denar / Pasti zadolževanja

Natančnih podatkov o tem, koliko Slovencev in Slovenk je zadolženih, ni, analize, zakaj so se ljudje znašli v dolgovih, za kaj najemajo posojila, kakšna in pod kakšnimi pogoji, pa niso opravile niti ustanove, od katerih bi to vendarle pričakovali (ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, fakultete, ekonomski inštituti, Banka Slovenije). Vsaj nekaj o socialni sliki Slovenije, katere pomemben del je zadolženost prebivalstva, povedo mnenja, ki so nam jih poslale komercialne banke. "Če upoštevamo samo kredite fizičnim osebam (potrošniške in stanovanjske), je zadolženih najmanj 400.000 oseb, pri čemer je treba upoštevati, da ima lahko ena oseba več kreditov. Prekoračitve na tekočih računih so prav tako krediti, teh pa je okrog 500.000 ali več," meni Milka Serdt, koordinatorka v Novi Kreditni banki Maribor (NKBM). Tudi po mnenju Luke Omrčena, vodje PE SKB Ljubljana, je, če med zadolžitve štejemo tudi prekoračitve limita na računih, zadolženih več kot polovica Slovencev, pri Bank Austria Creditanstaltu (BACA) pa menijo, da je zadolženih okoli 35 odstotkov aktivnega prebivalstva, to pomeni 15 odstotkov prebivalcev Slovenije.

"Gospodinjstva so se v Sloveniji izdatneje zadolževala predvsem v letih povečanega trošenja, to je leta 1993 in 1995 in nazadnje leta 1999, pred uvedbo DDV. Neto zadolženost prebivalstva, merjena kot razmerje med posojili in vlogami v bankah, se je v omenjenih letih izjemno povečala zaradi večjega zadolževanja prebivalstva in tudi zaradi manjšega varčevanja," pojasnjuje Ana Tršalič Selan iz Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). V zadnjih desetih letih se je neto zadolženost prebivalstva podvojila (leta 1992 je razmerje znašalo 0,15, lani pa 0,30). "Razmerje med povprečnim stanjem bančnih posojil prebivalstvu in povprečnimi evidentiranimi mesečnimi prejemki je bilo lani na ravni 2,78, pred desetimi leti pa sedemkrat nižje, in sicer 0,42." Drugače povedano to pomeni, da je bil pred enajstimi leti vsak Slovenec v povprečju zadolžen za manj kot polovico svoje plače, pokojnine oziroma drugega dohodka, lani pa že za skoraj tri svoje dohodke.

Selanova opozarja, da se kljub velikemu povečanju vrednosti kazalcev, ki merijo zadolženost prebivalstva, ta v zadnjih letih počasi zmanjšuje, medletne realne rasti posojil prebivalstvu so bile lani na najnižji ravni v zadnjih desetih letih. Počasi, a najhitreje od vseh kategorij posojil pa narašča obseg kratkoročnih posojil, ki najverjetneje deloma nadomeščajo vse manjši promet občanov s čeki. Gospodinjstva torej zadnja leta - kljub postopni razbremenitvi prejemkov zaradi odplačila posojil iz leta 1999 - del tako sproščenih sredstev raje kot v ponovno najemanje posojil in porabo usmerjajo v prihranke. Po mnenju Selanove bi to lahko pomenilo večjo spremembo v strukturi porabe dohodka, lahko pa le kaže, da se gospodinjstva počasi pripravljajo na ponoven cikel večjih nakupov. "Če pričakujemo nov cikel trošenja, bi ta zopet pomenil rast neto zadolženosti prebivalstva, saj se bodo leta 2004 sprostili stanovanjski prihranki, hkrati pa se bo z razdolževanjem, ki izhaja iz leta 1999 najetih posojil, takrat sprostil del prejemkov gospodinjstev, ki bodo za nakup stanovanj ali drugih trajnih dobrin najverjetneje pripravljena sprejeti novo breme posojil," meni Selanova.

Posojila za potrošne dobrine

In kakšne so sedanje razmere? Po najnovejših dostopnih podatkih (UMAR, EO 4/2003) so skupna tolarska posojila prebivalstva, najeta pri domačih bankah, aprila 2003 znašala 586 milijard in 749 milijonov tolarjev (za primerjavo: aprila leta 1992 dobrih 13 milijard, leta 1994 prek 63 milijard, leta 1997 prek 214 milijard, leta 2000 dobrih 457 milijard). Prebivalstvo je v prvem četrtletju letos neto odplačevalo okvirna in tolarska posojila v višini 3,8 milijarde tolarjev (v istem obdobju lani 2,7 milijarde), dolgoročno pa je neto najemalo posojila v višini 9,5 milijarde tolarjev, kar je realno 8,7 odstotka več kot v istem obdobju lani. Zaradi sezonskega gibanja je bila več kot polovica dolgoročnega neto zadolževanja realizirana marca. Pri nizki realni stopnji rasti varčevanja in tolarskih posojil se zadolženost prebivalstva, merjena kot razmerje med posojili in vlogami, že četrti mesec zapored ohranja na ravni 0,29, ugotavljajo v UMAR-ju.

V bankah sicer opažajo, da so kreditno manj dejavni zimski in počitniški meseci, v SKB dodajajo, da je zadolževanje s prekoračitvijo limita na računih v banki največje okrog novega leta, kratkoročna posojila so najzanimivejša pred počitnicami in pred začetkom šolskega leta, stanovanjska se najemajo največ v spomladanskih mesecih in do oktobra. Potrošniška posojila (nakup avtomobila, gotovina ...) zaradi različnih akcij niso tako zelo sezonska. Kar precej ljudi najema nova posojila za poplačilo starih. Po mnenju predstavnikov NKBM jih tako ravna več kot 30 odstotkov, hkrati pa si zagotovijo delno izplačilo v gotovini za tekoče potrebe. Sicer pa posojilojemalci želijo čim več gotovine, čim daljše roke vračila in zelo enostavne postopke odobritve, kar pa ni vedno optimalno in izvedljivo. V SKB opažajo, da se z zniževanjem obrestnih mer povečuje pritisk na znižanje obrestnih mer pri že najetih posojilih, banke pa v to nerade privolijo. Slovenci sicer v različnih bankah najemamo različna posojila. V NKBM je od skupnega števila odobrenih posojil okrog 60 odstotkov kratkoročnih, po vrednosti pa gre za približno 15 odstotkov skupnega stanja. Najpogosteje jih ljudje porabijo za nakup izdelkov, namenjenih splošni porabi (bela tehnika, pohištvo). Dolgoročni pa so najpogosteje namenjeni za nakupe avtomobilov in vlaganje v stanovanja. V BACA je razmerje zadnji dve leti 1 : 18 v korist dolgoročnih posojil. Glede namenov zadolževanja je trenutno razmerje približno 20 odstotkov gotovinskih posojil, okrog 40 odstotkov avtomobilskih in prav toliko stanovanjskih, opažajo pa še, da se Slovenci ogromno zadolžujemo zlasti za potrošne dobrine. V SKB opozarjajo, da tisti, ki najemajo dolgoročna posojila, želijo čim daljšo dobo vračanja, vendar pozitivni učinek zadolžitve hitro splahni, in če denar ni bil porabljen za določen namen, je obremenitev visoka in za stranke dolgoročno veliko breme. V Abanki se ljudje večinoma zadolžujejo dolgoročno, največ povprašujejo po gotovinskih posojilih, sledijo posojila za stanovanja, avtomobile in druge dobrine.

Bankirji sicer menijo, da večina ljudi (v NKBM menijo, da 80 odstotkov) vendarle še najema posojila v bankah in ne na sivem trgu. Med prednostmi najema posojila pri banki omenjajo, da naj bi bilo poslovanje z banko preglednejše, da je zaupanje večje, da najem posojila pri banki zagotavlja, da dohodki posojilojemalca ne bodo preobremenjeni in zato zaradi zadolženosti njegovo finančno stanje ne bo ogroženo. Prednosti so tudi vsi potrebni kadrovski, tehnični in finančni viri, točna določitev kreditnega razmerja, ki mora biti v skladu z zakonodajo in internimi akti banke, nižje obrestne mere, utečen postopek opominjanja, banke dolgov tudi ne izterjujejo nasilno.

Nelegalno zadolževanje

Pasti zadolževanja na sivem trgu je nešteto. Za takšno izposojo se po mnenju BACA odločajo predvsem ljudje, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev posojila pri bankah (dohodek jim ne omogoča najema posojila), ali pa tisti, ki so že prezadolženi in za banke pomenijo preveliko tveganje.Ta nelegalni trg je sicer pri nas, če pogledamo le enega od Salomonovih oglasnikov, izjemno razvit. Samo v eni številki smo našteli prek 300 oglasov s ponudbo posojil, kjer težav ne povzročajo niti nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, niti administrativne prepovedi za dohodke, niti to, da za jamstvo ljudem jemljejo kar plačilne kartice, pokojnine ... V SKB so prepričani, da se nelegalno zadolževanje vsaki stranki vrne kot bumerang, saj lahko povzroči velike težave z vračilom posojila, s plačevanjem oderuških obresti in stroškov, po mnenju BACA pa je tvegano tudi zaradi hitrih izvršb. V SKB so prepričani, da bi si morale Banka Slovenije, druge institucije in različne inšpekcije z različnimi ukrepi prizadevati za čim boljši nadzor nad tem, kdo lahko odobrava posojila in pod kakšnimi pogoji.

O tem, koliko ljudi najema posojila zaradi želje po vedno novih potrošnih dobrinah in koliko za premagovanje socialne stiske oziroma za golo preživetje, prav tako ni podatkov. Se pa del odgovora na to vprašanje morda skriva pri tistih, ki v uradnih postopkih pridejo zadnji na vrsto, torej pri izvršiteljih - po domače rubežnikih. Kot pojasnjuje Tatjana Krivec Tavčar, predsednica Zbornice izvršiteljev Slovenije, je kar 60 odstotkov ljudi, za katere sodišče dosodi rubež premičnin, nesrečnikov v hudi socialni stiski. Mnogim med njimi tako rekoč nimajo česa zarubiti, saj so že tako brez vsega. Med največjimi upniki so sicer banke, zavarovalnice, Mobitel, Telekom in RTV, ljudje, s katerimi se ubadajo izvršitelji, pa so bolj ali manj isti. Kdor nima, pač nima. Zarubljeno premično premoženje izvršitelji potem poskušajo prodati na dražbah, zanimanje zanje in izkupiček pa skoraj nista vredna omembe. Upniki imajo tako še največ možnosti za poplačilo dolga, če se izvršiteljem z dolžniki uspe nekako dogovoriti vsaj za poplačilo dolgov v obrokih in v nekih razumnih rokih. Kot pravi Tavčarjeva, se poskušajo z ljudmi pogovoriti čim bolj razumno, zato je pomoč policije potrebna le pri približno 3 do 4 odstotkih. Manj milostni so izvršitelji do dolžnikov, ki na primer ne plačujejo RTV-naročnine, ker jim program nacionalke ni všeč, ali pa denimo do raznih sumljivih podjetnikov. Nekaj manj kot 50 uradnih izvršiteljev, kolikor jih je zdaj v državi, svoje delo zaradi polžje hitrosti sodišč (zaradi katerega morajo dolžniki plačevati še visoke obresti) za zdaj sicer zmore brez težav. Je pa tudi na njihovem področju hudo razvit sivi trg, saj izterjevalci s takimi ali drugačnimi dokumenti in bolj ali manj nasilno ljudi prepričujejo, da so prišli po njihovo premoženje kot uradni pooblaščenci upnikov. Mnogi žal še enkrat nasedejo.