film / Halo, debela sem!

Ja, precej markantna je. Pa ne zaradi svoje obsežne postave, ki jo je - vsaj potem, ko je z vsakršnimi kompleksi opravila v svoji predstavi in knjigi Wake Up, I'm Fat!, spremenila tako rekoč v prednost. Camryn (s pravim imenom Debra Frances) Manheim, ki jo vsak teden občudujemo kot odvetnico Eleanor Eleanor Frutt v sodni drami Praksa, je, podobno kot lik, ki ga igra, neizprosna, ostra, nekompromisna in brez dlake na jeziku, hkrati pa ti kot sogovorniku daje vseskozi vedeti, da te ima za sebi enakega. Četudi kvasiš bedarije.

Ne pa tudi, če si bedak. Za kar ima predvsem tiste, ki so jim blizu (ameriški) politični nesmisli, volilna apatija, pa kakršnekoli diskriminacije in nekorektnosti. Pri dvainštiridesetih in pri vsem, kar je dala skozi in dosegla kljub vsem oviram in nenaklonjenosti družbe, si lahko privošči biti takšna. Resnično larger than life.

Če začnem kar naravnost: najbolj me pri vas prevzame dejstvo, da ste goreča aktivistka. Zagovarjate mnoge stvari.

(evforično) No, jasno! Pomembno vprašanje vedno postavi tuj novinar! Naj vam povem: vsakič, ko pride sem kak novinar, na to, da sem aktivistka, obvezno pozabi. Sem, ja. Moj oče je bil, brat je in tudi jaz nadaljujem družinsko izročilo. Če torej ne ukrepam, se mi zdi, da ne opravljam svojega dela.

Se osredotočate na eno, par področij, ali pa ste aktivni, kjer se le da?

Zadnje čase opažam potrebo, da se udejstvujem na različne načine in na različnih področjih. Po izidih zadnjih predsedniških volitev sem dojela, da je: a) zelo pomembno biti zraven in b) da se vse skupaj zdi povsem brezupno. Nikoli se ne bom zatekla k splavu, pa vendar se bojujem za pravice žensk, ki se bodo morale ali hotele; sem del tistih desetih odstotkov Američanov, ki jim bodo Busheve nove davčne reforme dobro prišle, pa vendar se skušam potegniti za one, ki jih bo udarilo po žepu ravno za tisto, kar bom jaz prihranila.

Ravnokar sem razpravljala s prijateljem, da bi najraje dvignila roke in rekla, OK, kreteni, ki niste volili. Boste pač želi sadove svoje nevednosti. Res sem besna. Na svojo stranko, na ljudi, ki jih skušamo zaščititi. Sram me je, da ljudje, ki smo jih izvolili in jih povzdignili na piedestal, tako lažejo vsej državi. Pretresena sem, da lahko Monica Lewinsky skoraj pokoplje Clintona, Guilliani je pa v New Yorku pravi svetnik. Tega ne morem dojeti; je pa razumljivo, saj gre za taktiko: desnica je sposobna - to so pravi politiki. Vedo, kako se bojevati, kako promovirati svoje ideje. Kje so bili demokrati, ko je Murdoch odkupil Fox, The Post ...? Kako nameravajo pomagati srednjemu spodnjemu sloju? Ja, pardon. Volitve so me res razkurile. Res se opravičujem.

Od kdaj poveste stvari tako naravnost? Imate to v krvi?

Sem iz družine levičarskih Judov, brat dela na ACLU kot pravni svetovalec in se trudi, da ostanejo naše ustavne in državljanske pravice neokrnjene. Če sediš za mizo, kjer vsi nenehno debatirajo o politiki, je jasno, da ti pride v kri. Tako pač je. To je del mene. In ena od krasnih stvari pri tem, da prek serije vsak teden nagovorim 20 milijonov ljudi, je, da se tako moj glas zdi močnejši. Več ljudi mi prisluhne. Ali pa so pozorni vsaj za minutko. Ko sem igrala v majhnih gledališčih, pred 99 stoli, ni bilo tolikšnega odziva. Če si tako strasten glede politike in reševanja problemov, bi rad, da te slišijo. Veste, mogoče bi bila politik ali učiteljica, morda bolj predana aktivistka ali celo vodja kampanje, če ne bi počela tegale. Vendar čutim, da je to oder, s katerega lahko dosežem mnogo ljudi. Čutim, da je to moja dolžnost. Privilegij in dolžnost, da ljudi prepričam, da morajo glede svojih življenj kaj ukreniti. O tem predavam tudi na newyorški univerzi. Naj gre za globalno življenje ali za dogajanje za zaprtimi vrati posameznikovega doma - treba je biti izjemno tvoren. Življenje je zapleteno, za vse se moraš bojevati.

Je scenarij za vas biblija ali pa tudi sami prispevate, ga spreminjate? Lahko skozi besede svojega lika podate kakšne svoje poglede? Eleanor je zanosila brez moža, brez moškega v svojem življenju ...

Čudovito pri sodelovanju s Kelleyjem (David E., avtor serije, op. a.) je, da so njegova vrata vedno odprta. Po mojem imamo vsi kakšna prepričanja, ki so nam pomembna. Vsi - Dylan, Laura, Steve, jaz. Za ta prepričanja smo se pripravljeni izpostaviti, se bojevati. S Kelleyjem stalno debatiram o splavu; vedno se potegnem za judovstvo, kar je čudno, saj nisem res verna Judinja; bolj kulturna, sekularna sem. A ker sem Judinja, ker vem, da zastopam Jude - nagradili so me z nagrado nacionalne ženske judovske lige -, hočem biti temu primerno dober zgled svoje kulture na televiziji. Včasih me moti, kako je kaj napisano, in se pogovorim glede sprememb. Potegnem se za to. Ne dovolim, da se promovira kakršenkoli antisemitizem. In kadarkoli se mi zdi, da kaj ni bilo natančno domišljeno, na to opozorim. V trenutku, ko to storim, se stvari uredijo. Zdi se mi, da je to pri tej seriji moja dolžnost. Drugo pa je skrb za to, da vlada in politični vodje odgovarjajo za svoje besede. Če se v njihovih govorih pojavi kaj, kar ni politično povsem korektno, ali pa se mi zdi, da bi morali volilci zaupati komu, ki si to bolj zasluži, poskrbim, da javnosti ne farbajo, kako so pošteni, če to niso! (smeh) Ne bojujem se za majhne stvari, se pa vsekakor za samohranilce, za ... No, poudariti moram, da redko res dvignem roko in rečem Opala!, kajti David je zelo skrben in skrbeč glede tega, kako prikaže odločene zadeve. Mislim, da je zelo odgovorna oseba; ve, da javnost od nas pričakuje, da jih usmerjamo.

Pred kratkim smo imeli zgodbo, ki mi je zelo blizu: o na smrt obsojenem, a očitno nedolžnem fantu, pa sodišče ne prizna novih, razbremenilnih testov DNA; kajti če bi, bi morali priznati tudi teste vseh tistih, ki so že bili usmrčeni. Sodni sistem bi se izkazal za farso. Torej fanta usmrtijo. Mesec dni po predvajanju epizode me je ogovorila neznanka, se predstavila kot okrožna tožilka, ki je bila vedno za smrtno kazen. A da so ji tiste epizode povsem spremenile pogled na zadevo. Hvala, sem rekla, in oblile so me solze - sredi restavracije! Majhne zmage? Ne bi rekla. Ta je bila zame ogromna.

Ob takšnih zmagah je kar malo hecno, da ste pravzaprav začeli pri žajfastih serijah!

Čisto tako ni bilo.

Pardon.

V bistvu sem začela v gledališču; vpisala sem se na univerzo v New Yorku, trinajst let nastopala v gledališču in iskala priložnosti, da bi spoznala delo za kamerami - tako sem pristala v obrobnih vlogah v All My Children, One Life To Live in Loving. Res jih je par. Ampak da ne bo pomote, tega se nikakor ne sramujem! Po mojem je v žajfnicah precej dobrih igralcev. Problem so scenariji (smeh). Res, teh izkušenj se ne sramujem. Sem pa začela v gledališču.

Hočem reči, da so žajfnice nekaj, česar vam človek pač ne bi pripisal.

Saj nisem igrala prelepih naivnih deklic.

To že. Ampak vseeno to ne gre skupaj z vašim aktivizmom.

Tako zgodaj v karieri še nisem bila aktivistka! No, bila sem, vendar sem morala do določene mere to ločiti od svojega dela. Takrat sem pri nekaj kampanjah v New Yorku kot interpretka skrbela, da so govore razumeli tudi gluhonemi. Sodelovala sem na shodih v Central Parku ali na Times Squaru, naslednji hip sem že bila na snemanju svoje žajfnice, se učila obrti in njenih vzvodov; jasno, da nisem izražala svojih mnenj. Tako trapasta pa nisem. Vem, kdaj lahko. Vem, kdaj mi svet leži pred nogami, in šele takrat se zakurim. Ko prosjačim, pa govorim Ja, seveda.

Bi lahko kaj povedali o knjigi, pri nas je namreč nismo brali.

Napisala sem knjigo Wake Up, I'm Fat (Zbudite se, debela sem!), izdana je bila leta 1998, in če se ne motim, je bila lep čas na seznamu uspešnic v New Yorku, na kar sem zelo ponosna. Gre za nekakšno sliko, kako je v Ameriki odraščati v debelo osebo. In to, kot sem zapisala, ni noben klinčev hec!

Kolikor vem, je šlo tudi za monodramo.

No, začelo se je kot monodrama v newyorškem javnem gledališču Joseph Papp, kjer si je pridobila kultno občinstvo, se nekajkrat selila ... Nasploh je bila zelo odmevna. Pravzaprav so me ravno tam opazili Kelley in njegovi ljudje. Šele ko sem uspela s Prakso, me je poiskal založnik, če bi hotela monodramo preliti v knjigo. Ampak vmes se je zgodilo še toliko stvari, da je iz 42 strani, kolikor je bil dolg scenarij, nastala knjiga s 350 stranmi.

Je bilo to nekaj, kar ste morali dati iz sebe, ali pa ste se pri tem zabavali?

Zabavno že ni bilo, vam povem. To je bila najtežja stvar, ki sem jo kdaj naredila. Težje kot porod sina! Vsekakor je knjiga sad ljubezni. Takole bom rekla: zame, ki sem zelo družabna, sem rada med ljudmi in se pogovarjam, sedeti osem mesecev pred računalnikom ni bila zabava. Prava muka je bila. Že samodiscipliniranje je bilo težko. Scenarij, ja, tisto sem morala dati iz sebe, ker me ljudje kot igralke niso jemali resno, me niso poslušali. Torej sem si rekla, da moram napisati zgodbo o nečem, kar dobro poznam. O tem, da sem debeluška, ki skuša uspeti v Ameriki. Že preden sem vedela, da hočem biti igralka, je bilo težko. Ameriška kultura je izjemno neizprosna in diskriminacijska do okroglih posameznikov. Torej sem pisala o tem, saj se mi je tema zdela zanimiva. In ker sem rojen cinik in me poganja sarkazem, sem ubrala tak pristop. Nobenega jamranja, Oh, uboga debela jaz, kakšna beda. Stvar sem zastavila nekako Poslušajte, pizduni, vas bom že ... (smeh). Gledalci lažje poslušajo nekoga, ki se jim ga ni treba bati. Nočejo poslušati žalostnih zgodb o debelosti. Jaz sem jim predstavila, kako se spoprijeti s svojim besom. Pri pisanju knjige pa sem vključila vse, kar se mi je dotlej še zgodilo - dobila sem emmyja, Praksa je postala uspešnica, začelo se mi je zares dogajati. Celo poglavje sem namenila temu, kakšen občutek je bil, ko sem izvedela za nominacijo za emmyja. In kako se mi je življenje spremenilo, ko sem ga dobila. Sila zabavna knjiga, tudi če preskočite prvo polovico, v kateri opisujem svoje dolgočasno otroštvo (smeh). Del, v katerem opisujem Hollywood, je res zabaven. Zato sem tudi pisala.

Poleg tega ste tudi zelo ... kako naj rečem ... tale množica uhanov v desnem ušesu; menda tudi v dežju vozite motor ...

Z motorjem sem divjala že pri petnajstih, uhane sem pa tudi imela že, ko sem maturirala, torej jih imam kakih dvajset let.

Pa starši?

Bila sem precej napredna za svoja leta (smeh). In starši me očitno niso zmogli nadzorovati! Ne pozabite, da sta bila oba aktivista, torej je bila vedno najbolj pomembna svoboda izražanja.

Ampak ponavadi starši pri svojem otroku pozabijo na tisto, kar zagovarjajo ...

Po mojem se niso pretirano ukvarjali z menoj. Zdoma so se bojevali za socialne odrinjence. Kar se pa motorja tiče, ga prodajam prek e-baya. Ne vidim razloga, da bi ga vozila zdaj, ko imam otroka.

Torej se vse spreminja.

Otrok spremeni vse.