televizija / Japonski ovinek ni ovinek

Še dobro, da smo živeli in še živimo v državi, kjer nam ni treba gledati sinhroniziranih filmov, ampak smo lahko od nekdaj uživali v pravi glasovni podobi priljubljenih igralcev in igralk. Vsakdo, ki vsaj malo premika televizijske kanale, se lahko bolj ali manj zgraža nad glasovno podobo filmov, ki nam jih ponujajo na nemških, italijanskih in drugih televizijah. Tehnika sicer napreduje in sinhronizacije so res videti že čisto popolno, tako da se praktično sploh več ne loči, ali igralci ne govorijo v svojem jeziku ali narečju, vendar vseeno ostaja neki grenak priokus, če na primer Cameron Diaz govoriči po italijansko ali pa kakšen aristokratski angleški glumac tipa Jeremy Irons zapeljuje kakšno fatalko v nemščini. Nekako ne gre. Da sploh ne govorimo o poljskih in drugih eks-socialističnih kanalih, kjer filme sinhronizirajo tako, da zgolj en moški in en ženski glas bereta skript in tako odigrata vse vloge v filmu. Hudo. Si lahko predstavljate, da bi Branko Šturbej svoj glas posodil Arnoldu Schwarzeneggerju ali pa Jerca Merzel svojega Penelope Cruz?

Po drugi strani pa smo lahko veseli, da smo živeli in še živimo v državi, kjer lahko gledamo sinhronizirane risanke. Zdaj seveda ne govorimo o velikih in starih otrocih, ampak o tistih najmlajših, ki še ne znajo brati podpisov pod slikicami s svojimi najljubšimi junaki iz domišljijskega sveta. Praktično vse še živeče generacije se verjetno spomnijo najbolj kultne sinhronizirane risanke v slovenščini, Čebelice Maje s konca 70. let, Simona v deželi risb s kredo, pa Smrkcev iz sredine 80., Fračjega dola, Palčka Smuka, Pipija in Melkijada, Ponča in Tora, Jakca in čarobne lučke, Barbapape, Gasilca Sama in pa seveda hrvaško sinhroniziranega Modrega Dirkača, ki mu je glas posodil sicer slovenski igralec Jožko Marotti, do danes popularnega Medvedka, Želvaka Frančka, Telebajskov, Roli Polija Olija in japonskih Pokemonov, Male Kitty in Zenkija. Risank in likov, ki so jim posodili glas razni gledališki in filmski igralci še v času socializma v eks-Jugoslaviji in v novodobni republiki Sloveniji, je ogromno. Našteti vse je praktično nemogoče.

Otroka ne moreš nalagati

Še v času socializma je bil trg z risankami dokaj zaprt, Disneyjevih risank pri nas nismo smeli gledati, ker Američani niso dopustili, da bi njihove stvaritve lahko gledali tudi v komunističnih državah. Risanke so se pretežno kupovale v sklopu Jugoslovanske radiotelevizije, le določen del so si lahko slovenski televizijci izborili po svoji presoji. Problem je tudi v tem, da za risanko lahko odkupiš le licenco, kar pomeni pravico do predvajanja za določeno obdobje, in če jo hočeš čez nekaj časa spet predvajati, jo je treba ponovno odkupiti. S presnemavanjem pa se je zgubila tudi sinhronost in nastali so takšni zamiki, da je bilo skoraj nemogoče ujeti govor v drugem jeziku. Res pa je tudi to, da je bila tehnologija v tistih časih res iz tistih časov. Ni bilo ne VHS-a niti bete, da o računalnikih sploh ne govorimo. V začetku so se risanke, ki so bile pretežno češkega in angleškega izvora, pri nas podnaslavljale, v nasprotju z ostalimi bratskimi republikami, ki so že imele denar in možnost za sinhroniziranje. No, takrat je bilo to tudi nekako logično, saj je srbohrvaščino razumela skoraj cela država, slovenščine pa praktično nihče, po letu 1991 in samostojnosti pa je bilo za sinhronizacijo tudi premalo denarja.

Prva v slovenščino sinhronizirana risanka je bila Razbojnik Rumcajs leta 1968. Šlo je za preprosto narisano in animirano češko risanko, šele pozneje, v 70. letih, pa so se projektov sinhronizacije na TVS lotevali resneje, z več glasovi, tudi zaradi tega, ker so se začele tradicionalne petminutne risanke za otroke pred TV Dnevnikom, pozneje pa še legendarni Živ Žav, s pojavom komercialnih televizij pa še druge risanke, pretežno japonske produkcije. Edina prava slovenska risanka, narejena doma, je bila Bojan, ki jo je produciral Dušan Povh. "Začeli smo skromno. Nikakor pa ni šlo za cenzuro tujih jezikov. Prav je, da se otroci tako, da so risanke podnaslovljene, učijo tujega jezika, vendar tisti predšolski otroci ne morejo čisto prav dojemati, za kaj gre, s sinhronizacijo v njihov jezik pa jim svet lažje približaš, da vseskozi ob gledanju ne sprašujejo, kaj je to in kaj je tisto," se spominja Jože Vozny, nekdanji radijski režiser, ki je bil eden prvih, ki se je začel profesionalno ukvarjati z režiranjem sinhronizacije risank. Prve risanke so se sinhronizirale v radijskih studiih, šele pozneje so tudi na televiziji usposobili studio za sinhronizacijo, Čebelico Majo, ki je bila celo prva slovenska risanka z več glasovi, ki so se polagali na usta originalu, pa so celo sinhronizirali v nekdanjih studiih Vibe. Sinhronizacija je sploh picajzlast in filigranski posel. "Je stvar izkušenj. Najprej smo se morali usesti s prevajalci, ker morajo biti dolžine stavkov enako dolge kot original. Angleške in slovenske vokale je skoraj nemogoče uskladiti. Tudi igralec mora z enim očesom gledati sliko, poslušati original tekst in interpretirati svojo vlogo. Včasih je imela mešalna miza samo štiri kanale, zato smo morali biti v njem tudi štirje igralci naenkrat. Delali smo v studiu, v katerem so snemali tudi druge oddaje, zato smo se dobesedno tepli za proste termine v studiu, poleg tega pa smo večkrat snemali tudi pesmi, kar zahteva veliko truda. Zdaj vsak snema svojo vlogo posamično v novem studiu, ki je namenjen zgolj za sinhronizacijo," pravi Andreja Hafner, urednica animiranih oddaj za otroke na nacionalki, ki že skoraj trideset let skrbi za nabavo risank za otroke vseh starosti. Kot pravi, se sinhronizirane risanke bolje obnesejo pri najmlajših gledalcih, tisti večji pa že tako ali tako obvladajo daljinca, kot bi se z njim rodili, in imajo možnost gledati risanke na vseh možnih programih. "Igralce smo izbirali po občutku, poznal sem jih sicer veliko, vendar niso vsi takšni, ki bi znali delati predvsem z glasom. Glas igralca mora biti podoben sliki. V začetku je bila to bolj socialna vloga, veliko igralcev je bilo nezasedenih in nekaj so lahko zaslužili s sinhroniziranjem. Glede na to, v kakšnih razmerah in s tehniko smo delali, smo dosegali izredne uspehe," pravi Vozny, ki je vzgojil kopico sinhro režiserjev in igralcev vseh generacij, ki zdaj dobesedno po tekočem traku nameščajo slovenske glasove na originale. Jasno je, da moraš imeti poleg dobrega prevajalca, režiserja in igralcev tudi dobrega tehnika, ki nato, ko se glasovi posnamejo, vse skupaj še lepo položi na original in zmiksa. Največji sinhro zalogaj na slovenskih tleh, poleg sinhronizacije dveh filmov, Miška Stuarta in Čudežnega potovanja, je bil gotovo Fračji dol. Več kot dvajset igralcev in igralk je moralo v vsaki epizodi zapeti tudi do tri pesmi. Končna verzija je bila zelo všeč tudi samemu Jimu Hansonu, očetu legendarnega Fračjega dola in Muppetkov, ki je ustvarjalce, potem ko je poslušal demo posnetke, celo povabil v svoj mega studio v Kanado in jim poslal zahvalno pismo za soustvarjalno sinhronizacijo, vendar Vozny in ekipa Hansonovega studia zaradi pomanjkanja denarja niso videli.

Nasploh igralci vseh profilov radi delajo v sinhro studiih, pa ne samo zaradi denarja. Legenda vseh legend slovenske sinhro scene, Jurij Souček, pravi, da je sinhronizacija risank posebna veščina. "Moraš se znati prilagoditi liku, ki ga predstavljaš. Nima vsak teh sposobnosti, čeprav je lahko drugače izvrsten igralec. Od, ne vem, 250 igralcev imamo samo kakšnih 20 dobrih bralcev. To delo nikakor ni avtomatizem, kot bi si kdo predstavljal. Moraš imeti sposobnost neke posebne koncentracije, ki te neverjetno utrudi. Več kot štiri ure tega ne moreš početi. Otroka ne moreš nalagati. Otrok takoj pošteka in je najboljši test, ali si dober ali ne. Če mu ni všeč, gre takoj stran. So glasovi, ki otroka pritegnejo, in glasovi, ki ga odbijejo. Čeprav je bilo sinhroniziranje včasih res dodatek k bedni igralski plači, igralci to še vedno radi počnemo. Je lepo in čisto delo, ki ni tumpasto in ne reklamira laži." Njegova najljubša vloga je bila tista v Pipiju in Melkijadu, čeprav, kot pravi, ta risanka otrokom ni bila preveč všeč. Bolj je bila všeč njihovim mamam. Najtežje mu je bilo z Jakcem in čarobno lučko, kjer je moral v eni seriji na en mah odigrati kar 11 različnih likov. Še posebej mu je ostala v spominu filmska sinhronizacija v filmu Špijun X, kjer je svoj glas posodil Antonu Vrdoljaku, znamenitemu hrvaškemu igralcu in režiserju ter pozneje Tuđmanovemu priskledniku in šefu hrvaškega olimpijskega komiteja. "Ko so to slišali vsi v dvorani, so dobesedno popadali s stolov," se spominja Souček in pravi, da še vedno, ko pride v trgovino in ljudje zaslišijo njegov glas, kot po pravilu obračajo svoje glave.

Japonski trend

Jasno je, da so morale tudi vse novoustanovljene večje in manjše komercialke poskrbeti za najmlajše gledalce. V nasprotju z nacionalko, ki se prehranjuje z denarjem davkoplačevalcev, imajo komercialke za sinhronizacijo risank na voljo le malo denarja in s tem sta povezani tudi kakovost prevodov in nadaljnja usoda narisanih figuric in njihovih glaskov. "Mi težimo k trendom in ta trend so trenutno japonske anime, risanke, ki so nastale na podlagi japonske pa tudi amero-evropske risarske industrije, poleg tega pa skrbimo tudi za to, da damo priložnost mladim igralcem, igralkam in režiserjem ter tudi pevcem, " pravita Katarina Nikolov in Boštjan Kačičnik, ki se ukvarjata s sinhronizacijo risank in risanih filmov v produkcijskem studiu Kregar, ki je izvajalec sinhronizacijskih del za Pop TV, A Kanal in pred leti tudi za TV3. Japonske anime, risanke, ki so v zadnjih letih velik svetovni hit, so sploh izredno težke za prevajanje in tudi za sinhronizacijo. Predvsem zaradi nekompatibilnega jezika, saj, kot pravi Katarina Nikolov, na primer v japonščini ovinek ne pomeni ovinka, kot mu pravimo pri nas, ampak cesto, ki zavije v levo ali v desno. To uskladiti je izredno zahtevno. Pri Kregarju so se sinhronizacije risank lotili pred približno dvema letoma, ko so v slovenščino sinhronizirali prve serije Pokemonov. "Na izbor nimamo vpliva, te risanke kupujejo uredništva na sejmih, mi stvari le izvedemo čim bolj profesionalno, kot se le da. Trenutno je naš največji naročnik POP TV, ki predvaja v sklopu svoje otroške oddaje Ringa Raja predvsem japonske anime," pravi Kregarjev sinhro tandem, ki se je lotil tudi sinhroniziranja risanih filmov. Za zdaj so pri Kregarju sinhronizirali Miška Stuarta in Čarobno potovanje, risanko, ki je na berlinskem festivalu osvojila zlatega medveda. Za sinhronizacijo so od teksta do povečave porabili točno 17 dni, risanka pa je imela tudi v slovenščini velik uspeh. Pri Kregarju dodajajo, da nikakor niso instant produkcija, kot jih nekateri označujejo, ampak so lani celo zmagali na razpisu Televizije Slovenija za serijo desetih triminutnih risank Hrček Miha pripoveduje, ki bodo pripovedovale živalske basni na otrokom razumljiv način. Gre za povsem avtorski slovenski projekt, od animacije do končne produkcije.