bušiji / Reševanje vojakinje Lynch
Demaskiranje neoporečne junakinje
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 22, 3. 6. 2003
Vsaka vojna potrebuje heroje, napol mitska bitja, ki so šla čez sebe. In seveda, vsaka vojna potrebuje zgodbe o teh herojih - zgodbe, ki naelektrijo javno podporo in postanejo mentalna sidra naslednjih generacij. Zgodbe, ki si jih naslednje generacije pripovedujejo ob tabornem ognju. Na proslavah. Ali pa na predvolilnih konvencijah. Te heroične zgodbe ljudem vojno približajo, bolje rečeno - te zgodbe spravijo vojno v človeška srca. Podobno kot pri filmih - ne moreš kazati le bitk in vojnih množic, ampak moraš ponuditi tudi heroja, s katerim se gledalci lahko identificirajo. Spomnite se le filma Pasji dnevi (Wag the Dog), v katerem ameriški predsednik, ki se tik pred volitvami zaplete v seksualni, pedofilski škandal, napove vojno Albaniji, kar je kakopak le diverzija, s katero skuša pozornost speljati stran, drugam, na področje nacionalne varnosti. Vojna kot vojna. Toda njegovi politični strategi in drugi spin doctorji hitro ugotovijo, da ni vojne brez heroja. In tako sfabricirajo vojnega heroja - narednika Williama Schumanna (Woody Harrelson). Da je tip v resnici le zblojeni, lunatični, zadeti, psihopatski posiljevalec, ki nima pojma, za kaj sploh gre, jih ne moti. Bistveno je, da se ljudje z njim identificirajo. Mi rečemo, da je heroj, izmislimo si njegovo zgodbo - koga briga, kaj se je v resnici zgodilo!
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 22, 3. 6. 2003
Vsaka vojna potrebuje heroje, napol mitska bitja, ki so šla čez sebe. In seveda, vsaka vojna potrebuje zgodbe o teh herojih - zgodbe, ki naelektrijo javno podporo in postanejo mentalna sidra naslednjih generacij. Zgodbe, ki si jih naslednje generacije pripovedujejo ob tabornem ognju. Na proslavah. Ali pa na predvolilnih konvencijah. Te heroične zgodbe ljudem vojno približajo, bolje rečeno - te zgodbe spravijo vojno v človeška srca. Podobno kot pri filmih - ne moreš kazati le bitk in vojnih množic, ampak moraš ponuditi tudi heroja, s katerim se gledalci lahko identificirajo. Spomnite se le filma Pasji dnevi (Wag the Dog), v katerem ameriški predsednik, ki se tik pred volitvami zaplete v seksualni, pedofilski škandal, napove vojno Albaniji, kar je kakopak le diverzija, s katero skuša pozornost speljati stran, drugam, na področje nacionalne varnosti. Vojna kot vojna. Toda njegovi politični strategi in drugi spin doctorji hitro ugotovijo, da ni vojne brez heroja. In tako sfabricirajo vojnega heroja - narednika Williama Schumanna (Woody Harrelson). Da je tip v resnici le zblojeni, lunatični, zadeti, psihopatski posiljevalec, ki nima pojma, za kaj sploh gre, jih ne moti. Bistveno je, da se ljudje z njim identificirajo. Mi rečemo, da je heroj, izmislimo si njegovo zgodbo - koga briga, kaj se je v resnici zgodilo!
In kot veste, je tudi iraška vojna, Bushev wag the dog, kmalu dobila heroja - vojakinjo Jessico Lynch. Ja, Jessica je v hipu postala narodni heroj, mitska figura, supergirl, Američanka št. 1, ponos nacije, legenda, folk-hero. Rolale so se zgodbe o tem, kako je 23. marca s svojim vodom v Nasiriji padla v iraško zasedo, kako se je junaško borila do zadnjega diha (dokler ji ni zmanjkalo streliva!), kako je pri tem pobila kopico Iračanov, kako so njeni tovariši padli pod iraškimi streli (9 jih je umrlo), kako se ni hotela predati, kako je potem vsa prerešetana in prebodena, v kritičnem stanju, pristala v iraški bolničnici (s petimi tovariši) in kako so jo potem 2. aprila ameriške specialne enote - Rangers & Navy Seals - z drzno, junaško in spektakularno operacijo rešile iz iraškega ujetništva... ee, iz Sadamove mučilnice. Takoj je bušnila na naslovnice: Reševanje vojakinje Lynch. In kot so poudarili - "primer Jessice Lynch" je ameriški vojski dvignil moralo in jo popeljal do končne zmage. Jessica Lynch je postal simbol poguma, junaštva, časti in samožrtvovanja. Busheva pop mučenica - trpela je za nacijo. Glejte, vojaški napad na Irak ni bil brez smisla - rešili smo vojakinjo Lynch!
Potem pa so se stvari na lepem zapletle: pojavili so se dvomi, podvprašanja, spodbijanja "uradne" verzije in kontra-zgodbe. Okej, so rekli, naj Jessica pojasni, kaj se je v resnici zgodilo. Joj, ne more, je sporočil Pentagon - zdravniki pravijo, da jo je udarila huda amnezija, saj veste, zaradi travme, tako da se trenutno ničesar ne spomni! Aha. In vprašanje je, če se bo sploh kdaj česa spomnila! Morda nikoli! Ha. Ljudje, ne pozabite, da je bila Sadamova mučilnica čisti horror show! In ljudje so rekli le, aja, saj res! Ne da je to kaj spremenilo. Prej narobe, alternativne verzije so postajale vse bolj odločne in vse bolj prepričljive. Zato je tudi Pentagon prejšnji teden - resda dokaj presenetljivo - sporočil, da bo lansiral "kompleksno preiskavo" o primeru Jessice Lynch. Kako "kompleksna" bo de facto preiskava, sicer ni jasno, toda odgovoriti bo morala na dve veliki vprašanji: prvič, kako so Iračani zajeli Jessico Lynch, in drugič, kako so jo specialne enote rešile. Povsem mogoče je, da se z drugim, skrajno zoprnim vprašanjem vprašanjem sploh ne bodo ukvarjali - tu bodo verjetno ostali pri "uradni" verziji.
Problem je kakopak prvo vprašanje. Zakaj? Iz preprostega razloga: celo v Pentagonu so namreč nekateri podvomili, da je Jessica po padcu v iraško zasedo nudila divji odpor in pobila trumo iraških vojakov. Resnica naj bi bila namreč drugačna: okej, drži, ameriški vod je padel v iraško paravojaško zasedo, drži, vnel se je srdit boj, drži, mnogi so padli, na obeh straneh, ne drži pa, da je v tem boju sodelovala tudi Jessica, saj se naj bi tovornjak, na katerem je bila, ob padcu v kaotično zasedo prekucnil, z njim pa tudi Jessica, ki je staknila hude poškodbe in zlome, tako da ni bila sposobna streljati. Iz boja je bila izločena, izključena. Kar seveda tudi pomeni, da ni bila ranjena v boju, ampak - karikirano rečeno - v prometni nesreči. Žrtev prometne nesreče so napihnili v narodnega heroja, v pop ikono, v simbol "vojne proti terorju". A kot rečeno - z Jessico si ne bodo mogli pomagati. Kar se je dogajalo med zasedo in rešitvijo, je zanjo mrak.
Je pa dal Pentagonu misliti dokumentarec, ki ga je 18. maja zavrtel BBC in ki je lepo pokazal, da je bilo reševanje Jessice Lynch h'woodska produkcija in da heroične zgodbe, ki krožijo, nimajo nobene zveze z realnostjo. Že naslov je bil dramatičen: War Spin. Podnaslov še bolj: Saving Private Jessica - Fact or Fiction? Rečeno naravnost - dokumentarec je miniral vse elemente mita o Jessici Lynch, še posebej "spektakularno" reševalno operacijo. Prvič, da je v iraški bolnišnici in njeni neposredni okolici kar mrgolelo iraških vojakov in fedajinov, "Sadamovih mučenikov", ni res - dva dni pred operacijo so odšli, tako da na D-Day v bolnišnici ni bilo nobenega iraškega vojaka, s čimer naj bi bili zelo dobro seznanjeni tudi Američani. Drugič, to obenem pomeni, da ni res, da so ameriške specialne enote v bolnišnici naletele na srdit odpor, na silovit ogenj, na pravo bojno cono. Tretjič, to ovrže trditev, da je šlo za "nevarno, pogumno in spektakularno operacijo" in da so ameriški vojaki "tvegali življenje" - reševalna operacija je bila očitno le jutranji sprehod, le PR džoging. Četrtič, iraško medicinsko osebje je poudarilo, da so Jessici nudili najboljšo posteljo, najboljšo oskrbo in kri in da ni imela strelnih ran, niti ene same, prej narobe - edine rane, ki jih je imela, je staknila med prometno nesrečo (zlomljena roka, zlomljena noga, zvit gleženj). Petič, s tem je bila ovržena trditev, da so Jessico ustrelili tudi v ujetništvu, med "brutalnim zasliševanjem". Skratka, vse to je bil le show. Življenje Jessice Lynch je postalo fikcija, še preden je podpisala pogodbo s Hollywoodom. Igra naj jo Sly Stallone. Oh, ali pa Jackie Chan.