vreme / Kuliranje

Ljudje imamo včasih res spomin zlatih ribic. Pravzaprav se nam to zgodi vsako zimo in poletje. Pozimi se pritožujemo nad mrazom, češ da še nikoli ni bilo tako hudo kot to zimo, poleti enako govorimo za vročino. Čeprav imamo letos vsaj za junij prav, ker smo dolgoletno povprečje preskočili za osem do devet stopinj. In res moramo kar pobrskati po spominu, da se spomnimo, kdaj je bilo nazadnje blizu 40 stopinj.

Očitno imajo ekstreme najraje mediji. Vsakič znova se nasmejimo, ko v osrednjih televizijskih poročilih poslušamo dolge prispevke o vremenu, okrepljene z gosti in podatki. Takrat se nam zazdi, da smo pravi Angleži ter da smo pozabili na osnovnošolski podatek, da živimo v celinskem podnebju, ki ima ostre zime in vroča poletja. Pa vseeno vsako leto poslušamo o obremenitvi telesa zaradi vročine, o potrebi po pitju vode in drugih brezalkoholnih pijač, o izmikanju soncu v najhujši popoldanski pripeki ... Kot da bi bili ljudje taki norci, da ne bi vedeli, kaj morajo početi v ekstremnih vremenskih situacijah. Se skulirati.

Biti kul je vrednota. Biti kul pomeni, da si frajer oz. frajerka. Ampak za kuliranje poleti je treba še kaj več kot nonšalantna, malo arogantna življenjska poza. Znanstveniki v Teksasu so s poskusom odredili, kateri načini kuliranja so najprimernejši za človeško telo v sodobni civilizaciji. Stare civilizacije, ki tradicionalno živijo v vročih podnebjih, imajo preizkušene metode, ki se nam, zahodnjakom, zdijo popolnoma nemogoče. Recimo gradnja hiš. Če boste letos letovali na kakšnem otoku, kjer se med populacijo mešajo staroselci in mestni priseljenci, si oglejte razlike v njihovih hišah. Prvo pravilo - bog ne daj, da si v vročem podnebju narediš salonitno streho. Pa naj bo še tako primitivno - slama je zakon.

Podobno je z obnašanjem. Menda ga ni bolj zabavnega pogleda, kot je opazovanje turistov, ki opoldan raziskujejo kakšne starodavne ruine, medtem ko domačini leno siestarijo v senci. Komedija turist v vročini pa doseže svoj vrhunec, ko denimo ob pol dveh v lokalni restavraciji naročijo pomfrit in jajca, domačini pa ves dan le sesajo lubenice. V Iraku so sredi aprila, tik po "osvoboditvi", vojaki na šiitske romarje h grobu imama Huseina z gasilskimi cevmi špricali vodo. Potreba je pač potreba. Če bi kaj takega storili nemškim ali angleškim turistom na atenski akropoli, bi jih tožili. Temu bi se reklo tipična zahodnocivilizacijska vzvišena neprilagodljivost.

Aha - v Teksasu so znanstveniki v sobo, ogrevano na 38 stopinj, zaprli prostovoljce in jim zaukazali, da naj tečejo, in sicer dva seta šestkratnih tridesetsekundnih šprintov na vso moč. Tekači so se dobro spotili in ogreli, nato so jim ponudili štiri metode hlajenja: sedenje v sobi z 22 stopinjami; ventilator; ventilator in sprej z vodo; sedenje v isti ogrevani sobi. Rezultati so pokazali, da je bilo fenanje z vodo ali brez nje ravno tako učinkovito kot sedenje v hladni sobi. Nauk zgodbe - zaradi ventilatorja se ne boste shladili. Samo zdelo se vam bo, da je hladneje. Kar pa konec koncev ne vpliva na vašo telesno temperaturo.

Priprave za hlajenje so v zadnjem času dosegle neslutene inovatorske prijeme. Med športniki, posebno kolesarji, so popularni t. i. hladilni ovratniki. Gre za nekaj takega, kot je napihljiva potovalna blazina, ki si jo nataknemo okoli vratu, kadar spimo na letalu. Razlika je v tem, da je hladilni ovratnik napolnjen bodisi s posebno gobo, ki jo namočimo v vodo, ali pa z ledom. Pomanjkljivost vodnega ovratnika je, da se voda v približno pol ure segreje na temperaturo okolice, led pa se stopi. A če imate možnost nenehno močiti ali hladiti ovratnik, si z njim lahko pomagate.

Bolj sofisticirana naprava je Artic Heat. Sliši se sicer kot termoakumulacijska peč za Eskime, ampak v bistvu je toplotno-hladilna zadeva. Gre za gel, podoben tistemu, ki ga imajo v obkladkih za otekline, ki se bodisi segreje ali shladi. Artic Heat absorbira toplo ali mrzlo vodo, tako dobljeno temperaturo pa menda ohrani dlje časa kot samo voda. Iz tega materiala izdelujejo jopiče, ki jih po potrebi vtaknete v zmrzovalnik ali pečico in ga oblečete.

Zmrzovanje

Naš namen ni reklamirati fensi izdelkov. Ker kreativnost nima meja, smo si samo izmislili nekaj odštekanih načinov kuliranja. Najprej nam je na pamet padel ... frizing. Zmrzovanje. Zgodba je naslednja: moja draga Slavica, maserka in sploh odlična ženska, mi je rekla, da obstaja nekaj, čemur se reče frizing. Ja, ja, seveda še neki nov kozmetični postopek, sem si mislila. Potem pa se je nekega poletnega dne zgodilo, da je medtem, ko me je masirala, v sosednji sobi ležala gospodična, povita v neke povoje in pokrita z odejami. Slavica jo je od časa do časa vprašala, ali jo kaj zebe. Halo, zebe? Saj je zunaj vendar 30 stopinj. Gospodična je uživala v zmrzali, in medtem ko je brala ženske revije, se ji je topila maščoba. Zmrzovanje in hujšanje? To se je zdela dobra kombinacija. In me je Slavica pregovorila, da preizkusim. Zvalila sem se na masažno mizo, ona pa je prinesla dolge mokre povoje, prepojene s posebno "skrivnostno" tekočino, ki deluje hladilno. Zaradi tega telo na pokritih delih proizvaja dodatno toploto, s tem se poveča pretok perifernega krvnega sistema in maščoba in celo celulit izginjajo. Torej: Slavica me je povila v to čudežno shujševalno sredstvo. Najprej je občutek neprijetno moker, ko pa te pokrije z dvema odejama in sestavine začnejo delovati, se počutite osvežilno. Nazadnje, ko sem kot mumija ležala na mizi v studiu Aquarius, je bilo zunaj 34 stopinj. Gospe na masaži so vzdihovale od vročine, odpirali so vrata, mene pa je zeblo. Resno zeblo. Eno uro. In ker učinek še ni ponehal, še naslednjo uro. Tam nekje na sredini sem zaprosila še za eno deko. Ždela sem v sobici in uživala, brez klime ali ventilatorjev, le s telesom, povitim v mokre povoje. Ko je Slavica odvila povoje, so bili vroči. "No, vidiš, to je maščoba," je rekla. Za shujševalno terapijo priporočajo tedensko vsakodnevno terapijo v kombinaciji z masažo. Če pa se želite samo ohladiti in vas celulit na vaših nogah prav nič ne briga, je dovolj občasni osvežilni frizing. Najbolje pri vsem tem pa je, da občutek hladu ne izgine vsaj še pol ure po prenehanju terapije. Tako lahko potem v hladu svojih bedres opravite še nakupe.

Zmrzovalne avenije

Ha, nakupi. To je naslednji način hlajenja. Vsak šoping center ima namreč do podrobnosti izdelane klimatske sisteme. Europark v Mariboru ima denimo 18 velikih klimatskih naprav, plus vsaka trgovina svojo. Šoping mikroklima. Zato res ni napačna ideja, da se zapeljete recimo v Trst, v tisti mega šoping center, in tam preživite popoldan, ne da bi sploh vedeli, da je zunaj vroče. Ob tem postanete matasti, lahko bi rekli, da ste šopingistično hipnotizirani zaradi luči in te mikroklime. Možgani vam otopijo, sprehajate se iz trgovine v trgovino, in ko ste dovolj neprisebni, kupite tudi stvari, ki jih sicer ne bi niti pogledali. Ja, triki nakupovalnih centrov. Toda če se vanje odpravite samo z namenom hlajenja in kartice pustite doma, lahko preživite prijeten dan. V vročih dneh vam priporočamo, da se odpravite v velike trgovine, kar je sinonim za mega prehrambene markete. Razlog? Ne, ni povišan apetit, temveč veliki hladilniki za shranjevanje mlečnih in mesnih izdelkov. Samo za vas smo naredili raziskavo po velikih ljubljanskih trgovinah (se opravičujemo Neljubljančanom, toda res ne moremo obdelati vseh slovenskih sparov in mercatorjev). Torej: City park velja za najbolj fensi prehrambeno štacuno. Velika, pregledna, lepo založena ... za hlajenje pa neprimerna. Hladilniki so namreč razporejeni na več lokacijah v trgovini, tako da koncentracija osvežitve ni dovoljšna. Mega Mercator ima sicer hladilnike vse na enem mestu, ampak so razporejeni v obliki črke L, ob dveh stenah, na sredini pa so sladoledni hladilniki, tako da se hlad porazgubi v prostoru. Maximarket, trgovina za mestne snobčke, ima podoben problem. Če se ne sklanjate nad centralnim kompleksom zmrznjene hrane, je zmrzalni hlad razpršen, ker so hladilniki postavljeni v obliki črke U, seveda navzven.

Nesporni hladni zmagovalec je Leclerc. Dve vrsti hladilnikov z mlečno in suhomesnato špecerijo, obrnjeni ena proti drugi. Na koncu pa še mesni hladilniki s slovitimi svinjskimi polovicami. Zamrzovalna avenija, ki se razširi v mali trg. Četudi vas Leclercov izbor robe ne zadovolji, vam priporočamo obisk, najem vozička in španciranje po Leclercovi ulici hladilnikov, uživanje pri dobrih 18 stopinjah. Temperaturo smo izmerili tik ob hladilniku, ker se še vedno lahko pretvarjate, da vas zanimajo produkti. Da pa ne bi potrebovali dolgih rokavov, je sredi avenije okoli 22 stopinj. Mega.

Seveda pa ima obisk nakupovalnega središča napako: do tja morate z avtomobilom. Ha, pa imate klimo? Frendi v prestolnici vroče države so mi povedali, da od plus trideset naprej (pa tja do plus 42 gre tam) funkcionirajo le tako, da se gibljejo v klimatiziranih prostorih: iz stanovanja v avto, v službo, avto, stanovanje. Najraje pa poleti svoje biznise kar pozabijo in tri mesece cele dni preždijo v stanovanju, iz katerega se spokajo šele po sedmi uri zvečer. Torej je avto s klimo nuja. In kaj naj počnemo z njim, v namene hlajenja razgretega telesa? Med vožnjo v primestne nakupovalne predele se je porodila ideja - namesto na bazen se proti večeru napokajte v avto in hojla, en krog po ljubljanski obvoznici, en krog po avtocesti v katerokoli smer. Klima dela za vas. Če imate avto višjega cenovnega razreda, ne potrebujete drugega kot užitek, če pa imate polavtomatsko klimo, si nadenite še kapico ali ruto, da vam ne piha v glavo. En krog, dva kroga, trije krogi, če zmorete, potem vse skupaj postane dolgočasno, razen če kroženja po obvoznicah ne razumete kot zanimive antropološke raziskave: kaj v avtomobilih počnejo Nemci, ki se valijo iz Gorenjske proti morju; kaj vse v prikolici vozijo vzhodnjaki, ki morje napadajo iz štajerske smeri; kako hitro lahko vozijo Ljubljančani, medtem ko se pogovarjajo po telefonu ... Brez veze.

Hladilnice

Če smo že začeli s hladilniki. Lansko poletje se mi je zgodilo veliko odkritje. Tako je to, če živiš v nekem svetu in o drugačnem svetu sploh ne razmišljaš. V vroči deželi sem šla kupit krompir. In ker sem ga kupovala na veliko, sem se zmenila, da mi ga prodajo kar iz vojaškega skladišča. Odpeljala sem se torej na obrobje mesta in odprla so se mi vrata v veliko skladišče. Hladilnico. Zunaj je bilo tistih notoričnih plus 40 stopinj, v notranjosti temnega skladiščnega prostora pa največ 12. Delavci so postopali v bundah in se hodili gret ven na sonce. "A, najboljša poletna služba," sem se zasmejala. In zarežali so se nazaj. Bili so tako prijazni, da so me med kupe krompirja povabili na čaj, vsaj za toliko časa, da se je moja telesna temperatura znižala na normalno.

In glej, kaj ne bi bila letos najboljša slovenska služba v hladilnici? Konec koncev imamo bogato zgodovino manipuliranja z ledom. Na Trnovski planoti so bile posebne jame ledenice, iz katerih so domačini med poletjem vozili led v Italijo. V Ljubljani so prvo veliko hladilnico zgradili leta 1927 v mestni klavnici. Velika je bila 1600 m2, zraven pa so postavili še ledarno, ki je na dan proizvedla 10 ton umetnega ledu. S posebnim avtomobilom so ga vsako jutro dostavljali trgovinam, mesnicam, gostincem.

Trenutno največja mesna hladilnica stoji v Zalogu, na Hladilniški ulici. A ker imajo v teh dobro ohlajenih poletnih sanjskih prostorih poseben režim, stroga veterinarska kontrola in sploh omejen vstop in gibanje, vas v mrzle skladovnice hrane ne povabijo na čaj. Razen če nimate opravljenega higienskega minimuma. V predelih hladilnic, kjer hranijo globo zmrznjeno meso, je temperatura -27 stopinj. V ohlajenih skladiščih, recimo za sadje, se giblje od 0 do 5 stopinj. In na naše veliko začudenje, po delu v hladilnicah v poletnem času ni velikega zanimanja. Denimo na študentskem servisu sicer vsako leto dobijo ponudbo ali dve za delo, pa se študentje prav nič ne grebejo za ohlajene delovne razmere, čeprav je zaradi posebnih okoliščin dela plačilo malo boljše in delavnik krajši. Kljub vsemu gre za težaško delo v bundah. Malo bolj popularno je pakiranje sadja v Mercatorjevih skladiščih, a kaj, ko je tam največ dela pozimi, ko vsi iščejo tople zaposlitve.

Pa kaj potem. Morebiti pa se lahko odpravite v naravne hladilnice. Vsaka slovenska jama je dobrodošla poletna kulirnica, nesporna zmagovalka pa je Snežna jama na Raduhi. Vhod v jamo je bil dolga leta zastrt z večnim snegom, tako da so jo raziskali šele v začetku osemdesetih let. In jo zaradi nenavadne kombinacije sige in ledu kmalu odprli za turiste. A ne tako, kot je iz Postojnske jame naredil atrakcijo Thomas Cook. Snežna jama je brez vlakca, ogled je s karbidovkami, med sezono vsak dan, sicer ob vikendih. Če imate kakršnekoli jamske fobije, ne skrbite - belina ledenih stalaktitov in stalagmitov se v karbidni svetlobi lesketa in v jami ni grozeče neskončne teme.

Že ko na dobrih 1500 metrih nadmorske višine stopite iz avtomobila, vas rukne hlad. Potem si navlečete bundo, planinske čevlje, kapo in rokavice in se spustite v jamo. Notranja temperatura: od 0 do 2 stopinji. Med jamskimi znamenitostmi je poleg kombinacije apnenca in ledu nenavadno tudi jamsko mleko, mazava tekočina, ki prekriva notranjost jame. Zaradi nizkih temperatur se apnenec namreč ne kristalizira. Rajsko. Ko se po dveh urah vrnete v vročo realnost, ste ravno prav ohlajeni, da skočite na vrh Raduhe. Potem pa se tako ali tako počutite kot kralj oz. kraljica sveta in se vam sladko j... za plus 40 tam nekje spodaj v kotlini.