hrvaška / Skrivna vez med papežem in Hrvati

Zakaj je poglavar rimskokatoliške cerkve za cilj svojega stotega pastoralnega potovanja izbral prav Hrvaško? Katoliški komentatorji so prepričani, da mora med papeštvom in posebej med sedanjim papežem ter hrvaškim narodom obstajati globoka skrivna vez. Popolnoma jasno pa je, da se Hrvati doslej niso izkazali za dorasle tolikšnemu zaupanju.

"S posebno radostjo že tretjič stopam na ljubo mi hrvaško zemljo. Zahvaljujem se vsemogočnemu Bogu, ker mi je izkazal to milost, da sem lahko vnovič prišel k vam, na svojem stotem apostolskem potovanju." To so bile prve besede, ki jih je papež Janez Pavel II. izgovoril na reškem letališču na otoku Krku; z njimi je začel tretji obisk Hrvaške v manj kot desetih letih. Papež je na Hrvaško prvič prišel septembra 1994, ko so del državnega ozemlja še zasedali uporni Srbi. Dogodki leto pozneje, ko so hrvaške enote osvobodile zasedena ozemlja, pri čemer je bilo ubitih veliko srbskih civilistov, so pokazali, da ljudstvo še ni bilo dovolj zrelo, da bi razumelo in sprejelo papeževe pozive. Posebej še, ker je sveti oče opozoril na pogubnost čaščenja lažnega idola nacije in ideologije, idolatrijo, ki jo je nacionalistični režim Franja Tuđmana stalno proizvajal. Štiri leta pozneje, oktobra 1998, je papež drugič prišel na Hrvaško in v romarski Marijini cerkvi v Mariji Bistrici za blaženega razglasil zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca, ki ga je komunistična oblast po drugi svetovni vojni na montiranem procesu obsodila na šestnajst let ječe. Prvih pet let je Stepinac preživel v najstrožjem zaporu v Lepoglavi. Papež je kljub temu poudaril potrebo po utrditvi demokratičnih institucij, toda tedaj je Franjo Tuđman še vladal s trdo roko in ni dal kaj dosti na kakovost demokracije.

Razlog za to, da Hrvati papeževih nasvetov niso jemali dovolj resno, je treba iskati tudi v tem, da se niti katoliški škofi niso dovolj potrudili, da bi pripravili konkretne pastoralne načrte, ki bi temeljili na papeževih besedah. To kritiko je najkonsistentneje večkrat ponovil ugledni hrvaški pastoralni teolog iz Varaždina fra Bono Zvonimir Šagi. Drugi frančiškan, profesor zgodovine na reški teološki fakulteti Emanuel Hoško, pa je pred kratkim v strokovnem teološkem članku, ki je bil objavljen v glasilu đakovške in sremske škofije, teologom poočital, da svetega očeta niso citirali niti v pastoralnem dokumentu Pozvani k svetosti, ki so ga objavili med pripravami na tretji papežev obisk na Hrvaškem.

Papež tega ni spregledal. Ko je za božič - takrat so na Trgu sv. Petra postavili smreko, ki jo je Vatikanu podarila Hrvaška - sprejel predsednika Stjepana Mesića, ga je povprašal, ali Hrvati še pomnijo njegove besede. Mesić brez dvoma ni odgovoril po pravici. Dejal je, da so si njegove besede dobro zapomnili. Ko ga je v četrtek, 5. junija, pozdravil na letališču na otoku Krku, se je nekoliko popravil in rekel: "Prizadevali smo si, da bi bili potrpežljivi, vztrajni, modri, da bi krepili solidarnost. Težave nam niso vzele poguma ... Hrvati se zavedamo težav, ki so zgodovinska dediščina, dediščina vojne in naše osebne omejenosti, a želimo nadaljevati proces demokratizacije, vzpostavljanja pravične družbe, družbe, ki bo zagotavljala pravno in osebno varnost vsem našim državljanom ..."

Kljub najrazličnejšim kalkulacijam in sanjarjenju o tem, da je papež tako rekoč zaljubljen v Hrvate, so vzroki za njegovo naklonjenost Hrvaški, tako se vsaj zdi, vendarle strateške narave. Hrvaška, ki je pretežno katoliška država, edina v regiji ostaja zunaj Evropske unije. Sveti sedež ni skrival razočaranja nad tem, to je bilo jasno razbrati iz besed državnega tajnika kardinala Angela Sodana, ko je predsednika Mesića povprašal, zakaj Hrvaška pri približevanju EU tako zaostaja za Slovenijo. Zato se je Vatikan odkrito, kot najmočnejši hrvaški lobist v svetu, vključil v kampanjo prepričevanja evropskih uradnikov, naj Hrvaške ne puščajo zunaj evropske družine. Papež je v svojem prvem govoru o tem jasno spregovoril. "Hrvaška je pred kratkim vložila zahtevo, da postane članica - politično in gospodarsko - velike družine evropskih narodov. Ne morem skriti želje, da se ta težnja uresniči. Bogata dediščina Hrvaške bo gotovo prispevala k utrditvi EU kot upravne in ozemeljske celote, pa tudi kot kulturne in duhovne stvarnosti," je dejal papež.

Da pa ne bi ostalo le pri lepih željah in da bi Hrvati doumeli, da jim članstva v EU ne more nihče podariti, ampak si ga morajo zaslužiti z resnimi političnimi, gospodarskimi in družbenimi reformami, je papež oblastem, civilnim in verskim, predstavil seznam nalog, ki jih čakajo. Dejal je: "Obstajajo namreč vrednote, kakršne so osebno dostojanstvo, nravna in razumna pravičnost, verska svoboda, ohranjanje družine, sprejemanje in spoštovanje življenja, solidarnost, kompetentnost in sodelovanje, spoštovanje manjšin, ki so vpisane v naravo vsakega človeškega bitja, zasluga krščanstva pa je, da jih je prepoznalo in jih jasno oznanja. Na teh vrednotah temeljita trdnost in prava veličina države."

Papež je naštete naloge konkretiziral v besedni zvezi "odstranitev bolečih sledov bližnje preteklosti". Glede tega ni mogel biti jasnejši. "Tisti, ki imajo civilno in versko oblast, naj ne omagajo med celjenjem ran, ki jih je povzročila okrutna vojna, in med odstranjevanjem posledic totalitarnega režima, ki si je predolgo prizadeval vsiliti ideologijo, nasprotno človeku in njegovemu dostojanstvu," je dejal in sprožil številna ugibanja, ali je s totalitarnim režimom mislil obdobje vladavine Franja Tuđmana. Vsekakor pa je poudaril, da Hrvaška že trinajst let hodi po poti svobode in demokracije, da pa bo ob odgovorni in velikodušni podpori vseh morala še izboljšati možnosti zaposlovanja, socialno skrbstvo, dostopnost izobraževanja vsem mladim, odpraviti vse oblike revščine in neenakosti, in to v ozračju prisrčnih odnosov s sosednjimi državami.

Papeža so nekateri razglasili za glasnika boljše Hrvaške, ker pa ta, kot pravijo, v sebi ne more najti kakih posebnih moralnih zgledov, so papeževe misli še toliko dragocenejše in pomembnejše. Časopisne ankete kažejo, da je država na robu moralnega propada, da je korupcije vse več. Ker je papežu jasno, da na Hrvaškem še tli nacionalizem in nacionalistični izpadi niso redki niti pri nekaterih katoliških škofih, ki se ukvarjajo z ohranjanjem t. i. dostojanstva domovinske vojne, ki naj bi ga, kot pravijo, ogrožalo sodelovanje hrvaških oblasti s haaškim sodiščem, ker s tem pomagajo Carli del Ponte vlagati obtožnice zoper heroje te vojne (čeprav obstajajo zanesljivi argumenti, ki govorijo o upravičenosti vloženih obtožnic), je tudi tokrat, kar je bilo jasno že iz poudarkov v prvem, pozdravnem govoru, Hrvate pozval, naj se odvrnejo od nacionalizma.

Avtoritete Janeza Pavla II. ni prav nič zmanjšalo to, da njegovih nasvetov, danih med prejšnjima obiskoma, Hrvaška takrat še ni bila pripravljena upoštevati. V zvezi s tem se najpogosteje omenja metafora dveh rek iz leta 1994, ki naj bi ponazarjala bratstvo hrvaškega in srbskega naroda in govorila o potrebi po njuni pomiritvi. Papež je zahteval, da se Hrvaška otrese nacionalizma, da prosi za odpuščanje in sama odpusti, da udejanji strpnost, sožitje, bratstvo s tistimi, ki jih je doživljala kot smrtne sovražnike. Papeževe besede so se tokrat ponovile v ekumenskih govorih ob obisku Osijeka in Đakova, tudi zato, ker je to imperativ Evrope, katere del bi Hrvaška rada postala tudi formalno.

Beli mož iz Vatikana, izmučenega telesa in utrujenega pogleda, vendar neverjetno bistrega duha, ljubezen in naklonjenost Hrvaški pravzaprav izkazuje s tem, da jo odločno poziva k civiliziranemu vedenju. Hrvaška ni več - čeprav ji to še danes sugerirajo katoliški nacionalisti, kakršen je jezuit Tonči Trstenjak, urednik verskega programa na Hrvaški televiziji - zadnji branik krščanstva, s čimer je omenjeni duhovnik znova razžalil na primer katoliško cerkev v Bosni in Hercegovini, katere gost bo papež 22. junija. Takrat bo obiskal Banjaluko, kjer bo razglasil za blaženega mladega katoliškega laika Ivana Merza, pa tudi vse častilce Evangelija vzhodno od Drine. Papež Hrvaško danes vidi kot most, stičišče, prostor dialoga in ustvarjanja civilizacije ljubezni in solidarnosti.

Zakaj je poglavar rimskokatoliške cerkve za cilj svojega stotega pastoralnega potovanja izbral prav Hrvaško? Katoliški komentatorji so prepričani, da mora med papeštvom in posebej med sedanjim papežem ter hrvaškim narodom obstajati globoka skrivna vez. Popolnoma jasno pa je, da se Hrvati doslej niso izkazali za dorasle tolikšnemu zaupanju.