prosti čas / Učenje v eksotiki

Ena izmed stvari, ki so v bivšem političnem režimu dokaj dobro delovale, sedaj pa kar precej šepajo, je prostovoljno delo. Pod geslom bratstva in enotnosti so se v časih štafete mladosti in kurirčkove pošte družili mladenke in mladeniči iz vse nekdanje Juge, prepevali junaške borbene koračnice in brez misli na zaslužek gradili infrastrukturo, ki jo uporabljamo še danes. Razmere so se od takrat bistveno spremenile. Osnovnošolci ne zbirajo več starega papirja in ne opravljajo več organiziranih čistilnih akcij. Študentje niti pomislijo ne več na množično zastonjsko opravljanje težaškega dela v mladinskih delovnih brigadah. Kaj šele, da bi v poletnih mesecih, v premoru med študijem, namesto Darsa gradili viadukt pri Črnem Kalu. Tržna gospodarska usmeritev je pripeljala do tega, da se celo državni uradniki, kot so navadni pocestni policisti, včasih vedejo, kot da jih zanima izključno tisti del posla, ki polni njihovo blagajno. Če se od časa do časa ne bi oglasilo tistih nekaj organizacij, ki se ukvarjajo z novačenjem nadobudne mlade idealistične delovne sile, sploh ne bi vedeli, da je še kdo za koga pripravljen kaj storiti brezplačno.

Ko se je v začetku devetdesetih let prostovoljno delo preselilo v nevladni sektor, je bilo najdejavnejše Društvo MOST, pred štirimi leti pa ga je nasledil Voluntariat, ki je edini pri nas specializiran za to, da k nam pripelje in iz Slovenije po svetu pošlje čim več volonterjev. Ker za razpošiljanje kadra po svetu potrebuješ dobre zveze, je del mednarodne organizacije za prostovoljno delo Service Civil International, ki izhaja iz ekumenskega gibanja, njeni začetki pa segajo v čas po prvi svetovni vojni. Za prvi tabor so namreč pripeljali Nemce, da so popravljali neko francosko vas. Zamisel se je porodila kot mirovna opozicija vojaški službi. "Na začetku je bila motivacija altruistična: gremo, da bomo pomagali. Danes ni več tako. Če danes kdo reče na primer, da bi šel v Afriko pomagat, ga že kar malo čudno gledamo. Ni več enosmerno, jaz grem in bom pomagal, ampak je dvosmerno, je proces učenja. Jaz tebi pomagam na en način, ti meni na drugega. Rezultat ni več toliko na tistem, ki je prejemnik pomoči, ampak bolj na tistem, ki daje pomoč, pri tem se česa nauči, prinese razumevanje neke druge družbe in s tem spreminja odnos oziroma poglede v svojem okolju," razloži bistvo prostovoljnega dela kot modela osebnostnega razvoja direktor Voluntariata - Zavoda za mednarodno prostovoljno delo Boštjan Kovačec.

Večina prostovoljcev je študentov, mladih, ki so še polni želje po pozitivni spremembi. To dokazuje podatek o povprečni starosti prostovoljca, povprečen prostovoljec je star dvaindvajset let, večinoma pa ne več kot trideset, saj imajo takrat ljudje povečini že preglavice s pomanjkanjem časa zaradi redne službe. Torej pretiranih strokovnjakov na tem področju niti ne more biti. Prostovoljno delo je pri nas precej feminizirano, kar osemdeset odstotkov je prostovoljk, za takšno obliko pomoči pa se ne odločajo več na splošno, temveč se odzovejo na točno določen problem, pri reševanju katerega želijo biti udeležene. Nerodno pri feminizaciji je le to, da so "najmanj 'zaželeni' prostovoljci samske ženske okoli tridesetega leta, predvsem če gredo za dlje časa v kakšne nerazvite države, saj hočejo spremeniti preveč stvari. So preveč odločne. Je pa res, da je največ zanimanja ravno med ženskami pri tridesetih."

Preden se kam odpotuje, vsaj pol leta potekajo osebnostne priprave na projekt, da prostovoljci vedo, kam se odpravljajo in kaj lahko pričakujejo v neznanem kraju. Eden izmed smislov takšnega preživljanja prostega časa naj bi bil tudi, da bi prostovoljci po vrnitvi unovčili svojo izkušnjo, vendar za zdaj ostaja pri tem, da je za večino to le priložnost za poceni potovanje v eksotične kraje. "Večinoma trajajo tabori okoli dva do tri tedne in so ponavadi poleti, tako da so nekakšna alternativa turizmu. So pa tudi dolgoročnejše oblike, ki trajajo od pol leta do dveh let." Na tabore v Slovenijo so v desetih letih privabili okoli 2500 tujcev, v tujino pa poslali okoli 2700 prostovoljcev. Bistvo taborov je, da se na njih zberejo ljudje iz različnih držav, različnih ras in pogledov na svet, se družijo, širijo obzorja, hkrati pa se ukvarjajo s kakšno lokalno težavo. Lani so se ukvarjali s parado ponosa, na solinah si že nekaj časa prizadevajo za ohranjanje naravne kulturne dediščine oziroma za ohranjanje starodavnega načina pridobivanja soli, pri Murski Soboti pa že od leta 1991 poteka romski tabor. "Ni pričakovati, da bo en tabor rešil problem, ampak z njim ljudem pokažemo, da lahko kaj storijo zase ..."

Večina slovenskih volonterjev se odpravi po Evropi, predvsem jih zanimajo države, kot so Francija, Španija, Anglija in Nemčija, kjer se lahko izpopolnjujejo v znanju jezikov. Seveda pa so na razpolago tudi privlačnejši tabori. V Mehiki prostovoljci skrbijo za želvja jajca in jih varujejo, da ne končajo kot delikatesa. V Palestini opravljajo celo takšna dela, kot je spremljanje civilistov, ki se jim lahko marsikaj pripeti že med sprehodom po ulici, s tujcem, predvsem z belcem, pa so nekoliko varnejši. V Nepalu je veliko dela z begunci, v Indiji so tabori po vsej državi, tako da je treba veliko potovati iz kraja v kraj, kjer se pomaga lokalnim skupnostim. Pri daljših potovanjih je nujen lasten denarni vložek, saj to področje ni prav izdatno financirano iz proračuna. Šest tednov Tajske ali Mehike znese 400.000 tolarjev.

Osebne izkušnje

Tea Šentjurc je šla prvič v tujino na tabor po koncu prvega letnika študija zaradi čisto banalnega razloga, vseeno pa jo je zamisel prepričala. "Vse leto sem žurala in nisem hotela tega početi še poleti. Enostavno sem hotela nekaj drugega. Ker študiram mednarodne odnose, me je pritegnil tabor v Palestini." Tam je spala v šoli in predvsem pomagala beguncem. "Ne le da nismo živeli v isti stavbi z moškimi, ampak smo bili na različnih straneh ulice." Izraelski vojaki so jo gledali postrani in jo kar nekajkrat zaslišali, saj se jim je zdelo čudno, da je sploh na tistem območju. Bila je tudi na Šri Lanki. Ker se je mednarodni tabor pričel ravno po 11. septembru, je bila edina od udeležencev, ki si je upala priti. "Samo za enega človeka potem ni bilo posebnega koncepta tabora. So me pa povezali z nekaterimi organizacijami in sem, glede na študij in glede na to, da so takrat potekale parlamentarne volitve, delala kot mednarodni opazovalec. Živela sem pri družinah, hodila na poroke, delala z ženskami na plantažah ..." Izogniti se ni mogla niti srečanju s tamilskimi tigri. Zaradi vseh dogodivščin, ki jih je doživela na potovanjih, je sedaj še bolj zagreta za prostovoljno delo kot na začetku. "Med študijem izgubiš občutek za realno življenje, sploh na družboslovnih usmeritvah, kjer je več teorije, abstrakcije. Tam pa bolj spoznaš sebe, saj vidiš, kako deluješ v takšnih razmerah..."

Še bolj je potegnilo Uroša Koširja, ki je po enajstih letih, odkar se je prvič odpravil na tabor v Italijo, letos vodja tabora na Veliki planini. "Gre za to, da koristno preživiš čas, ne le da greš na plažo s prijatelji, se ga napiješ, ješ, spiš, serješ ..." Odkar je vodja taborov, se je prepričal, da so ti za mnoge prelomnica v odraščanju. "Eni ne znajo niti kuhati sami, in ker si na taboru sami pripravljamo hrano, je to za nekatere že prvi korak k samostojnosti. Večina je mladih, ker pozneje, ko gredo v službo, nočejo štirinajst dni dopusta porabiti za delo. Mladi pa združijo potovanje in prostovoljstvo." Seveda ne začnejo vsi opravljati prostovoljnega dela zaradi potovanj. Študentka tretjega letnika kulturologije na FDV Ana Rozman je pred štirimi leti v prostovoljstvo zabredla zaradi želje po delu z begunci. Tako je prvi dve leti svojega prostovoljstva preživela v ljubljanskem begunskem centru in delala z otroki in mladostniki. Pozneje se je udeležila še dveh prostovoljnih taborov v Nepalu. "Prvi tabor je bil v Katmanduju, v tibetanskem begunskem centru. Prostovoljci iz Evrope in Nepala smo zravnali tla okoli šole za šolsko igrišče in organizirali likovne in glasbene delavnice za otroke. Drugi tabor, ki sem se ga udeležila, pa je bil ob meji z Indijo, v vasici Nijgadh, kjer smo prostovoljci postavili temelje za novo šolsko učilnico in stranišče. V azijskih državah se prostovoljno delo razume predvsem kot fizična pomoč pri delu." Prepričana je, da so mednarodni tabori najboljši način, da spoznaš kulturo neke države, saj si z ljudmi tako v pristnejšem stiku, kot če k njim prihajaš kot turist. Zato si sploh ne predstavlja več običajnega načina potovanja. "Če hočeš zares izkusiti pristno kulturo dežele in spoznati ljudi, moraš z njimi živeti, jesti, delati in se zabavati. Vse to pa je mogoče doživeti le na taborih. Doživetja v Nepalu so me tako navdušila, da se julija letos vračam tja. Spet se bom udeležila mednarodnega prostovoljnega tabora in nadaljevala pot v Indijo."

Tudi Vesni Rejc ni žal, da je vsakoletno preživljanje počitnic na morju z družbo in potovanja zamenjala za prostovoljno delo. V daljšem časovnem obdobju, pravi, se kulture ne samo dotakneš, temveč jo poskušaš tudi razumeti. "Po svoji stari navadi sem se odločila v zadnjem trenutku in že naslednji teden potovala na Sicilijo. Spoznala sem ogromno ljudi, s katerimi sem še vedno v stiku." Naslednje leto je zaradi študijskih obveznosti ostala doma in s prijateljico vodila romski tabor v Prekmurju. Vendar jo je že od nekdaj vleklo v jugovzhodno Evropo in ponudila se ji je priložnost na Kosovu. "Skoraj vsi so me imeli za malo čez les, mama je dobila še nekaj sivih las več, prijatelji pa so me spraševali, ali mi lahko pomagajo pri nabavi čelade in drugih podobnih obrambnih pripomočkov." V nekdanji jugoslovanski avtonomni pokrajini je sodelovala pri projektu vključevanja Romov v srbsko okolje Kosovske Mitrovice. Ravno z delom na zloglasnem Kosovu pa si je pridobila neprecenljive izkušnje. "Sedaj znam ceniti stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne, predvsem svobodo gibanja. Spoznala sem še nekaj. Pot, kultura, ki jo narekujeta Amerika in Evropa, ni edina in edina prava. V severni Kosovski Mitrovici sem spoznala drugačno kulturo, kjer so pomembni predvsem ljubezen, spoštovanje, prijateljstvo, ponos ... Ko sem se po dvomesečnem bivanju na Kosovu vrnila v Slovenijo, sem bila popolnoma drug človek."