religija / Nedolžna srca, čiste duše

Kateri je že Satanov trik, ki je najbolj vžgal? Jasno, tisti, s katerim je svet prepričal, da Satan ne obstaja. Katoliška cerkev ni nikoli trdila, da Satan ne obstaja. Prav nasprotno, v zadnjih dva tisoč letih ga je srečevala vsepovsod. Često tudi na najbolj nenavadnih, s stališča preprostega človeka skrajno neudobnih mestih. Na primer razpetega med brazde vinilnih plošč, ki so med ritenskim sukanjem igrale v njegovo slavo, ali pa zataknjenega med strani lahkotnejših knjig, denimo Harryja Potterja, ki se tako bojda izključno po zaslugi Satanovega zločestega veličanstva prodajajo v milijonskih nakladah.

Ker so cerkveni dostojanstveniki Satana tradicionalno videli tam, kamor ne sodi in kjer resnično ne bi imel kaj početi, je iz nekaterih zavedenih in pomanjkljivo razgledanih umov tu pa tam pognala misel, da hudobca, proti kateremu se bori večino svojega časa, v rdeče in črno napravljena gospoda mala kar sama. Katoliška cerkev je znala take diskvalifikacije vselej mirno in dostojanstveno ovreči. Ko je zmanjkalo argumentov ali pa ti niso bili dovolj trdni, so sveti ljudje na pomoč poklicali štiri elemente, največkrat ogenj in vodo, čeprav se je nejeverne Tomaže dalo tudi z zrakom in zemljo učinkovito prepričati, da se motijo.

Ker ima sodobna kultura v svoji postmoderni konotaciji tendenco zrelativizirati še tako pomembne teme, lahko zdaj skeptiki v Katekizmu Katoliške cerkve beremo črno na belem: "Satan ali hudič in drugi demoni so angeli, ki so zavrženi zaradi tega, ker so svobodno odklonili služenje Bogu in božji načrt. Njihova izbira proti Bogu je dokončna. Svojemu uporu zoper Boga skušajo pridružiti človeka."

No, roko na srce, cerkvena institucija pri izgradnji božjega kraljestva na zemlji Satanove pomoči ni kaj prida potrebovala. Njeni predstavniki so se oprli na lastni oglaševalski potencial. Kateri je že trik Katoliške cerkve, ki je najbolj vžgal? Jasno, tisti, s katerim je rajo prepričala, da greh obstaja. Greh je s svojo abstraktnostjo precej priročnejše kresilo za netenje nelagodja v zavesti posameznika. Ker nima oblike, barve, vonja in okusa, glasnikom vere ni bilo treba naprezati domišljije z ustreznimi antropomorfnimi približki. Prijel se je na vsako podlago in pristojal vsem oblikam izražanja individualnosti. Lahko so ga poljubno razglašali in po potrebi odvzemali. Dalo se ga je kupovati in prodajati. Hej, dalo se ga je uzakoniti in institucionalizirati. Še več, ignorantski živelj se je dalo celo prepričati, da se greha ne more znebiti. Da smo rojeni z njim in on z nami. Da je takorekoč izviren. "Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava oslabljena v svojih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti in pa nagnjena h grehu."

Na Tridentinskem koncilu, ki je na polovici 16. stoletja zacementiral verske resnice Katoliške cerkve v nasprotju s protestantskim naukom ter izpostavil papežev primat, so potrdili, da "izvirni greh hkrati s človeško naravo prehaja ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju in je vsakomur lasten." Z institucionalizacijo greha je Katoliška cerkev osmislila svoje poslanstvo. Ne Bog ne njegov sin, ki naj bi umrl za naše grehe, o grehu, kot ga interpretira Cerkev, nista govorila, prav tako nista delala lestvice velikih, malih, smrtnih, naglavnih in izvirnih grehov, kaj šele da bi narekovala njihove definicije.

Greh je pač sila uporabna in poljubno prožna domislica cerkvene institucije, ki o svojem izumu nikoli ni šparala besed. Več ko govoriš o neki stvari, še posebej s pozicije moči in avtoritete, večja je verjetnost, da se bo vtisnila v kolektivno zavest. In hej, katoliška frakcija božjega kraljestva na zemlji je o grehu govorila tako na dolgo in široko, da pogledu s strani še dandanes ni povsem jasno, ali si je Katoliška cerkev izmislila greh ali si je morda greh izmislil Katoliško cerkev.

Ne vpeljite nas v skušnjavo

Kaj je pravzaprav greh? Če koncept greha iztrgamo iz ideoloških in dogmatičnih spon ter ga vržemo pod nevtralen drobnogled, se nam pred očmi izostrijo ugotovitve filozofa Mladena Dolarja, ki je greh označil kot eksces želje. Kot željo, ki je šla predaleč in v stremljenju po zadovoljitvi dospela do točke, kjer sama sebe perpetuira. Vsaka zadovoljitev obenem proizvaja še več želje. "Sleherna človeška želja - to je tisto, kar definira človeško željo - nosi v sebi eksces, stremljenje po preveč," pravi Dolar. Hej, lahko si mislite, kakšen ekscesni potencial nosijo v sebi šele človeške želje, ki jih je treba skrivati oziroma zatirati, kot to zapoveduje Cerkev. Tu nekje se skriva odgovor na očitkov polna vprašanja, ki običajno prihajajo z desnosučnega spektra zainteresirane javnosti, češ zakaj v medijskem prostoru najbolj odmevajo prav ekscesi znotraj Katoliške cerkve. Iz dveh preprostih razlogov: prvič, institucija, ki se z mešanico arogance in agresivnosti razglaša za vzorno, brezmadežno in enega od stebrov družbe, na ta način dokaže, da v resnici pod kožo ni nič manj krvava od nas, navadnih smrtnikov; in drugič, gre za neovrgljive dokaze, da je realnost človeškega močnejša od iracionalnosti dogmatičnega.

Okej, kaj dobimo, če dvatisočletno zgodovino ekscesov pod streho Katoliške cerkve zreduciramo na skupni imenovalec? Tako je, lenobo, napuh, pohlep, zavist, požrešnost, pohoto in jezo. Sedem smrtnih grehov, ki so v prvi vrsti najbolj zavdali prav ugledu in idealizirani podobi institucije, ki nas želi pred njimi obvarovati. Pa reducirajmo še naprej. Kaj dobimo, če na skupni imenovalec vržemo sedem smrtnih grehov? Drži, spolnost. Natančneje povedano, znamenja motene, neurejene, zavrte oziroma zatrte spolnosti.

V začetku devetdesetih so bili v ZDA prvič objavljeni izsledki anonimne ankete, ki jo je med 1600 cerkvenimi uslužbenci izvedla Združena metodistična cerkev. Rezultati so pokazali, da je bilo kar 77 odstotkov redovnic tako ali drugače spolno nadlegovanih, v vsakem drugem primeru s strani njihovih bratov redovnikov. 40 odstotkov dušnih pastirjev je priznalo, da so bili udeleženi v neprimernih spolnih aktivnostih, od katerih jih je velika večina temeljila na zlorabi poklica in položaja. Skratka, dvakrat več spolnih zlorab, kot so jih denimo zabeležili v zdravstvu na relaciji zdravnik-pacient. Vrednost odškodnin, ki bi jih morala Cerkev izplačati, če bi se omenjeni primeri znašli na sodišču, je bila ocenjena na okroglo milijardo dolarjev. "Cerkev se v skrbi za svoj ugled spreminja v zavetišče za duševno motene osebnosti," ugotavlja Jason Berry, avtor knjige Lead Us Not Into Temptation (Ne vpelji nas v skušnjavo), v kateri se ukvarja s kronologijo otroških zlorab, ki so jih v sedemdesetih in osemdesetih zagrešili duhovniki, njihovi nadrejeni, vključno z zloglasnim bostonskim kardinalom Bernardom Lawom, pa so krivdo za afere skušali prevaliti kar na žrtve posilstev ter na njihovo lahkomiselnost in brezbrižnost. Jason Berry na podlagi pogovorov z izvedenci psihoanalitične stroke ugotavlja, da gre razloge pri devetih od desetih spolnih zlorab s strani cerkvenih uslužbencev pripisati instituciji celibata, ki vse občutneje vpliva na upad zanimanja za duhovniški poklic, s čimer se razumljivo oži krog kompetentnih, usposobljenih in čustveno stabilnih kandidatov za opravljanje božje službe. Richard Sipe, bivši duhovnik in psiholog, avtor ene izmed obširnejših študij na temo celibata, piše, da se z vztrajanjem na tej instituciji izdatno maskulinizira pogled na svet, kar prispeva k spolni nezrelosti v povezavi s pedofilijo in vzpodbuja prezir do žensk. Prav slednje pa je bržčas edina stična točka Katoliške cerkve z ostalimi religioznimi ustanovami in institucijami: poudarjena patriarhalna drža, ki na ženske ne gleda kot na sebi enake, ampak kot na moralno oporečne zapeljivke in dežurne grešnice. Če ste pred časom videli Stigmato, ste se lahko prepričali, da je tudi Hollywood podvomil v smisel nečloveškega celibata ter v Katoliško cerkev kot posrednika med Bogom ter njegovimi verniki in ljudmi nasploh.

Čisto, nečisto

Katekizem Katoliške cerkve čistost definira kot nravno krepost, kot božji dar, milost, sad delovanja Duha. "Sveti Duh daje, da Kristusovo čistost lahko posnema tisti, ki ga je prerodila krstna voda." Zoper čistost se lahko pregrešimo na več načinov, denimo tako, da postanemo nečisti, nečisti pa postanemo takoj, ko se prepustimo neurejeni želji po spolni nasladi ali pa spolno naslado konzumiramo ločeno od namenov roditve in združitve. Naprej se pot vije strmo navzdol, naši nedolžnosti pa grozijo še masturbacija, nečistovanje, pornografija, prostitucija in posilstvo. Ni odveč poudariti, da po teži zavrženosti prednjači pornografija, ki je po katoliški doktrini očitno večji greh kot posilstvo. Posilstvo je pač zlo dejanje, ki krši pravičnost in ljubezen, pri pornografiji pa je eksplicitno navedeno, da gre za velik greh, zato se edino tu nagovarja civilne oblasti, da so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov. Kaj bi to, da posiljevalec žrtvi za zmeraj zjebe življenje, ji bo že Cerkev zakrpala dušo, pomembno je, da se vas ne dotakne "slepilo nekega izumetničenega sveta, ki pači naravo zakonskega dejanja".

Med dejanja, ki so po notranje neurejena, spada tudi homoseksualnost, ki da nasprotuje naravni postavi. Gre pač za početje, ki spolno dejanje zapira darovanju življenja. "Ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti. V nobenem primeru jih ne moremo odobravati." In čeprav je v razumevanju do homoseksualcev in lezbijk priporočeno izogibanje slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja, so ti ljudje poklicani, da v svojem življenju uresničijo božjo voljo, in, če so kristjani, da združujejo z Gospodovo žrtvijo na križu tiste težave, na katere lahko naletijo zaradi svojega stanja. Torej, če vas slučajno zažgejo na grmadi, pripišite to sami sebi. Ali pa pravočasno uporabite plan B: "S krepostmi samoobvladovanja, vzgojiteljicami notranje svobode, včasih z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morete in morate postopoma in z odločnostjo približati krščanski popolnosti."

Eh, tule bi sicer morala pasti besedica amen, vendar se mi zdi tekst primerneje zaključiti z besedami Burtona M. Lesterja, profesorja filozofije na Univerzi Pace v New Yorku: "Dejstvo, da obsojamo ljudi, ki uporabljajo svoje spolne organe v lastno zadovoljstvo ali zadovoljstvo drugih, razkriva precej o predsodkih in nerazumnih tabujih v naši družbi. Domneve, da ima vsak organ samo eno 'pravo' funkcijo, ni mogoče upravičiti. Določanje take 'prave' ali 'naravne' rabe je glede na dejstvo, da obstajajo še mnoge druge, povsem samovoljno in brez podlage v znanstvenih dognanjih. Z zatrjevanjem, da je vsaka raba organa, ki je v nasprotju z njegovim osnovnim namenom ali funkcijo, nenaravna in zato škodljiva ali izprijena, ne dokažemo ničesar, s tem se samo izognemo vprašanju, ki zahteva odgovor."