bosna / Kako so mi Srebrenico zarinili v srce

So stvari, ki se jih človek v življenju nikakor ne želi spominjati, vendar pa mu jih nikakor ne uspe pregnati iz misli. Zame je ena takšnih stvari vsekakor prizor, ki sem ga videl v začetku julija 1995. Dobro se spominjam, bilo je vroče, gledal sem Dnevnik, prispevek iz Srebrenice ... Videl sem mestece v dolini, proti njemu pa so se po nekakšnih prstenih serpentinah v pravilnih razmikih, v brezhibni koloni spuščali Mladićevi četniki ...

Dokler bom živ, ne bom pozabil nelagodja, ki se me je polastilo v tistem trenutku in me dobesedno prikovalo na naslanjač, na katerem sem sedel. Poskušal sem vstati, a sem le nemočno, kot hrošč s hitinastim oklepom, ki se znajde na hrbtu, z rokami in nogami krilil po zraku. Prispevek se je končal, začel se je drugi, umiril sem se, a sem potreboval še precej časa, da sem prišel k sebi.

Prizor je bil res strašen. Pa v njem ni bilo niti kaplje krvi, nobenih trupel, ni prikazoval, kako granate med plameni in dimom treskajo v poslopja; samo kolona vojakov, počasi spuščajočih se proti mestu, ki je tri leta doživljalo pravo srednjeveško obleganje. Med vojno sem videl precej na prvi pogled hujših stvari - kolono Vukovarcev, pobite Škrabrnčane, po sarajevski Ulici Vase Miškina in po Markalah razmetane kose trupel, potem Ahmiće ...

Ne vem, kako bi to sploh povedal, toda vsi ti prizori so bili nekako končani, dokončni, posledica nečesa strašnega. In med tem, ko smo leta in leta gledali takšne prizore, nas je vojna naučila prepoznati in doživeti izkušnje, ki jih pravzaprav nismo imeli. Takrat sem dojel, zakaj se mi je srebreniški prizor zdel tako strahoten. Imel sem izkušnjo klanja, ki bo sledilo. Prav telesno sem občutil kovinski hlad rezila na goltancu, udarec puškine krogle v telo, roke, zvezane z žico ... to, kar so kasneje poimenovali 'najhujši pokol v povojni Evropi'. Eh, kasneje. Mi smo to vedeli, še preden se je sploh zgodilo.

Nekaj dni po 11. juliju 1995 je bilo v Srebrenici ubitih več kot 10.000 ljudi, večinoma moških vseh starosti. Koliko žensk je Mladićeva vojska posilila, še do danes nismo izvedeli. Klanje je bilo tako množično, da se je videlo celo iz vesolja - gomile nad množičnimi grobovi v nastajanju so v teh julijskih dneh posneli ameriški vohunski sateliti. Iz neposredne bližine pa so jih opazovali nizozemski vojaki, pripadniki sil ZN, ki so bili v Srebrenico poslani, da bi nekoga zavarovali.

Pred njihovimi očmi so nejeverni Srebreničani, zbiti na majhnem prostoru za nekakšno žično ogrado čakali, da jih razvrstijo po spolu in starosti: v skupino za klanje, v skupino za posiljevanje, v skupino, ki bo živela nekoliko dlje in se ji bo zagotovo zmešalo od grozot, ki jo bodo doletele ... Ravnodušno so Nizozemci z modrimi čeladami na glavah sedeli na svojih belih oklepnih vozilih, nekateri so kadili, drugi žvečili žvečilne gumije, oboje kupljeno po super ugodnih cenah v brezcarinskih prodajalnah v njihovih vojašnicah, in opazovali, kako ljudje za vedno izginjajo ...

Vendarle nizozemski vojaki niso bili popolnoma ravnodušni do sveta, v katerem so se znašli. Ko so zapustili nekdanjo tovarno akumulatorjev v Potočarjih pri Srebrenici, kjer je bila njihova baza (Srebrenica je bila eno od petih območij v BiH, ki so bila pod zaščito ZN), so kot nekdaj jamski ljudje na zidovih svojih spalnic, jedilnic in tudi drugod pustili zapise in risbe, ki so potrjevali, da so bili tam ...

Eden od njih je napisal pripombo o krajevnem prebivalstvu: "Moja rit je podobna 'lokalcem' - prav tako smrdi." Drugi, ki se je podpisal Frogman, je kljub vsemu razmišljal o svojem delu: "Ubijanje je moj posel, vendar je to dober posel!" Najstrašnejši grafit, svojevrsten vprašalnik, pa se nanaša na ugotovitve neimenovanega Nizozemca o Bosankah: "Nima zob? ... Ima brke? ... Smrdi kot drek? ... Bosanska ženska!"

V Boga ne verjamem. Toda zaradi Srebreničanov si strašno želim, da bi Bog obstajal. Nekako sem prepričan, da so vsi v raju. O njihovih krvnikih se mi bo zdelo vredno zgubljati besede šele, ko bo šolsko ministrstvo Srbije in Črne gore v šolske učbenike poleg Krvave bajke Desanke Maksimović uvrstilo še bolj krvavo bajko, ki so jo svetu povedali Mladić in njegovi četniki ...

Poleg tega bi želel, da bi se 10.000 srebreniških angelov vsaj enkrat prikradlo v sanje francoskemu generalu Phillipu Morillonu in ga spomnilo na neizpolnjeno obljubo. V središču Srebrenice jim je kak mesec pred tem osebno obljubil, da se jim ne bo nič zgodilo, nesrečniki pa so mu bili za to tako hvaležni, da so hoteli (mogoče so to celo storili, ne vem več) po njem poimenovati glavno mestno ulico. In navsezadnje nesrečnemu nizozemskemu vojaku želim, da bi nekje v najtemnejšem kotičku amsterdamske Četrti rdečih luči našel žensko svojega življenja, ki bi imela zobe, ne bi imela brkov in ne bi smrdela kot drek. Tako, to bi rad!