šport / Vse je kot na tržnici

Podpisali ste sanjsko pogodbo z aktualnimi prvaki v ligi NBA, moštvom San Antonio Spurs. Že poznate svoje nove soigralce?

Poznam Manuja Ginobilija in Heda Turkogluja, pa tudi z nekaterimi drugimi sem se pogovarjal. Sicer nič posebnega, čisto profesionalen odnos.

Ste Evropejci v NBA svoj "gang"?

Ne, se pa poznamo iz Evrope, iz mladinskih kategorij. Nismo ravno navezani, vsekakor pa laže vzpostavimo stike med seboj kot z Američani, ki jih prvič vidimo.

Kako pa domačini, Američani, gledajo na vas, tujce iz Evrope?

V zadnjih letih se je veliko spremenilo. Še posebej s prihodom vrhunskih igralcev, ki so nosilci v svojih ekipah. Prej je bil odnos do Neameričanov veliko bolj ponižujoč. Sedaj spoštujejo vse tujce, še posebej, ker se tudi na draftu na najvišjih mestih pojavljajo številni igralci iz Evrope, in dojeli so, da se košarka ne igra samo v ZDA.

So temnopolti košarkarji, ki so veljali za nekakšne gospodarje košarke, kaj ljubosumni na prišleke z drugih celin. V ameriških časopisih so se pojavljali tudi komentarji, češ da nihče ne opazi številnih ameriških talentov, če pa bi bil igralec iz "Slovenije", bi ga že vsi oblegali.

V bistvu potihem so. Nihče tega ne pove javno, se pa čuti, da jim ni vseeno, ker prihajajo igralci od vsepovsod in zavzemajo njihova mesta.

Kaj pa v slačilnicah? Se dogaja, da so domači igralci bolj povezani med seboj?

Vse je bolj na bazi zajebancije. Nič resnega. Vsi so profesionalci in vsi so tam zaradi enega samega cilja, košarke, tako da so druge stvari v drugem planu.

Kaj pa mlajši igralci?

Mladi igralci so na isti ravni, kot sem bil jaz, ko sem prišel v NBA. Zanje je vse novo in čutijo spoštovanje, celo malo strahu pred velikimi igralci. Potrebujejo kar nekaj časa, da se navadijo.

Kako je sicer videti slačilnica moštva NBA? Najemajo kakšne posebne motivatorje, psihologe ... Kako je videti priprava med polčasi?

V slačilnico pridejo trenerji. Videokaseta prvega polčasa je že pripravljena, vse je že zmontirano in izrezano. Če ni potrebna kaseta, se pove, kaj je bilo dobro in kaj ne. Odmora je le deset minut. Trener je tisti, ki motivira moštvo. Tam si profesionalec in moraš kot v vsaki službi delati.

Kaj so še vaše obveznosti poleg tekem in treningov?

Veliko je humanitarnih in promocijskih dejavnosti. Po šolah recimo predstavljaš klub in NBA. Govoriš z otroki in jih spoznavaš. Potem pomagaš v nerazvitih mestnih četrtih. V Minnesoti smo pred dvema letoma pomagali popravljati neko staro dvorano. Položili smo parket, jo prebarvali ... Pomagaš čisto simbolično, da dokažeš, da denar ni čisto vse.

Lahko po tem, ko podpišeš pogodbo z moštvom NBA, mečeš na koš recimo na igrišču na Kodeljevem.

Vse je v pogodbi. Povsem normalno pa je, da se moraš poleti pripravljati na novo sezono z igranjem košarke. Omejitve so, ne vem pa točno, katere.

Kako je z denarjem v NBA? Prišli ste do zneska, ki vam ga je v razponu nekaj milijonov dolarjev ponujalo kar nekaj klubov. Kdo ga določa oziroma ali obstajajo kakšna posebna pravila ali formula?

Igralec se mora dokazati z igro. Vse je kot na tržnici. Hočeš toliko denarja, ponujajo ti toliko.

Se pravi, da je podobno kot v evropskem nogometu. Kak bogatejši klub bi recimo za ultra hudega igralca lahko ponudil nekaj sto milijonov?

Seveda. Vendar imajo klubi salary cup, to pomeni, da je določeno, koliko denarja lahko zapravijo. V okviru tega pa lahko ponudijo, kolikor hočejo.

Kako pa je z druženjem po tekmah? Ste skupaj tudi v prostem času?

Odvisno, s kom si v ekipi in kdo je res tvoj prijatelj.

Kako je bilo v Minnesoti? Kakšno je videti nočno življenje košarkarja NBA?

Največ sem se družil s Črnogorcem Igorjem Rakočevićem, ki je zadnje leto igral v Minnesoti. Drugače nisem veliko hodil v life.

Kako je s posebnimi sprejemi? Se morate pojavljati na prireditvah sponzorjev ali lastnikov kluba ali, recimo, politikov, ki jih podpirajo?

Se zgodi, vendar me to niti ne zanima, ker nimam veliko časa. Sem preveč zaseden s treningi in potovanji.

Ali nekateri sprejemi niso obvezni?

Večinoma ti ponudijo denar, če prideš na takšno prireditev. Vsi igralci, ki se kje pojavijo, so plačani. Nič ni zastonj.

Kateri klub v NBA je najbolj priljubljen? Kot recimo Manchester United ali Real v nogometu?

Veliko jih navija za New York Knicks. Imajo tradicijo in so iz največjega mesta.

Tudi to moštvo je bilo ena izmed vaših možnosti? Zakaj ste se odločili za San Antonio? Ker so bili prvaki?

Imel sem kar nekaj razlogov. Najbolj odločilni so bili športni motivi, ker sem imel največ možnosti, da se vklopim v njihovo igro in sistem, poleg tega lahko tam največ osvojim.

Če bi lahko izbirali po nekakšni srčni priljubljenosti, za kateri klub v NBA bi se odločili?

Mogoče za New York. Igrati za New York je velik izziv. Menda je tam najtežje, ker je publika izjemno zahtevna, novinarji so najbolj zahtevni, in če ni rezultatov, ni milosti, povsem te raztrgajo.

Kje pa je sicer najbolj noro občinstvo?

Najbolj glasni so v Sacramentu, Utahu, pa tudi v San Antoniu. Sicer pa so ljudje zelo kulturni, navijajo in gredo domov.

Sploh kdaj pride do incidentov?

Kdaj pa kdaj, vendar niso vredni omembe.

Se navijači sploh kdaj stepejo?

To se zgodi na deset let. Za Evropo so ti incidenti prav smešni.

To, da kdo polije kokakolo?

Ja, kaj podobnega.

Kaj so sicer statusni simboli top zvezd NBA? Avtomobili, hiše ...? Kakšni posebni artikli?

Odvisno od igralcev, koliko se radi kažejo. Nekateri imajo hude avtomobile, zlatnino, ure ...

Kaj pa fenice? Kako gledajo na košarkarje? So neka zunajzemeljska kasta?

Profesionalni športnik je v ZDA res nekakšen višji razred, tudi če nima najvišje plače. Priljubljenost ameriškega nogometa, baseballa, košarke in hokeja, pa tudi drugih športov je izjemna. Vsi te spoznajo, vsi hočejo navezati stike s teboj.

So feni zelo nadležni? Vas ustavljajo v trgovinah, na ulicah, hočejo avtograme ...?

Tudi. Vendar kažejo veliko spoštovanje do poklicnih športnikov. Redko se zgodi, da bi kdo koga podcenjeval ali žalil. Zmerjaj so zelo vljudni in vprašajo, ali lahko dobijo avtogram ali fotografirajo. Športno-navijaška kultura v ZDA je na zavidanja vredni ravni. Ni tako kot drugje, kjer ljudje dobesedno silijo vate in ti razlagajo vse mogoče. Slika, podpis, to je vse.

Kaj pa ultra zvezdniki in paparazzi? O Denisu Rodmanu in njegovih ekscesih smo veliko videli in brali?

Tako je kot povsod po svetu, vendar z njimi nimam izkušenj. Ni pa jih toliko kot v Italiji in drugih evropskih državah.

Minnesota ima moštva v vseh štirih glavnih profesionalnih ligah (NHL, NBA, MBL, NFL). Kateri šport oziroma športniki so najbolj priljubljeni?

NFL in hokej. Mislim, da je ameriški nogomet najbolj priljubljen. Vikingi so naj, potem pa so nekako skupaj Timberwolvesi, hokejisti iz moštva Wild in basebalisti iz moštva Twins. Največji zakon je sicer kolidž Minnesota University.

Kaj pa je tam najbolj in? Košarka?

Vsi športi. To je povsem normalna šola. V ZDA je drugačen sistem. Niso glavni klubi, temveč gre vse skozi šole. Tamkajšnji ljudje se veliko bolj identificirajo s svojo univerzo, ki je tam že 40 ali 50 let.

Koliko se univerzitetna košarka sicer razlikuje od tiste v NBA? Večja mesta imajo klube NBA, tista brez profi košarke pa se posvečajo univerzitetni košarki?

Razlika je očitna. Na tekmah univerzitetne košarke je razpoloženje veliko bolj podobno evropskemu. Mladostniki, študentje navijajo na glas, se derejo, kričijo ... V NBA je vse veliko bolj podobno gledališču. Navijači so in niso prisotni, zraven gledajo tv, jejo ... Vse skupaj je bolj šov in zabava kot pomembnost same tekme.

Univerzitetni košarkarji so bili popolni amaterji. Jih sedaj že kaj plačujejo?

Ne, še vedno so amaterji. Plačano imajo šolnino in bivanje. Denar zaslužijo, če kaj delajo zraven.

Zadnja leta se zdi, da univerzitetna košarka mladih talentov ne zanima več. Veliko je srednješolcev, ki jih zanima le in zgolj NBA.

Univerzitetna košarka bo v ZDA vedno priljubljena. Final Four univerzitetne košarke je, mislim, najbolj gledan dogodek in spektakel v ZDA. Ko se začne končnica March Madness, je prava norišnica.

Poleg vas je bil letos največja slovenska košarkarska zvezda v ZDA Erazem Lorbek. Ameriški mediji so ga opevali in bili zelo razočarani, ker je po enem letu odšel iz enega najboljših in najuglednejših univerzitetnih moštev Michigan State.

Sezono je odigral fenomenalno in ni mi jasno, zakaj je zapustil to univerzo. Gre za eno izmed petih ali šestih univerz v ZDA, ki bodo vseskozi na vrhu. Zaradi njihovih igralcev in programov jih v ZDA izjemno spoštujejo. V preteklosti so dale takšne igralce, kot sta Magic Johnson in Steve Smith.

Njihov trener Tom Izzo je v ZDA, vsaj glede na poročanje njihovih medijev, izjemno priljubljen.

Zelo. Je enakovreden Miku Krzyzewskemu z univerze Duke ali Bobbyju Knightu (Texas Tech) ali Deanu Smithu (ex-North Carolina, sicer eden največjih univerzitetnih trenerjev nasploh). Dolgo je že v košarki s konstantnimi uspehi. Vabila so ga tudi številna moštva NBA.

Izzo je bil izjemno razočaran zaradi Lorbekovega odhoda. Veliko se namiguje, da so odhodu botrovale finance.

Mogoče je bil njegov odhod kratkoročno boljša odločitev. Vendar osebno mislim, da bi dolgoročno s končano šolo in z igro na kolidžu bolj napredoval. Ne takoj, temveč čez kakšni dve ali tri leta bi bil finančno in košarkarsko precej višje.

Vendar je veliko vprašanje, ali je boljša pot v NBA prek univerze ali z uveljavitvijo v najboljših evropskih klubih in nabiranjem profesionalnih izkušenj v rosno mladih letih.

To bo večno vprašanje. Lorbek je imel fenomenalno prvo sezono. Večina se jih v prvi sezoni sploh ne znajde in imajo veliko težav. Osebno se mi zdi velika napaka, da je zapustil Michigan, saj je to vrhunsko moštvo.

Zadnjič nas je pretresla vaša izjava, da bi rajši igrali za Jugoslavijo kot za Slovenijo. Kaj je sploh z vašimi reprezentančnimi nastopi?

Tega nisem nikoli izjavil. Ne vem, kdo je to spravil ven. Sedaj se je kar naenkrat dvignila velika panika, ker ne igram za Slovenijo. Ne dva dni, dva meseca pred pripravami sem povedal, da ne bom igral na evropskem prvenstvu. Iz čisto osebnih razlogov, ker imam nov klub, novo pogodbo. Moram se pripraviti na novo sezono. Ne morem igrati malo tu, malo tam. Res pa je, da sem vedno sanjal, da bi igral za jugoslovansko reprezentanco. Že zaradi stare reprezentance, kjer so igrali Dražen Petrović, Toni Kukoč, Vlade Divac ... Vsi smo v tistem obdobju sanjali, da bi igrali v njihovi družbi. Ne vem, zakaj sedaj taka panika. Ko sem igral za Olimpijo, me ni nihče povohal, vsi so bili tiho. Razen redkih izjem, kot sta bila Lidija Čukljevič in Stane Trbovc.

Sta se s predsednikom Košarkarske zveze Dušanom Šešokom sploh kaj pogovarjala o vašem igranju za reprezentanco?

Enkrat sva se videla za pet minut.

Z vami sploh ni nihče navezal stikov?

Imel sem stike s selektorjem Slobodanom Subotićem. Povedal mi je, da mi nič ne zameri in da me povsem razume. Rekel mi je celo, da bi ravnal enako, če bi bil na mojem mestu.

Kaj pa prihodnji SP v Beogradu? To bi bil verjetno že izziv, če se bomo tja sploh uvrstili?

Reprezentanci sem se odpovedal, kot sem že povedal, le za to sezono, to poletje. Nikoli nisem rekel, da bom povsem nehal igrati za slovensko reprezentanco.

Koliko ste spremljali slovensko košarko?

Bolj sem spremljal Evroligo, kjer je igrala Olimpija. Mislim, da so igrali fenomenalno. Še posebej po tistem, ko so vsi govorili, da bo moštvo razpadlo, da je finančna kriza. Fantje so igrali neobremenjeno, mogoče celo obremenjeni s tem, da jih vsi podcenjujejo, in so se hoteli dokazati. Imeli so veliko željo in vesel sem, da so dokazali, da ni vse v imenih, temveč da lahko uspeš brez velikih imen, brez veliko denarja.

Letos se jih je spet veliko zelo dobro prodalo. Ilievski je šel v Barcelono, Jurak v Olympiacos ...

Povsem zasluženo. Nihče se ni prodal prevarantsko.

Igrali ste že v ogromno klubih. Kje ste se počutili najbolje, zaradi navijačev, razmer, dvorane ...?

Odlično je bilo v Beogradu, kjer sem bil eno leto pri Partizanu. Bilo je izjemno ozračje, tam sem se tudi največ naučil. Pa dve leti v Italiji. Seveda mi je v lepem spominu ostal tudi Slovan. Bili smo res odlična družba, Aleš Kunc, Slavko Duščak, Igor Thaler ... Nepozabno.

Vendar za Partizana niste smeli igrati?

Igral sem za mladince in kadete, nisem pa igral za člansko moštvo. Bil je embargo, vojna, Fiba pa stvari ni čisto natančno določila.

Kako pa ste prišli do grškega državljanstva?

Veliko igralcev, kot sta Dragan Tarlać in Predrag Stojaković, so zaradi slabih razmer v Jugoslaviji odpeljali v Grčijo in tako sem tam končal tudi sam.

Bili ste v PAOK-u, igrali pa spet niste ...

Spet so se pojavile težave s papirji in spet sem se vrnil k Slovanu.

Vseeno ste dobili grško državljanstvo in priimek Makris. Imate še dres s tem imenom?

Seveda. Tudi za Kinder sem igral pod priimkom Makris. Sicer pa imam shranjene vse drese moštev, za katera sem igral.

Kdo si je izmislil priimek Makris, vi ali Grki?

To je neki zapleten proces, tako da ...

Katera je vaša najljubša številka?

Sedaj nosim 8 že šest ali sedem let.

Vas moti, ker se veliko govori o vašem denarju?

Vsi govorijo o denarju, nihče pa ne vidi, da že petnajst let igram košarko vsako poletje. Ko sem hodil na priprave, so vrstniki hodili na morje.

Kako pa je z dodatnim zaslužkom, recimo s snemanjem reklam?

To je povsem odprto.

Imate v ZDA že ponudbe?

Za zdaj še ne.

V Minnesoti je tudi kar nekaj slovenskih izseljencev. So vam kaj težili oziroma ali so sploh vedeli za vas?

V bistvu sem jih nekajkrat srečal in rekli so mi, da so veseli, da sem iz Slovenije.

Kaj pa bivši Jugoslovani?

Odvisno od mesta. Jugoslovanov je veliko v Chicagu, v kakšnem mestu pa ni nikogar iz nekdanje Jugoslavije.