bušiji / Novi Clinton

Bush je med evropsko turnejo obiskal tudi Auschwitz. Predel je o "Zlu", ki da je povzročilo Holokavst, in o tem, da je Zlo še vedno "realno", da ga je treba "imenovati s pravim imenom" in da se mu je treba "upreti". Busheva pojavitev v Auschwitzu je predstavljala absolutno banalizacijo in trivializacijo nacističnega Holokavsta, pa četudi pustimo ob strani dejstvo, da je družina Bush pred II. svetovno vojno in med njo - via Prescott Bush (Bushev ded) - mirno poslovala in bogatela z nacističnimi firmami, katerih šefi so po vojni pristali v Nurnbergu. Tam - v Auschwitzu, na apokaliptičnem pokopališču človekovih pravic - je namreč stal človek, ki se človekovim pravicam odkrito posmehuje... človek, ki je na tem, da začne v Guantanamu "naglo" in niti malo ženevsko soditi "sovražnim borcem", interniranim talibanom in članom al-Kajde, ki lahko fašejo tudi smrtno kazen... človek, ki je kot guverner Teksasa zrušil rekord v številu eksekucij... človek, ki je po 11. septembru za "nedoločen čas" brez obtožbe zaprl kopico ameriških državljanov... človek, ki je izvedel ponovno militarizacijo sveta... človek, ki ima za sabo dve agresivni, osvajalni vojni (Afganistan, Irak), v katerima je umrlo več kot 5.000 civilistov... človek, ki je Ameriki - tako ponosni na svoj Dan neodvisnosti, na tisti 4. julij pred 227 leti, ko je britanskemu kolonializmu rekla zgodovinski ne - ponovno prilepil žig kolonialistične države. In seveda, človek, ki ni niti trznil, ko so v Gvatemali te dni odpirali in zapirali množična grobišča, v katera so v osemdesetih svoje brutalno pobite, linčane, zmasakrirane, nemalokrat obglavljene žrtve - civiliste, pogosto otroke in ženske - metali "vodi smrti", ki jih je "skrivaj" in "neuradno" servisirala tedanja republikanska Reagan-Busheva administracija. Ni kaj, Bush je zadnji, ki bi se smel pokloniti žrtvam Holokavsta.

Kaj je torej počel v Auschwitzu? Se je hotel distancirati od svoje dediščine, od pronacističnega deda Prescotta? Kje neki - tudi mali Bush, ki ima tak Ojdipov kompleks, da bi zlomil Freuda in neverjetnega Hulka, je le vojni dobičkar (nafta!), tako da to odpade. Je šlo le za parado njegove pregovorne "sočutnosti"? Lepo prosim, nikar ga ne podcenjujte. Njegovo izkrcanje v Auschwitzu je bilo nič več in manj kot predvolilni nastop. Bolje rečeno, Bush je obiskal Auschwitz le zato, da bi se prikupil ameriškim Židom, jasno, predvsem newyorškim Židom, ki so že tradicionalno prodemokratsko nastrojeni in ki na zadnjih predsedniških volitvah svojih glasov niso dali Bushu - če hoče Bush na naslednjih predsedniških volitvah osvojiti New York in gmoto elektorskih glasov, ki pritičejo tej zvezni državi, mora pridobiti Žide. New York je pač jeziček na tehtnici - če bi Bush dobil New York, bi zanesljivo dobil tudi Belo hišo.

Z vsem, kar je počel zadnji dve leti - s protiteroristično zakonodajo (PATRIOT Act), z zategovanjem demokracije, z miniranjem in ogrožanjem svoboščin in zasebnosti, s popolno centralizacijo oblasti, z operativno "skrivnostnostjo", z umetnim vzdrževanjem obsednega stanja, s podpihovanjem patriotske histerije, s sistematičnimi, zarotniškimi pretiravanji, z makartističnim zastraševanjem ameriške javnosti, s forsiranjem Velikega brata, z ustanovitvijo mogočnega Ministrstva strahu (ministrstvo za domovinsko varnost), z retoriko lažnih alarmov, s povzdigovanjem ovajanja v etični imperativ ("sosedske straže"), s sejanjem panike in paranoje, s stalnimi ideološkimi diferenciacijami ("kdor ni z nami, je proti nam", "kdor me kritizira, podpira teroriste" ipd.), s tišanjem opozicije - je zase ustvaril idealen predvolilni teren: o kritičnih topikah, ki so zanj neprijetne, ni mogoča niti široka medijska diskusija niti resna kongresna debata. Tabuji pač. Vse se takoj ustavi. Medije je strah, da bi jih strupena, križarska, skrajno populistična republikanska desnica, ozaljšana s perverzno logistiko finančno-donatorske elite oz. "korporativne Amerike", v primeru prehudega oponiranja razglasila za "protiameriške", kongres, ki ga kontrolirajo republikanci, pa sproti ubija vse pobude za širšo preiskavo Busheve administracije, tako da manevrskega prostora za ljudsko ogorčenje ni. Spomnite se vsesplošnega ogorčenja, ko je Clinton lagal o seksu. Zdaj, ko se je izkazalo, da je Bush lagal o vojni, Iraku, orožju za množično uničevanje in celo 11. septembru, ni nobenega ljudskega ogorčenja. Nobenega medijskega protesta. Le zakaj? Nima smisla - ljudje bolj verjamejo Bushu kot medijem. Kako si bušiji v tej novi Ameriki predstavljajo svobodo govora, je zelo lepo pokazal Antonin Scalia, mračni, ekstremno desni vrhovni sodnik, ko so mu v Clevelandu podelili Citadel of Free Speech Award, nagrado Svobode govora, s katero so se hoteli pokloniti njegovi nenadjebljivi ljubezni do I. amandmaja - televizijam je prepovedal snemanje ceremonije, zbranim novinarjem pa ni hotel odgovarjati na vprašanja. Ha!

Vse je pod kontrolo. Bush je paraliziral Ameriko, civilno družbo in politični promet. Še huje, vse skupaj je pripeljal tako daleč, da medij, ki začne kritizirati Busha, napadejo kar drugi mediji. In jasno, demokrata, ki začne kritizirati Busha, takoj napadejo kar sami demokrati. Republikancem sploh ni treba reagirati. Demokrati, že itak zmedeni, izgubljeni, neizraziti in kaotični, se za vsak primer raje samoregulirajo. In samocenzurirajo, tako da javnemu mnenju ne morejo - niti ne znajo - dati spina. Zato se je tudi vse pomešalo: najbolj bučnih in ostrih kritikov Bush-Ashcroftovega zategovanja demokracije in miniranja svoboščin ne najdete med demokrati, ampak med hardcore republikanci (Bob Barr, Dick Armey). Kar je ironično - in groteskno. Hu-a! Ljudje tako med demokrati in republikanci sploh ne ločijo več. In v tem grmu tiči Bushev predvolilni jackass: s tem, ko je demokrate prisilil, da so se začeli obnašati kot republikanci, medije pa, da so se začeli obnašati kot partijska glasila, ni zožil le političnega prostora, ampak je zamejil tudi predvolilni oder.

Demokratski "shock & awe"

"Jaz sem Howard Dean in predstavljam demokratsko krilo demokratske stranke." Tako se na predvolilnih shodih predstavlja Howard Dean, petkratni guverner Vermonta, po izobrazbi zdravnik, eden izmed devetih demokratskih upov, ki se borijo za demokratsko predsedniško nominacijo. Ko je deveterica začela s turnejami in predstavitvami po Ameriki, je bil Dean le banana. Outsider. Zvezde so bili drugi, predvsem senator John Kerry (Massachusetts) in senator Joe Lieberman (Connecticut), pa tudi Dick Gephardt (Missouri), nekdanji vodja demokratske manjšine v predstavniškem domu, senator John Edwards (North Carolina) in senator Bob Graham (Florida). Toda medtem ko so drugi izbirali besede, se Dean ni bremzal - in kmalu, na presenečenje vseh, poletel kot sokol. Ljudje so planili, dokaj evforično, ratingi so mu butnili na sever, celo mediji so ga vzljubili. Prišel je kot statist, zadišal po Jimmyju Carterju in postal zvezda. Še več - fenomen. Ni čudno: bil je specifičen, izrazit, nezgrešljiv, nalezljiv. In precej bolj radikalen od ostale osmerice. Iz preprostega razloga: ves čas je neženirano bučal proti Bushu. Kritiziral je Bushevo politiko do Iraka. Non-stop. Ja, bil je proti vojni, še zlasti "preventivni" ali "unilateralni" - in proti vojni je bil pred vojno, med njo in po njej. Ne da tudi nekateri drugi demokratski kandidati niso bili proti vojni (npr. Graham), toda svojega oponiranja niso znali prezentirati tako kot Dean. Oskar Schindler je verjetno njegov idol, toda glede na standarde, s katerimi so bušiji posilili Ameriko, je zrel za Guantanamo. Da je v očeh Antonina Scalie komunist, ni dvoma, pa četudi je kongresnik Dennis Kucinich (Ohio), tudi eden izmed protivojnih kandidatov za demokratsko predsedniško nominacijo, de facto bolj progresiven in liberalen od Deana. Toda Dean je presenter - Kucinich ni. Dean je eksploziven - Kucinich ni. Dean je atraktiven - Kucinich ni. Kucinich je humanist - Dean je pragmatik. Jasno, mediji so pograbili boljši, atraktivnejši produkt.

Howard Dean, ki je večino dosedanjih - presenetljivo bogatih - donacij zbral prek interneta (!) in ki je nedavno v internetni verziji primarnih volitev porazil vse ostale demokratske kandidate, se hoče pač ločiti od drugih. Za vsako ceno. Hoče izstopati. To je njegovo edino upanje. Njegova edina stava. Noče, da bi ga mešali z drugimi kandidati ali pa, še slabše, kongresnimi demokrati. Zato niti za hip ne pušča dvoma, da predstavlja demokratsko krilo demokratske stranke! In da drugi demokrati predstavljajo republikansko krilo demokratske stranke. Tip je jebeni demokratski "shock and awe". Oster, odločen, energičen, trdovraten, spontan in direkten, novi straight-talk express. Dean je to, kar imajo ljudje radi - telegeničen. Pompozen kot najhujši populist, agresiven kot jurišnik na spidu, dramatičen kot triler, adrenalinski kot rollercoaster, precizen kot snajperist in vztrajen kot serijski morilec. Giblje se tako elegantno, kot bi spal s koreografinjo. IQ nosi za ušesom. Igralec s tehniko Meryl Streep. In seveda - niti malo mu ni nerodno, da je liberalen... ee, "demokratsko krilo demokratske stranke". Pod njegovim vodstvom je Vermont - kot prva ameriška zvezna država - dobil zakon o istospolnih partnerstvih. In če bo izvoljen, pravi, bo vsem Američanom zrihtal zdravstveno zavarovanje. Vsem!

No, ko pride do kontrole nad orožjem, ki je v rokah zasebnikov, je Dean rahlo konservativen, hočem reči - nič nima proti orožju. In kontrola se mu upira, kar zelo radi slišijo v bolj zahodnih, lovskih državah, recimo Arizoni, Coloradu in Wyomingu. In ni ravno proti smrtni kazni, če razumete, kaj hočem reči, toda hej - kandidirati hoče za predsednika Amerike, ne pa za predsednika progresivne stranke. Zato niti ne preseneča, da "židovskim" časopisom a la The Forward in Jerusalem Post nenehno zagotavlja, da je na strani Izraela, ne pa Palestincev. Mu vsaj ni treba v Auschwitz. Kako bo belce na jugu prepričal, da naj začnejo spet voliti demokrate, sicer ni jasno, toda verjetno bo naredil grimaso tough guyja in rekel, da je Bush premehak do Irana. In Savdske Arabije. Da ne bi kdo mislil, da ni macho. Insiderji pravijo, da se Howarda Deana še iz guvernerskih časov drži imidž arogantnega političnega kameleona, človeka-mnogih-mask, ki se ravna predvsem po sondažah, kar iz njega naredi idealnega Clintonovega dediča (ja, tudi na Bubbo je tripala mladina, tudi Bubba ni bil proti smrtni kazni, tudi Bubba je bil guverner male države itd.), toda v tem trenutku to niti ni bistveno, ker ve, da ga nad vodo in v igri drži le ena sama maska, hja, tista protibushevska, protivojna: "Menim, da ne bomo izvoljeni, če se bomo obnašali kot Bush." Točno, če se bodo demokrati obnašali kot Bush, bo izvoljen Bush, kajti izmed vseh Bushev je najboljši Bush še vedno sam Bush, tako da Bushevi impersonatorji res nimajo šans. In republikanci za Bushevega nasprotnika hočejo prav Deana - ker se jim zdi le balon. Kot Clinton.