košarka / Nikoli mi niso grozili

Na koliko finalnih tekmah ste že sodili?

To je bil moj šesti Final Four. Prav na finalnih tekmah pa sem sodil že četrtič.

So pa tu še svetovna prvenstva in olimpijske igre!

Na svetovnih prvenstvih in na olimpijskih igrah sem sodil v polfinalu.

Kdo je po vašem najboljši košarkarski sodnik?

Moj vzornik je bil Zoran Grbac iz Hrvaške. O zdajšnjih kolegih pa ne bi govoril, saj so to v bistvu moji prijatelji in ne bi nikogar posebej izpostavljal.

Ali obstaja razlika med sodniki v Evropi in sodniki v NBA, če se strinjamo, da so v ligi NBA igralci boljši? So tudi sodniki tam boljši?

Ne bi se mogel strinjati, da so boljši. Imel sem to srečo, da sem sodil s sodniki iz NBA. Prvič sem imel kar precejšen strah, ker sem tudi sam pričakoval, da bodo izstopali, tako kot menite vi, da naj bi bilo. Vendar se je na samem igrišču pokazalo, da ni tako. Evropski košarkarski sodniki smo po poznavanju materije konkurenčni sodnikom iz NBA.

Pa bi vi radi sodili v NBA?

Ne, in nikoli me ni vleklo, da bi postal sodnik NBA.

Kako pa se sploh postane sodnik NBA?

Pred sezono so kampi, na katerih se prijavljajo sodniki.

Ko pridejo igralci iz NBA v Evropo, imajo kar nekaj težav, preden se prilagodijo evropskemu načinu igranja in sojenja. Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo nekdanji igralci NBA?

Bistvenih razlik ni. Košarka je košarka. Tudi način treniranja in priprava igralcev nista nič drugačna kot v Evropi. Kar pa se pravil tiče, nimajo toliko specifičnih pravil, kot si predstavljamo. Mogoče le pri prvem koraku, ko vodijo žogo, kar se vidi predvsem pri nizkih igralcih, to je pa tudi vse. Kadar sem na svetovnem prvenstvu in olimpijadi sodil ameriškemu moštvu, smo upoštevali ta način igre, ker na eni tekmi ne moreš spremeniti tistega, kar so se učili 15 ali 20 let.

Če pa pride igralec iz NBA igrat v Evropo, se mu ne popušča!

Gre samo za segment korakov, drugje je košarka košarka.

Gledalci vidimo razlike tudi pri dosojanju napak. Kakšna je razlika med napako v NBA in evropsko napako?

Tu bi rekel, da gre za slabost evropskih sodnikov, ki nismo dovolj dosledni. Pravila so enaka. Obstaja pravilo oziroma princip vertikalnosti, to pomeni, da se mora igralec, ki meče na koš, gibati v svoji vertikali. Če gre v prostor obrambnega igralca, je on odgovoren za kontakt. Tu preveč ščitimo napadalca. Pravila pa so identična.

Evropski sodniki ne sodijo pravilno?

Nismo dovolj dosledni.

Bi si lahko pri nas privoščili biti poklicni sodnik?

Mislim, da ne.

Kakšna pa je razlika med zaslužki evropskih sodnikov in sodnikov v NBA?

Evropski sodniki zaslužimo približno 10 odstotkov tistega, kar zaslužijo sodniki v NBA, ker tam morajo biti profesionalci, za nas pa je to bolj hobi.

Pa se ve, kakšne so te številke?

Neuradno sem zvedel, kolikor so mi povedali. O konkretnih številkah pa ne bi govoril, ker ne vem, ali jih lahko povem javno ali ne. Številke so visoke tudi za ameriške razmere.

Bi vi lahko sodili na grškem, španskem ali italijanskem prvenstvu in ali so vas že kam vabili?

To je stvar nacionalnih federacij, ali kaj takega dovolijo ali ne. Slučajno vem za Španijo, kamor se je preselil neki argentinski sodnik, ki je sodil tudi na svetovnem prvenstvu, pa mu za zdaj ne dovolijo soditi v španski ligi.

So vas že kam vabili?

Ne.

Kaj pa v Sloveniji, je možno, da bi vabili sodnike iz drugih držav, kot pri hokeju?

To je stvar sodniške organizacije. Teoretično je možno. So pa naše sodnike že vabili recimo v Avstrijo; tam so sodili končnico.

Nogometni sodnik Pierluigi Collina je sodil na finalu Katarskega pokala. Bi vi šli na tako tekmo? Ste že dobili kakšno tako eksotično vabilo?

Vabilo sem že dobil, na žalost pa sem ga moral zavrniti. Povabili so me iz Dubaja, kjer ima košarka tradicijo in pogosto povabijo sodnike iz Evrope za sojenje končnice. To je neka stalnica, ni to, da bi rekel, da so povabili prav Iztoka Remsa, tam so vedno evropski sodniki. A nisem mogel iti, zaradi dopusta, nisem imel časa. Ni pa šlo za velik denar.

Če se dotaknemo Final Foura v Barceloni. Kako ste v vlogi sodnika čutili pritiske, ki so jih izvajali mediji, saj se je že od začetka lige govorilo, da bo prvak Barcelona? So bili še kakšni drugi pritiski?

Medijev ne jemljemo tako resno, da bi zaradi tega čutili pritisk. Tudi če kaj slišimo, gre skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. V Barceloni ni bilo nikjer čutiti nikakršnega pritiska, vsaj v krogih, kjer sem se gibal. Odkar sem v evropskem prostoru, moram reči, da tega ni. Morda je bilo kaj takega mogoče početi pred leti, zdaj pa nikomur ne pade na pamet, da bi poskusil kaj takega.

Govori se, da je Real poskrbel, da je po sodnika na letališče prišla limuzina in da je imel povsod odprte račune!

Sam nisem imel te sreče, da bi se vozil s kakšno limuzino.

V Barceloni mi je ostal v spominu Edneyjev prodor; Barcelonin igralec ga je očitno udaril, pa tega trije sodniki niso videli. Kako se lahko zgodi, da trije sodniki ne vidijo tako očitne napake, ali imate sodniki določen svoj teritorij ali lahko zapiska tisti, ki vidi napako?

Čeprav sem si nekajkrat ogledal posnetek finalne tekme, se tega dogodka ne spomnim. V sistemu treh sodnikov pa je določeno, da je vsak odgovoren za svoj prostor. Gotovo sodnik ne more soditi brez napake. Truditi se moraš, da sodiš s čim manj napakami. V svojem življenju še nisem videl tekme, ki bi bila odsojena brez napake. Res pa je, da si lahko slabo postavljen, lahko predte priteče igralec in ti zakrije zorni kot, pa ne vidiš. S tega vidika je treba gledati na te stvari, ne pa takoj, ko sodnik naredi napako, ugibati, zakaj jo je naredil, in iz tega kaj sklepati. Sodnikova napaka je sestavni del igre, tako kot igralčeva napaka.

Kaj pa menite o finalu svetovnega prvenstva ZRJ : Argentina, ko je bila v zadnjih sekundah sprejeta sumljiva odločitev v korist ZRJ?

Nikoli ne komentiram sojenja in ga tudi zdaj ne bom. Tam sem bil, gledal sem s tribune. Ko gledam tekmo v živo in potem posnetek, jo vidim čisto drugače, vidim stvari, ki jih v živo nisem videl.

Ampak če se še enkrat dotaknemo treh sodnikov, ali lahko zapiskaš, tudi če se je kaj zgodilo zunaj tvojega prostora?

Lahko. Je neko nepisano pravilo, da moramo najprej zaščititi košarko, šele potem vsak svoj prostor. Če je nekaj evidentnega, kolega pa je zakrit, je v interesu košarke, da zapiskaš.

Kako pa je s tehničnimi napakami trenerjev, saj se vseskozi nekaj razburjajo, hodijo na igrišče, protestirajo ... Kdaj se odločite za tehnično napako?

Vedno je treba vedeti, da so v športu stresne situacije, in to je treba upoštevati. Ko sedimo na tribuni in na igrišču igrata za nas nevtralni moštvi, gledamo drugače, kot če igra naša ekipa, takrat izgubimo objektivnost. Predstavljajte si igralce, trenerje in tudi sodnike, ki so, sicer na drugačen način, pod velikim pritiskom in stresom. Trener mora narediti vse, da bodo zmagali, to je normalno. Ali je to objektivno ali ni, je druga stvar. Tudi igralec odreagira, včasih "nešportno", pa ne dobi nobene tehnične napake. Nekaj naredi v emocijah, ki so nastale. Kakovosten sodnik bo to znal upoštevati, mlajši kolegi pa se hitreje odzovejo s tehnično napako.

Nekaj vzamete v zakup, ampak kdaj rečete, zdaj je pa dosti?

Ni pravila, to je občutek.

Gledalci smo dobili občutek, da se trenerju Barcelone Svetislavu Pešiću dovoli več kot recimo našemu Tomu Mahoriču!

S tem se ne bi mogel strinjati. To je stvar reakcije. Tista črta je res tam, vendar ne moreš reagirati vsakič, ko jo prestopi. Če jo prestopi v košarkarski želji, ne boš administrativec in rekel, stopil si na črto, in ga kaznoval. Treba je stvari jemati bolj življenjsko. Vsi poznamo pravila, razlika je v tem, kako jih znamo udejanjati na igrišču.

Ko smo že pri pravilih, kako je s to sireno ob koncu napada? Obetajo se neke spremembe!

Gotovo to ni bilo dobro za košarko. Ljudje, ki pridejo na tekmo, želijo dinamiko. Pripravlja se pravilo, da znak za 24 sekund, se pravi sirena, ne bo ustavljal igre, ampak se bo lahko igra po metu nadaljevala.

Košarkarski organizaciji Fiba in Uleb se še vedno nista dogovorili o nadaljnjem vodenju lig prvenstev. Kdaj ste se vi odločili za prehod iz konservativne Fibe k Ulebu in kaj ste s tem pridobili ter kaj izgubili?

Ne bi rekel, da sem karkoli izgubil, ker mislim, da sem se odločil pravilno. Ko smo bili sodniki pred dvema letoma povabljeni, da se pridružimo Ulebu, smo se mu pridružili, ker se tam igra najboljša košarka v Evropi. Mislim, da je bila odločitev pravilna. Profesionalno smo oddelali svoje delo.

Zakaj se za prestop niste odločili takoj?

Takrat je bilo vse razdvojeno. Tisti, ki smo ostali, smo lahko sodili v Fibi, kjer je bilo še dovolj kakovostno tekmovanje, Maccabi, Panathinaikos sta ostala.

V Sloveniji se je z večjo konkurenco začelo več govoriti tudi o sojenju. Kakšna je po vašem kakovost sojenja v slovenski košarkarski ligi?

Lahko trdim, da so slovenski košarkarski sodniki po znanju eni najboljših v Evropi. To je dejstvo. Mogoče so pred nami le Grki, ki so velika košarkarska nacija, z drugimi pa smo povsem konkurenčni, če ne celo boljši po poznavanju materije in tudi po sojenju. Res pa je, da smo majhni in je težko priti ven.

Kakšno se vam je zdelo sojenje v finalu košarkarskega pokala, ko se je Slovan zelo razburjal, pa tudi na ligaških tekmah je bilo podobno. Je to sindrom majhnega kluba ali so bile res storjene sodniške napake?

Težko bi komentiral, ker vsega nisem videl. Obstajajo kasete in sodniška organizacija pri nas si ogleda veliko kaset. Če nastanejo sporne situacije, imamo v pravilniku, da predstavniki kluba in sodniki skupaj analizirajo kaseto in ugotovijo, ali je bilo kaj narobe.

Obstajajo kakšne sankcije za sodnike? Če igralec slabo igra, ga trener zamenja. Če trener slabo vodi moštvo, ga zamenja uprava. Je mogoče zamenjati sodnika, če slabo sodi?

Tako kot doživi krizo igralec, jo lahko tudi sodnik. Takrat potrebuje več tekem, da se vrne. Košarkarski sodnik je neke vrste individualni športnik. So pa nekatere stvari, kot so tempo delegiranja, pogovori ...

Kje je bilo najtežje soditi zaradi pritiska gledalcev? Katera dvorana je najbolj vroča?

Mogoče sam nisem več tako objektiven, ker sem imel to srečo, da sem sodil tudi v jugoslovanski ligi. V jugoslovanski drugi ligi in tudi v 1. B in 1. ligi je bilo ogromno dvoran, kjer je bil nenormalen pritisk publike na sojenje. Nikoli ne bom pozabil: ko sem šel prvič v Grčijo, so mi rekli, da je to vroč teren, spomnim se, da sem sodil Arisu. Dvorana je bila nabito polna, ambient pravi. Po tekmi sem se spraševal, kje je tisti pritisk, o katerem so toliko govorili. V resnici pa je bilo v dvoranah po Jugoslaviji, v Čačku, Zadru, Šibeniku, Kraljevu, kjer so bili res vroči tereni, tako ekscesno, da se mi Grčija ni zdela nič posebnega. Za nekoga, ki prihaja iz Skandinavije, kjer je kultura gledanja košarke drugačna, pa je to velik šok.

Kako pa se kaže ta pritisk, žvižganje, reagiranje na vsako odločitev, kovanci?

Tudi kovanci, vendar so jih potem nekajkrat finančno kaznovali, nekajkrat zaprli dvorano in moram reči, da se razmere v Grčiji bistveno izboljšujejo.

Kako se počuti sodnik, ko ga zadene kovanec ali vžigalnik?

Med tekmo si tako osredotočen na druge stvari, da mogoče čutiš, da te je kaj zadelo, pa sploh ne reagiraš. Meni se je zgodilo, da me je v hrbet zadel vžigalnik, pa ga sploh nisem čutil. Po tekmi so mi povedali.

Vas je že hotel kdo podkupiti?

Ne.

Tudi v Jugoslaviji ne?

Tudi v Jugoslaviji ne. Čeprav se je v Jugoslaviji o tem veliko govorilo, moram reči, da mi nikoli niso nič ponujali ali mi grozili. Po gostilnah se je marsikaj govorilo, a da bi bile te zgodbe resnične, ne morem reči.