življenjski stil / Klošarski fuzbal

Rojstni kraj Arnolda Schwarzeneggerja, prestolnica avstrijske Štajerske Gradec, je, kot je znano, letos evropska kulturna prestolnica. Ta naziv vrhovne evropske kulturne znamenitosti naj bi bil tudi magnet za množice turistov. Graški mestni možje in kulturniki so si morali zato izmisliti kar nekaj mamljivih zadevščin. Kakšnih posebej dramatičnih presežkov v Gradcu sicer ni videti. Še najbolj izstopata gradbišče nove Hiše umetnosti tik ob Muri, ki bo videti kot orjaški modrikast mehur (zamislila sta si ga londonska arhitekta Peter Cook in Colin Fournier), in stekleno-kovinska konstrukcija Otok na Muri, kjer so lokalni teatralci Theater in Bahnhof prekopirali zamisel NSK in ustanovili svojo virtualno republiko. Glavna zanimivost pa je razstava, posvečena še enemu nekoč v Gradcu stanujočemu svetovnemu velikanu Leopoldu von Sacher-Masochu, utemeljitelju prakse, znane pod imenom mazohizem.

No, med glavnimi dogodki, ki naj bi letos poleti za nekaj dni pretresli Gradec, je bila napovedana precej nenavadna športna prireditev - svetovno prvenstvo brezdomcev v nogometu. Vsaj po imenu sodeč, dogodek, ki ga ne gre prezreti. Organizatorji iz kulturne prestolnice so v reklamnih biltenih, ki jih začuda niso izdali le v angleščini in nemščini, ampak tudi v slovenščini, oglaševali, da se bo prvenstva udeležilo kar 18 reprezentanc z vsega sveta. Iz Brazilije, Danske, Nemčije, Anglije, Nizozemske, Irske, Italije, Avstrije, Poljske, Rusije, Škotske, Švedske, Švice, Slovaške, Španije, Južne Afrike, ZDA in Walesa. Bo Gradec poleg kulturne prestolnice za nekaj dni postal tudi svetovna prestolnica klošarjev? O trumah razcapanih brezdomcev, ki bi zasedli graške ulice in v prostem času brcali žogo s kakšno litrco štajerskega namiznega belega v roki, seveda ni bilo govora. Vse so namreč zelo zelo skrbno pripravili. Glavno besedo pri organizaciji je imel lokalni poulični časopis Megaphon, ki je k sodelovanju spodbudil številne podobne svetovne poulične časopise, da so za prvenstvo izbrali svoje kandidate. V večini so jih izbrali iz vrst svojih kolporterjev, nekateri pa so primaknili tudi kakega člana uredniške vrste. Poulični časopisi so na Zahodu nekaj povsem vsakdanjega. Založniki stroške pokrivajo z oglasi ali prispevki različnih humanitarnih organizacij. Ves izkupiček od prodaje pa gre v žepe kolporterjev, ki večinoma prihajajo iz nižjih socialnih slojev, so brezdomci ali begunci in azilanti. Tako jih nekako zaposlijo, pa tudi someščanov ne morijo več z nadležnim prosjačenjem. Konec koncev opravljajo povsem častno delo, ki se jim ga ni treba sramovati. Ker so brezdomci pri nas bolj ali manj neorganizirani in ker nimamo pouličnega časopisa, Slovenija ni imela svojih predstavnikov na graškem svetovnem prvenstvu.

V Gradcu in okoliških mestih Megaphona sicer ne prodajajo ravno brezdomci, ampak četica črnskih priseljencev. Ti še najbolj spominjajo na tržaške "vukompra", prodajalce pasov, ur in druge cenene navlake (vzdevek vukompra so jim dali domačini, ker tako nagovarjajo mimoidoče). "Kar okoli šestdeset nas prodaja časopis," je smeje se razložil Nigerijec Chucky Ikbo, ki je kolportiral po glavni graški promenadi. Sam trdi, da lahko s prodajajo časopisa, ki stane bora dva evra, preživi. Čeprav na dan zasluži le nekaj deset evrov. V Evropo pa je njega in sotrpine zanesla huda politična kriza v njegovi domovini. S takšnimi trditvami je pač najlaže priti do statusa azilanta.

Večina sodelujočih na prvenstvu je z zamislijo o drugačnem svetovnem prvenstvu v domačem okolju naletela na zelo plodna tla. Navsezadnje so takšne humanitarne poteze tudi dobra reklama. Španske reprezentante iz vrst kolporterjev madridskega časopisa Milhistorias je denimo v zaščito vzela fundacija Real Madrid Foundacion in španskim potnikom v Gradec omogočila treninge tudi na najuglednejšem štadionu Santiago Bernabeu, kjer sta jih recimo obiskala in jim dala napotke Ronaldo in Luis Figo. Anglijo so predstavljali londonski in manchestrski prodajalci časopisa Big Issue. Bataljon prodajalcev se je zbral na nekdanjem trenažnem igrišču kluba Manchester United, Cliffu, kjer se je izbira igralcev izvajala pod budnim očesom samega sira Alexa Fergusona, dolgoletnega trenerja najuspešnejšega angleškega nogometnega kluba zadnjih let. Podobno kot pri Angležih in Špancih so tudi druge udeležence graškega svetovnega prvenstva vzeli v varstvo lokalni nogometni klubi ali bivši nogometni zvezdniki, nekatere pa so sponzorirale državne nogometne zveze in jim podarile enake drese z nacionalnim grbom.

Dvoriščni spektakel

Že sama zamisel o svetovnem nogometnem prvenstvu brezdomcev zveni precej bizarno. Kaj dosti drugače ni bilo videti niti samo tekmovanje. Velika nogometna tekmovanja sicer sodijo v najuglednejše krajevne športne dvorane in na prav takšne štadione. V graškem primeru bi brcanje žoge na svetovni ravni pričakovali na razvpitem mestnem štadionu, ki so ga poimenovali kar po največji štajerski hollywoodski zvezdi vseh časov - Arniju Schwarzeneggerju (nekateri so obljubljali celo postavitev kipa v podobi Terminatorja, toda briljantna zamisel za zdaj še ni uresničena). Arnijev štadion leži na robu mesta, klošarji nogometaši pa so se občinstvu predstavili kar sredi glavne graške promenade. Na glavnem trgu, kjer imajo sicer v večini domicil prodajalci klobas in drugih klasičnih specialitet ulične prehrane. Postavili so preproste montažne tribune za nekaj sto gledalcev, semafor, vsa prireditev pa je bila ob vznesenih vzklikih napovedovalca ovita v vonj "Wurstlkoenigov" iz soseščine. Drugo igrišče je dobilo prostor kar sredi notranjega dvorišča največje graške veleblagovnice Kastner&Oehler. Podobno preprosta so bila pravila tekmovanja. Igrišče meri 18 x 12 metrov, igra poteka po malonogometnih pravilih na odboj (žoga se odbija od ograje). Polčas traja 7 minut, če je izid neodločen, se streljajo kazenski streli.

Že majhnost igrišča in ograde je dala slutiti, da bo bolj kot nogometno znanje prevladovalo nabijanje žoge sem in tja. Predstavitve prvih moštev so potrdile slutnje, da ne bo šlo za kakšne resne nogometne dvoboje, temveč zgolj za zabavo gledalcev. Nekatere reprezentance so bile namreč sestavljene iz mladcev, starih dvajset in kakšen drobiž let več. Na drugi strani pa so bili njihovi nasprotniki pravi od alkohola zdelani starčki in malodane celo invalidi. Zato izidi 11 : 0 ali 14 : 1 v predtekmovalnem delu niso bili nič nenavadnega. Povprečni slovenski predstavi o brezdomcih so še najbolj ustrezali tisti, s katerimi imamo skoraj identično zastavo, pa še ves svet nas zamenjuje z njimi - Slovaki. Njihovo moštvo, opremljeno z nacionalnimi nogometnimi dresi, je bilo videti, kot bi recimo nastopila ekipa, ki se zbira na ljubljanskem Ambroževem trgu ali v kakšnem drugem parku. Fantom je vidne posledice pustila kilometrina popitega alkohola, saj so imeli občasno težave s koordinacijo in spremljanjem žoge. Zraven so seveda sodili še obvezna rahla agresija, nepotrpežljivost in življenju primerno zobozdravstveno stanje. Slovaška ekipa je imela s seboj tudi primerno opremljeno sotrpinko, katere naloga je bila, da čim glasneje deroč se spodbuja fante na igrišču.

Podobno kot Slovaki so bili videti Švicarji, ki so bili zaradi popolne okornosti topovska hrana za vsa moštva. Veteranske ekipe so imeli le še Nemci in Španci, v to kategorijo pa je sodila tudi polovica Švedov. Glede na njihovo nogometno znanje bi lahko mirno dejali, da bi jih povprečna ekipa iz četrte moščanske malonogometne rekreativne lige premagala najmanj za deset ali več golov.

V pričakovanju ekip, sestavljenih iz pravih veteranov uličnega življenja, je bilo kar malo pretresljivo, da so bila druga moštva večinoma sestavljena iz brezposelnih mladcev v super telesni kondiciji. Večina naj bi brezposelno životarila po kakšnih skvotih ali zatočiščih za brezdomce. Prodaja pouličnih časopisov pa je zanje edini vir za preživetje. Sem in tja jih po lastnih pričevanjih v nepravo smer zanašajo še alkohol in droge.

Brazilsko moštvo, ki je briljiralo tudi na prvenstvu brezdomcev, je bilo selektivno sestavljeno iz širokega kroga mladih postopačev iz favel Ria, Sao Paula in Belo Horizonta. Iz podobnega capetownskega okolja so izhajali Južnoafričani. Še najbolj sta po spektakularnosti izstopali ekipi Avstrije in ZDA. Dres z avstrijskim orlom na prsih so nosili sami temnopolti igralci, doma iz Liberije, Nigerije, Kameruna ... (največji zvezdnik je bil Ettinene Motaze, ki je bil v domačem Kamerunu menda celo profi igralec).

Podoben je bil tudi odziv "domačih" navijačev. Zdelo se je, da se mimoidoči rezidenti Gradca kar nekako ne morejo poistovetiti s svojo "državno" reprezentanco, saj so bili najglasnejši navijači z rdeče-belimi zastavami prav tako temnopolti ... ZDA pa so kot vedno izstopale po nastopaštvu. Njihova maskota je bil 42-letni Harris Pankin, lik z videzom ostarelega hipija, ki bi glede na svojo lucidnost mirno lahko igral vlogo v filmu Fisher King. Pred vsako tekmo je hodil naokoli z ameriško zastavo in vzklikal "USA, USA ...", gledalce zabaval s svojo mimiko, po tekmi pa peščici novinarjev razlagal, da je "dal dva gola, dva gola". Kaj več ni nihče potegnil iz njegove vznesenosti. Preden je sprejel vlogo prodajalca newyorškega pouličnega časopisa BigNews, je bil pevec v nekem newyorškem punk bendu. Sicer pa so ZDA poslale v središče avstrijske Štajerske še bivšega portoriškega boksarja težke kategorije Harolda Arroyo, ki je celo nastopil na OI 1998 v Seulu (za njegovo promocijo so uporabili sliko, na kateri mu eno izmed osvojenih kolajn podeljuje sam Fidel Castro), pa bivšega perujskega nogometnega profija Joseja Riofria, ki sta ga kasneje zvila alkohol in kokain ... Znana imena privlačijo tudi na bolj obskurnih tekmah, kot je tekmovanje brezdomcev. Sicer pa je že ob otvoritvi prvenstva šef svetovnega združenja časopisov za brezdomce Mel Young dejal: "Prvenstvo je namenjeno temu, da tudi brezdomci ugotovijo, da imajo neki potencial v življenju. Mi jim skušamo pomagati, da se vključijo v normalno družbo, hkrati pa iščemo nove in nove možnosti, kako to doseči."