je eden največjih navdušencev, tako vsaj trdijo viri na internetu, najznamenitejši "čarovnik" David Copperfield.

V Sloveniji bovlinga, v nasprotju s kegljanjem, ki se je trdno zasidralo v srca podalpskih športnikov in rekreativcev, ni bilo do sedemdesetih let, ko so v ljubljanskem gostišču Alpe Adria na Masarykovi odprli prve štiri steze v Jugoslaviji, šele leta 1976 je bil ustanovljen prvi bovling klub Ljubljana, kasneje Tivoli. Takrat so v kompleksu bazenov pod Rožnikom odprli šest stez za bovlanje. Kljub temu bovling Slovencev ni tako navdušil, da bi postal množičen šport. Kegljanje je ostalo zakon. V Sloveniji je zdaj šest klubov (Olimpija, Triglav, Petrol, Krjavelj, BK300, Zmajček in Ericsson iz Zagreba, ki že 25 let sodeluje na naših tekmovanjih) z okrog 70 registriranimi igralci in igralkami. Združeni so v Bovling zvezi Slovenije, ki se je pred kratkim odcepila od kegljaške zveze. Imamo pa tudi štiri tekmovalce, ki so se že vpisali v klub tistih, ki so dosegli magično mejo tristotih kegljev; med njimi je bil prvi leta 1983 na stezi v Tivoliju Miklavž Sever, guru slovenskega bovlinga, kasneje pa so se mu pridružili še Alojz Voglar, Đorđe Bošković iz Zagreba in najnovejši rekorder Ivo Hauptman, ki je tristo kegljev zbil leta 1994. Kakšna je razlika, kar zadeva množičnost, med bovlanjem in kegljanjem, pove podatek, da na svetovnih prvenstvih v bovlingu tekmuje več kot sto držav, v kegljanju pa le štirinajst. Na evropski sceni je najboljši slovenski dosežek 6. mesto Janija Tratnika, sicer pa se svetovnega prvenstva, ki bo letos v Maleziji, slovenski tekmovalci zaradi prevelikih stroškov ne bodo udeležili. Slovenci so bili na dosedanjih svetovnih in evropskih prvenstvih vedno bolj ali manj eksotična atrakcija, pa ne zaradi lege ali prepoznavnosti na zemljevidu, temveč zato, ker jim skoraj nihče ni verjel, da imajo v vsej državi le eno dvorano s šestimi stezami.

Cosmo punce in fantje

Morda se bodo slovenski tekmovalci, zdaj, ko imajo od decembra lani prvi šestnajststezni bovling center v Ljubljani, ki sta ga odprla ljubitelja bovlinga še iz tivolskih časov, z malce manj sramežljivosti pognali večjim uspehom naproti, sicer pa smo že tako ali tako navajeni, da glede na infrastrukturo, ki jo premore naša skromna državica, naši športniki dosegajo vesoljske uspehe. Gotovo pa je, da so novega objekta na obrobju mesta najbolj veseli rekreativci vseh spolov, starosti in kilogramskih stanj. Kot so nam zaupali informatorji, ki svoj prosti čas preživljajo na bovlišču, sta najboljša dneva za obisk petek in sobota zvečer, ko je na sporedu cosmo bovling s prižganimi fluorescentnimi lučmi, ko dvorana za bovling zaživi v neonskem disko sijaju. Upoštevali smo nasvet in vse tiste sladke stvari, ki so nam jih zaupali pripovedovalci, vsaj delno doživeli. Kako hudo resna stvar je tale novi dvonadstropni objekt, smo ugotovili že pred vhodom v dvorano, ko smo hoteli, ker smo bili dogovorjeni s šefom, na neki, sicer ne preveč zaveden način, avto parkirati pred vhodom, kjer je pisalo rezervirano. V nekaj sekundah je priletel varnostnik in nas napodil parkirat drugam, češ da je tam mesto za avtomobile šefov, ki morajo imeti svoj prostorček vedno prazen. V dvorani so že gorele neonke in igralci in igralke so pridno, nekateri bolj, drugi manj zagrebeno in navdušeno, zbijali keglje, ki jih je nato robotska mašina pridno pobirala in vozila tja nekam v ozadje. Tudi barman Primož, ki operira za najdaljšim, 25-metrskim, šankom v Ljubljani in za katerega so nam punce razlagale, kako dobre koktajle meša, je imel polne roke dela. Na dan jih zmiksa okrog 150, posebej pa je ponosen na svojega velikana, imenovanega Party starter, ki je vreden točno 4800 tolarjev. Čeprav naj bi bil bovling bolj v domeni proletariata, cene niso ravno sindikalne. Za urico cosmo bovlinga je treba odšteti bogatih 4800 tolarjev, res je, da so cene ob delavnikih in v dopoldanskih terminih nekoliko nižje, imajo tudi nekaj študentskih in drugih popustov, v ceno pa so všteti posebni bovling čeveljčki, ki si jih mora vsak, če jih še nima, obvezno obuti. Igralci pravijo, da je najbolj obupno, ko v izposojevalnici dobiš prešvicane čevlje, ki jih je že nosil kdo drug. Kot pravi Miran Prelogar - Pegi, šef bovlinga v Klubu 300, prej je bil šef dvorane v Tivoliju in kopališki mojster v bazenu, spominjajo pa se ga predvsem generacije plavalcev iz šišenskih osnovnih šol, najbolj po tem, da je nadobudne mladce preganjal izpred dekliških kabin za preoblačenje, je to povsod po svetu največja težava. "Trudimo se, da se čevlji obrnejo le enkrat na dan, redno jih tudi sprejamo z lekarniškimi dezinfekcijskimi spreji, vendar se včasih res zgodi, da čevljev zmanjka in naletiš na take, ki jih je tisti dan že kdo uporabljal." Čevlje je sicer mogoče tudi kupiti, par stane od 50 do 100 evrov, v zadnjem času jih ljudje menda pokupijo kar precej, saj so primerno darilo, predvsem za tiste, ki se večkrat odpravijo zapravljat čas z bovlanjem, lahko pa si kupiš celo kroglo, ki ti jo navrtajo po meri. Nekateri res hodijo bovlat, predvsem je zanimivo opazovati mešane družbice deklin in tipov, ki med seboj tekmujejo, se spodbujajo ali preklinjajo, drinkajo raznovrstne pijače iz posebnih tulcev s pipico z imenom žirafa, ogromno pa je tudi tistih, takšen vtis je vsaj dobila Mladinina ekspedicija, ki hodijo tja past firbec, spit kakšen drink, opazovat pripadnike nasprotnega spola ali odigrat partijo biljarda v drugo nadstropje. Ker je bovlanje postalo fensi, se tam zbira tudi vedno več znanih likov, prednjačijo športniki z žogo, nogometaši, košarkarji, z njimi imajo največje težave zaradi številk čevljev, in rokometaši, za največjo atrakcijo pa še vedno velja solzava Karmen Stavec, ki je video za svoj evrovizijski hit posnela prav v Klubu 300, bila pa je tudi edina, ki so ji za zdaj dovolili, da je podirala keglje v štiklicah. Menda ji je šlo kar dobro s šestkilogramsko kroglo. Sicer pa bovlajo predvsem družbice znancev, veliko je tudi sindikalnih veselic, med obiskom smo naleteli prav na člane sindikata zdravnic, zdravnikov in sester iz bolnišnice Petra Deržaja, ki so po rekreaciji navdušeno srebali koktajle. Prav zanimivo jih je bilo opazovati, predvsem vse tiste seksi zdravnice in sestre, ki se sicer med delavnikom ukvarjajo tudi z vrtanjem lukenj v kolena pacientov, po službi pa veselo razbijajo keglje in srebajo koktajle po slamicah. Rekorderja ali rekorderke, ki bi v novem bovlišču podrla 300 kegljev, še ni, za zdaj je najboljši dosežek 299 kegljev. Za večino pa to, koliko kegljev zbijejo, tako ali tako ni pomembno. "Devetdeset odstotkov jih sploh ne zna šteti, vendar se tako rekoč vsi, ki pridejo bovlat, zagotovo še vrnejo," pravi Pegi. Sicer pa, kaj te briga štetje, če namesto tebe šteje računalnik. Pomembnejše je druženje in iskanje dogodivščin.