nove tehnologije / Glavobol internetnih ponudnikov

Sherman Networks, lastnik Kazaa, najbolj priljubljenega programa za izmenjavo najrazličnejših datotek po internetu (peer-to-peer), je minuli teden objavil, da je ta program postal najbolj priljubljen program vseh časov. Z interneta naj bi ga presneli že več kot 230-milijonkrat. S tem je prehitel ICQ, najbolj priljubljen klepetalni (chat) program, ki je bil dolgo najljubši program. Izmenjava glasbenih formatov mp3 in najrazličnejših videozapisov po internetu je najprej postala nočna mora glasbene industrije. Ta neprestano tarna zaradi zmanjšanja prodaje nosilcev zvoka. Prek sodišč ji je uspelo ugasniti univerzalne servise za izmenjavo datotek, kot sta bila Napster in Audiogalaxy, ki sta imela to smolo, da sta bila registrirana na ozemlju ZDA, kjer so pritiski glasbene industrije najmočnejši. Kazaa pa ima uradno sedež na nekem eksotičnem tihomorskem otočku. Soulseek, eDonkey, Grokster, Morpheus, Kazaa in podobni programi omogočajo povsem neodvisno povezavo med uporabniki interneta. Edina možna rešitev za nasprotnike tako imenovanih mrež peer-to-peer (P2P) bi bila razglasitev takšnih programov za ilegalne. Toda ameriška sodišča so že razsodila v prid odvetnikom povezav P2P. Aprila so v sodbi proti Groksterju in Morpheusu razsodila, da so takšne povezave kot klasičen videorekorder. Lahko se uporablja za povsem legalno gledanje filmov ali za snemanje za lastno uporabo, lahko pa tudi za štancanje ilegalnih kopij. A po sodnikovem mnenju nihče nima popolnega nadzora, kaj se v resnici pretaka prek spornih mrež. Glasbena industrija za zdaj vidi luč upanja v spletnih servisih, kakršen je denimo Applov ITunes, iz katerega se glasba lahko presnemava po 0,99 dolarja za kos. Začetki so bili več kot obetavni, zato je vzklilo že nekaj novih podobnih servisov s celo cenejšo ponudbo, kot je ITunesova. Nasprotniki pa trdijo, da ITunes povezuje le uporabnike macov, ki so že pregovorno premožnejši od uporabnikov PC-jev in jim ni težko odšteti še nekaj drobiža.

Industrija zabave ni edina, ki trpi zaradi mrež P2P. Te so postale bolj priljubljene z množičnejšo uporabo širokopasovnega dostopa do interneta s tehnologijami, kot sta ADSL in kabelski internet. Ponudniki interneta (ISP-ji) so ceno za 24-urni neomejeni dostop do interneta, ki recimo po Evropi v povprečju znaša od 50 do 60 dolarjev na mesec, znižali na do uporabnikov dokaj prijazno raven. Toda zaradi vedno obsežnejše izmenjave datotek prek mrež P2P zadeva postaja nevzdržna za ISP-je širom po svetu. Največji internetni ponudniki pravijo, da prenosi datotek prek mrež P2P sestavljajo že več kot 60 odstotkov internetnega prometa prek njihovih omrežij. In če hočejo biti dobri in zaupanja vredni ponudniki interneta, morajo zagotavljati nemoten in hiter dostop vsem uporabnikom. Velike količine podatkov pa pomenijo počasnost in nastajanje ozkih grl. Zaradi tega so prisiljeni omrežja posodabljati z vedno hitrejšimi povezavami. Hitrejše povezave pomenijo več denarja, več denarja iz žepa ISP-jev pa vedno večje stroške. Ti naj bi se začeli pisati v milijardah dolarjev. Samo letos naj bi stroški, povzročeni z izmenjavo najrazličnejših glasbenih komadov ali filmov prek mrež P2P, globalno znašali 1,3 milijarde dolarjev, drugo leto pa naj bi se kar potrojili. Kako naprej? Nekateri internetni ponudniki že razmišljajo, da bi omejili hitrosti prenosa podatkov. Toda omejevanje pomeni nezadovoljstvo uporabnikov, zato bodo ti iskali druge možnosti pri drugih ponudnikih, teh pa na trgu ne primanjkuje. Še ena možnost bi bila, da bi se končal neomejen dostop in prenos podatkov. Uporabniki naj bi plačevali glede na količino prenesenih podatkov. A tudi ta rešitev gotovo ni najboljša. Najbolj smiselno rešitev nekateri vidijo v uporabi programske opreme, ki omogoča reguliranje prenosa podatkov. Med uporabniki omrežja istega internetnega ponudnika so hitrosti večje, prenosi iz drugih omrežij pa so precej počasnejši in manj privlačni.

Slovenski internetni ponudniki se, vsaj po njihovih izjavah sodeč, še ne ukvarjajo s takšnimi težavami. Širokopasovni dostop do interneta je v primerjavi z razmerami v nekaterih drugih državah (recimo v Veliki Britaniji z dvema milijonoma gospodinjstev, ki imajo širokopasovno povezavo do interneta) v Sloveniji dokaj redek pojav. ADSL za ceno, primerno fizičnim osebam, ponuja zgolj in samo največji slovenski ISP Siol. Ta ima pokroviteljstvo tudi nad kar nekaj uporabniki kabelskih modemov. Pri Siolu so na vprašanje, kolikšen del vsega prometa pri širokopasovnem internetu je glasbenih ali videodatotek, odgovorili: "Podatka o tem ne moremo dati, vendar prenosi tovrstnih datotek sestavljajo znaten del prometa." Težav zaradi tega še nimajo, prav tako ne razmišljajo o omejitvah: "Siol ne razmišlja o tem in ne bo uvajal omejitev, saj je tudi pretakanje prek mrež peer to peer internetni promet. Siol uporabnikom ADSL zagotavlja zmogljivosti, za katere uporabniki plačujejo, zato mora Siol te zagotavljati tudi ob pretakanju tovrstnih datotek." Telemach, ki ima v lasti večino slovenskih kabelskih TV-omrežij, za zdaj prav tako ne vidi težav pri uporabnikih kabelskih modemov. Njegovi predstavniki priznavajo, da prenosi omenjenih datotek sestavljajo že okoli 70 odstotkov celotnega prometa, vendar zagotavljajo, da ne bodo uvedli nobenih omejitev. Pri Amis.netu, ki je nedavno začel veliko kampanjo, s katero ponuja kabelski internet, pa pravijo, da naj bi prenosi prek mrež peer-to-peer pomenili najmanj 40 odstotkov vsega prometa pri njihovih uporabnikih interneta. Težave naj bi imeli na bolj odročnih in slabše povezanih lokacijah oziroma lokacijah s slabšo infrastrukturo; tak je recimo kabelski sistem Velenja.