Namesto oslov avtomobili

Marec 2003, polotok Karpaz, čisto na koncu otoka Ciper, v Turški republiki Severni Ciper. Cesta, polna lukenj. Avtomobili ... jih ni. Ob cesti se mirno pasejo divji osli, pod oljke se v gručah tiščijo ovce. Popolna in mirna sredozemska idila, nespremenjena zadnjih 30 let. Za ta del sveta so govorili, da je to zadnji kraj, kjer lahko vidite Sredozemlje, kakršno je bilo, preden so ga v drugih obmorskih deželah pozidali s hoteli.

Maj 2003, polotok Karpaz, čisto na koncu otoka Ciper, še vedno v Turški republiki Severni Ciper. Cesta je na novo asfaltirana. Ob njej ni videti ne oslov ne ovac, temveč gore smeti. Na cesti pa ... nepretrgana kolona pick-upov z registrskimi tablicami Republike Ciper. Zgodovinski trenutek za razdeljeni otok: ciprski Grki in Turki imajo prvič po 30 letih možnost prostega prestopa meje. "Zdi se mi, kot da bi sanjal," je navdušeno razlagal Murat, tridesetletnik, ki si je večino življenja prizadeval za združitev razdeljenega otoka in bil zaradi tega nemalokrat v nemilosti severnega režima.

Vse se je pravzaprav zgodilo hitro in nenavadno. Po tem, ko sta se marca med pogajanji o sprejetju Ananovega načrta za rešitev ciprskega vprašanja sporekla južnociprski predsednik Tasos Papadopulos in severnociprski predsednik Denktaš, so bili vsi prepričani, da je združeni otok za vedno izgubljen. Grški del je nekaj dni kasneje podpisal pristopno pogodbo z Evropsko unijo, prebivalci turškega dela otoka so bentili nad Denktašem in se vrnili k resigniranemu čakanju. Potem pa se je okoli 20. aprila začelo šušljati, da naj bi odprli mejo, ki jo že od leta 1974 varujejo sile Združenih narodov. Nihče ni natančno vedel, ali so to le govorice ali resnica. Uslužbenec britanskega veleposlaništva, ki ima rezidenco v južni Nikoziji, stavba veleposlaništva pa je v severni Nikoziji, je tiste dni opisal takole: "Vsak dan se vozim v službo čez prehod Londra palace. Takrat nas nihče ni uradno obvestil, da bodo odprli mejo. Med diplomati nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo. Še 23. aprila zjutraj sem šel normalno v službo, potem pa so mi okoli dvanajstih rekli, naj grem preverit, kaj se dogaja na mejnem prehodu, češ da naj bi severnociprske oblasti odprle mejo." In so jo. V prvih urah je mejo z obeh strani prestopilo več tisoč ljudi. Isti dan so vzpostavili telefonsko povezavo med severnim in južnim delom otoka. Presenečeni so bili prav vsi, tudi Alvaro de Soto, posebni Ananov svetovalec za Ciper, ki je v prvih izjavah nenehno ponavljal, da take poteze od Denktaša nikakor ni pričakoval. Kot da se še ni naučil, da so sredozemski politiki nepredvidljivi, trmasti in da vedno naredijo vse po svoje.

Za ljudi in glasove

Toda politično ozadje odprtja meje je verjetno zelo oportunistično. Dejstvo je, da je v Turčiji na političnem prizorišču s prihodom Radjepa Erdogana zavel nov veter. Če hoče Erdogan spraviti Turčijo bližje Evropi, mora opraviti z vojsko, mafijo in s Ciprom. Nihče ne ve, kako je Erdogan prepričal Denktaša, sicer naravnega zaveznika turške vojske, naj odpre mejo. Verjetno pa je, da je bila v igri evropska pomoč v višini 15 milijonov evrov, ki naj bi pripadla Severnemu Cipru, če si bo še naprej prizadeval za iskanje rešitve, ki bi omogočila, da bi se otok vendarle združen pridružil Evropi. V igri so tudi bližajoče se volitve na Severnem Cipru, na katerih bi, če bi ostalo pri nerešitvi, Denktaš gladko izgubil, sedaj pa morebiti še ima minimalne možnosti, da se obdrži na političnem prizorišču. Ostareli predsednik je svojo potezo označil za dokaz, da Grki in Turki lahko skupaj pijejo in jedo. Hkrati je pripomnil, kako vesel je, da se je rešil Ananovega načrta, ki bi otoku po njegovem naredil več škode kot koristi.

A kaj odprta meja pomeni za ljudi? Hm, odvisno, s katere strani prihajajo. Najprej je režim odprtja meje prinesel separiranje državljanov Severnega Cipra. Na drugo stran namreč lahko gredo le avtohtoni Ciprčani, ne pa tudi priseljenci iz Turčije, ki so se na otok najbolj množično priseljevali v osemdesetih letih, ko so v zameno za hišo in zemljo režimu obljubili glas na volitvah. Sedaj so drugorazredni državljani, ki nimajo pravice pridobiti potnega lista Republike Ciper in jim grozi, da se bodo morali odseliti nazaj v Anatolijo, Kurdistan ali kam v okolico Črnega morja. Zato je pri njih že zaslediti rahle nacionalistične težnje; kažejo se v izobešanju turške zastave in podobnem, kar takoj naleti na ogorčene odzive Ciprčanov.

Prav tako na drugo stran otoka še vedno ne smejo tujci, ker grška stran še vedno trdi, da so na otok stopili ilegalno. Z juga gredo Ciprčani lahko na sever za tri dni in z avtom, v nasprotni smeri le za 24 ur peš. Oboji pa na mejnih prehodih v kilometrskih vrstah čakajo več ur. Zakaj? "Seveda me je zanimalo, kako je na drugi strani," je povedala Arzu iz Famaguste, ki je skupaj s prijatelji odpotovala v Larnako. "Sedaj sem videla, da je tam sicer zelo lepo, ampak da nas ne marajo preveč." Nerazumevanje na obeh straneh je razumljivo. "V šoli so nas učili, da na drugi strani ni ničesar," se je zasmejala osemnajstletna Elena iz Limasola, ki je v Severni Ciper prišla na celodnevni nedeljski piknik, izlet z družino. "Sedaj vidim, da tudi tukaj živijo zelo prijazni ljudje." Njena mati je dodala, da so si spotoma ogledali še hišo, iz katere so bili leta 1974 izgnani moževi starši: "Ljudje, ki sedaj živijo v hiši, so nam ponudili kavo in čaj, skupaj smo sedeli na vrtu in se pogovarjali." Zgodba kot tisoče drugih. Eno izmed najbolj nejasnih vprašanj pri morebitnem združevanju otoka je vprašanje vračanja odvzete lastnine na obeh straneh. Oblasti na meji poleg zemljevidov delijo tudi kratka navodila za obnašanje v Severnem Cipru, v njih med drugim piše, da je marihuana strogo prepovedana, da je omejitev hitrosti 100 km/h in da naj se v hiše ne vstopa brez privolitve lastnikov. Kljub temu se je dogajalo, recimo v vasi Karmi, da so nekdanji lastniki sedanjim pod nos molili papirje, češ tukaj je bila rojena moja mati in to je moja hiša. Denktaš je zaradi tega izrecno izjavil, da ciprskim Grkom odvzete lastnine ne bodo vračali v naravi.

Posledice odprte meje so bile vidne takoj: poleg ganljivih srečanj prijateljev in družin z obeh strani meje so se ob cestah pojavili napisi v grščini in ciprski funt je kot plačilna sredstvo v hipu zamenjal turško liro. Poskočile so tudi cene in v nekaj primerih, ko so gostinci le preveč zaračunavali grškim sodržavljanom, so posredovali policisti. Očistili so večino ruševin pravoslavnih cerkva in v nekaterih celo dovolili opravljanje verskih obredov. Na ulicah so se pojavili preprodajalci cigaret, saj so te v severnem delu vsaj trikrat cenejše kot v južnem. Mestne oblasti v severnem delu otoka so bile popolnoma nepripravljene na desettisoče obiskovalcev, ki so po dobri stari sredozemski navadi smeti metali kar skozi okna avtomobilov. Naenkrat ste morali biti pozorni tudi na to, ali nazdravite s turškim šefere ali z grških jasu, zato so na hitro iznašli kombiniran izraz šeja.