šport / Ščipanje, grizenje in brcanje

Še pred evropskim prvenstvom v vaterpolu je bilo o slovenski ženski reprezentanci rečeno, da bo vsak poraz z manj kot 20 prejetimi zadetki za naše vaterpolistke lep uspeh. "Izogniti se bomo skušali porazu z 0 : 30," je dejal selektor Vojko Podvršček. Tako je šestnajstčlanska ekipa slovenskih amaterk na tekmi za sedmo mesto na evropskem prvenstvu v Ljubljani izgubila z Nemčijo z 1 : 21 in s tem osvojila zadnje, osmo mesto. Dekleta so se na Kodeljevem kljub šibki podpori s tribun - gledalce je bilo mogoče prešteti na prste - borila do zadnjega. Edini zadetek so dosegla v zadnji četrtini, iz dodobra ogrete vode pa je bilo večkrat slišati zagnano kričanje, v smislu "Jebem ti mater, ta pa ta" ...

Ko so se mokre kopalke prikazale iz vode, je bilo izpod kapic slišati: "Dobro je, da je konec. Naš cilj je dosežen, vesele smo, ker smo osme, fantje so pa deseti, ha ha." Veliko težje je poraz oziroma odnos do deklet prenesla kapetanka Špela Potočnik, ki je na zadnji tekmi z enim strelom ugnala nemško vratarko. "Evropskega prvenstva brez nas deklet ne bi bilo, punce smo se potrudile in to omogočile. Nobena od nas za to ni plačana, same smo prispevale za prevoz na treninge, mnoge od nas so v službah vzele neplačan dopust. In kaj smo slišale takoj po tekmi? Prvo, kar je predsednik Vaterpolske zveze Slovenije izjavil po tekmi, je bilo: 'Vrnite mi kapice in plašče.'" Špela, ki je drugače policistka na Jesenicah, je nazadnje še dodala: "Jaz sem s to tekmo z vaterpolom opravila."

Primi in obrni

Ženski vaterpolo je v Sloveniji že obstajal vse do leta 1986, ko je moštvo Triglava, ki je dve sezoni uspešno nastopalo na takratnem jugoslovanskem državnem prvenstvu, razpadlo zaradi pomanjkanja denarja. Današnje vaterpolistke najrazličnejših poklicev in starosti so se našle prek telefonskih klicev, poznanstev, delujočih in propadlih plavalnih klubov. "Dve leti smo trenirale po dvakrat na teden. Zadnja dva meseca pa tudi po sedemkrat," je dejala najmlajša članica ekipe, dijakinja tretjega letnika kranjske gimnazije Saša Skubic. Branilka Saša, ki poleg vaterpola trenira še lokostrelstvo in odbojko, bi rada nadaljevala. Toda glede na razmere v Sloveniji meni, da ji to kljub veliki želji najbrž ne bo uspelo. Na evropskem prvenstvu je dobila lep ugriz v roko. Kar pa sploh ni tako hudo, glede na to, da jo je njena starejša kolegica iz Kopra Anja Malus na tekmi z Nizozemkami odnesla z zlomljenim mezincem in na zadnji tekmi sploh ni sodelovala, saj je imela roko v mavcu. "Nizozemke so bile dejansko zelo agresivne. Ker na tekmi ni bilo zdravnika, je morala sama v bolnišnico in je bila tam cele štiri ure," je o incidentu povedala Eva Potočnik, ki se s plavanjem ukvarja že dvanajst let.

Med sodnikom nevidne trike je kapetankina sestra poleg grizenja uvrstila še ščipanje in brcanje. "S komolcem udariš v glavo in upaš, da si zadela, pa da jo dovolj boli. Jaz nikoli ne udarim prva, a če me katera, počakam, da se odmakne, in udarim nazaj. Da si me zapomni in mi da mir za naprej." Največ trikov se izvaja na bližini dveh metrov: "Ko plavaš kravl, lahko brcneš v usta." Zato so priporočljivi tudi zobni ščitniki in dobro privezane kapice, kajti tudi za te se prime. Med ženske posebnosti pa spada oprijem za kopalke. "Trenirale smo s fanti, mlajšimi od petnajst let. Igrati z njimi je težko, ker nimajo celih kopalk, nimaš jih za kaj prijeti, ne moreš se iti klasičnih for."

"Že na predpripravah stakneš kako buško nehote in izgubljaš uhane. No, na treningu z Nemkami me je ena tako brcnila v čeljust, da sem izgubila zob. Sama recimo v ekipi sploh ne veljam za grobo, ampak ko me izzovejo nasprotnice, vračam," je rekla napadalka Petra Grahovec. Nemke so ji po zadnji tekmi postale še manj ljube, kajti v drugi četrtini so ji strgale kopalke. "Bila sem tako obrnjena, da se ni preveč videlo. A vseeno ni bilo prijetno ..." Čeprav so mislile žurirati, so bile ob koncu zadnje tekme vse tako utrujene, da so si premislile in si vzele odmor. "Za Nemke sem recimo mislila, da bodo, glede na to, da je šlo za tako nepomembno tekmo, stvari vzele bolj za zabavo. Igrale pa so kot vse druge, zelo grobo in precej zares. So precej močnejše od nas, tudi fizično."

Presenečen nad grobostjo v ženskem vaterpolu je bil tudi trener Podbevšek, ki je punce začel trenirati šele pred poltretjim mesecem. "To je grob šport, kjer so tudi poškodbe." Povabilu se je odzval, ker je bil to zanj nov izziv, čeprav ve, da je vaterpolo šport, v katerega je treba vlagati več let. "Pod vodo se počne marsikaj, naša dekleta so naredila veliko napak nad vodo iz čiste naivnosti, zaradi pomanjkanja izkušenj. Nismo imeli nasprotnih napadov, punce so zamudile, zaspale. Izkazali smo se tedaj, ko je nemški selektor dal priložnost rezervnim igralkam. Punce so pokazale veliko volje, saj so nekatere od njih že mamice s po dvema otrokoma. A kaj, ko jih noče nihče podpreti."

Solidarnost

Treningi so potekali v Kranju, v pokritem zimskem bazenu, kamor so prihajale domačinke in dekleta iz Kopra. Lani je obstajalo še celjsko zaledje, od katerega je letos ostala samo ena vratarka. Mojca Bosina za kolegice iz Celja pravi, da so nekatere odnehale zaradi službe, ena je imela otroka, pa ni mogla uskladiti itd.

V vaterpolu se je zavzeta odbojkarica znašla po naključju. Medtem ko je v Celju delala kot reševalka, je opazovala treninge moške ekipe, pa se je s kolegicami malo igrala. "Ko sem bila že v ekipi, sem imela operacijo in sem rekla, da bi raje stala v golu, da si ne bi še dodatno poškodovala kolen." Za dobro vratarko so po njenem pomembni refleksi in dobre škarje. "Pa teh 35 sekund napada moraš biti popolnoma skoncentriran. Ko gre za protinapad, lahko počivaš." Meni, da bi bila slovenska reprezentanca veliko boljša, če bi se ji malo bolj posvetili. "Morale smo nastopiti zaradi evropskega prvenstva. Trenirale smo brez trenerja, obljubljali so nam marsikaj, a nazadnje še potnih stroškov nismo dobile povrnjenih."

Druga vratarka, nekdanja plavalka Helena Perčič, se je, kakor je sama rekla, znašla v vratih, ker slabše plava, poraz pa je ni posebno prizadel, saj se je že vnaprej vedelo, kakšen bo izid. "Več bi morale trenirati. Tako pa je bila to samo naša dobra volja," je rekla študentka četrtega letnika športne fakultete.

Enainpetdesetletni Podbevšek, ki ženske ekipe ne trenira prvič, prizna, da je težje delati s puncami kakor s fanti. "Sem temperamenten, na zadeve reagiram takoj, vendar ne žalim, držim se v mejah normalnega." Meni, da bi morali glede na neizkušenost deklet vse skupaj jemati kot igro in se s tekmovalnim delom ne obremenjevati. "A nazadnje smo vsak dan zahtevali več. Lahko bi naredili še kaj več ..." Po njegovem bi se morali odločiti, ali naj se ženski vaterpolo v Sloveniji sploh še goji. "Vsi okrog imajo žensko ekipo, takoj ko imajo moško. Mi smo blizu Čehinjam ali ekipi Slovaške." Njegovo sodelovanje z žensko reprezentanco se je najbrž končalo. Kajti za vodenje je bil dogovorjen le do konca evropskega prvenstva. Ve pa, da je želja deklet, da bi trenirala naprej, velika: "Punce so se odrekale dopustom, puščale službe. Špela Potočnik se je recimo vozila z Bleda v Kranj in ni dobila nič za potne stroške." Poleg tega so samo v Ljubljani trije plavalni klubi, iz katerih bi lahko črpali nove igralke. Vendar mora navadna plavalka ogromno delati, da bi postala izurjena, dobra vaterpolistka. "Težava je koordinacija v vodi, kako recimo obstati na sredini, ker je eno plavati od zida do zida, drugo pa videti tudi nasprotnice. Biti član ekipe."

Napadalka Tjaša Breznik, študentka fakultete za šport, se je recimo navadnega plavanja, s katerim se je ukvarjala dalj časa, naveličala in se je odločila rekreativno ukvarjati z vaterpolom. "Tako se rekreiram, pa še faks lahko speljem." Čeprav je njeno telo vajeno vode, se ji je bilo težko navaditi na žogo, pa tudi na trike. "Potem ko se navadiš, je lažje. Čeprav jih še vedno ne poznam, saj nobena od nas nima izkušenj." A jim je pri pomanjkanju izkušenj, kot pravi študentka višje šole za poslovne sekretarke Eva Potočnik, pomagala solidarnost. "Družba je bila odlična. Če bi v zadnjih mescih nehala ena, bi nehale vse."