bušiji / Predvolilni shock & awe

Carlyle je, kot veste, mogočna investicijska družba, ki slovi po petih rečeh. Prvič, po tem, da jo vodijo nekdanji politični mogotci. Drugič, po tem, da se izdatno napaja pri obrambnem budžetu. Tretjič, po tem, da v njej poslovne interese združujeta družini Bush in bin Laden. Četrtič, po tem, da nastopa v vseh teorijah zarote. In petič, po tem, da je v upravnem odboru ene izmed njenih firm nekaj časa sedel tudi George W... ee, mali Bush. Specifično, mali Bush je leta 1991 postal direktor firme Caterair, ki se je ukvarjala z letalskim cateringom. Ne, ni bil ekspert za prehrano, še manj ekspert za menedžiranje firm - tedaj je imel za sabo že serijo zavoženih firm. Zakaj so ga potem vzeli? Nič, le nekomu so naredili uslugo. Uganite komu, huh. Ker mali Bush ni premogel niti ščepca poslovne kredibilnosti, lažje razumete, zakaj mu niso dali nobenih izvršnih pooblastil. Prej narobe! Kot se je nedavno spominjal David Rubenstein, eden izmed soustanoviteljev družbe Carlyle: "Prišel je na vse seje upravnega odbora. Povedal je veliko vicev, pretežno umazanih. In po kakih treh letih sem mu rekel, Veš kaj, mislim, da to ni zate. Morda bi moral početi kaj drugega. Mislim, da k delu upravnega odbora ne prispevaš kaj dosti. Pa tudi o naši družbi ne veš kaj prida." In mali Bush je dobil nogo. "Če bi mi rekli, da naj imenujem 25 milijonov oseb, ki bi lahko postale ameriški predsednik, njegovega imena ne bi omenil!"

Lepo je slišati strokovno mnenje, toda ni ti treba biti strokovnjak, da vidiš skozi malega Busha, ki ostaja poslovni sucker - tudi zadnji veliki poslovni projekt, sovražni prevzem Iraka, se mu je ponesrečil. Ne brez krvi. In ne brez izgube: ratingi so mu po dolgem času padli pod 60. Kot so namreč pokazale zadnje sondaže, ga podpira le še 59 % Američanov - po nekaterih sondažah pa le še 55 % (CNN-Time). Bush je drsel na jug. Bolje rečeno, vsak teden je izgubil dve točki. In to redno, iz tedna v teden. Gravitacija je bila na lepem tako huda in tako pogubna, da je bilo treba nekaj narediti - nekaj velikega, udarnega, bombastičnega, epskega... ee, nekaj, kar bi mu vrnilo kredibilnost... hja, nekaj, kar bi preglasilo vse njegove probleme in škandale.

Politični atentat

In glej, no, presenečenje: ko so ameriški mediji in javnost ravno pretresali vztrajno padanje Bushevih ratingov, so bušiji na ves glas sporočili, da so ameriški specialci 22. julija v Mosulu likvidirali Sadamova sinova, Udeja in Kuseja, v Bushev predvolilni paket smrti pa so vključili še njunega telesnega stražarja in 14-letnega Mustafo, Kusejevega sina, ki je padel zadnji - ko so ostali trije že ležali mrtvi, je še vedno streljal. Specialci so ga mirno pokosili. Jasno, bušiji so likvidacijo bratov Husein - ta politični atentat, ki ga ameriška zakonodaja sicer strogo prepoveduje! - dramatično napihnili. Okej, izraz dramatično je premalo dramatičen - v resnici so se obnašali skrajno in obsceno tabloidno, še več, mrhovinarsko, celo barbarsko, kar dokazuje, da je Bush prešel v zadnjo, panično, dekadentno, sadistično, degenerirano fazo svoje vladavine in da se bori le še za golo politično preživetje, za obstanek. Da pri tem ne bo izbiral sredstev, je na dlani.

To kakopak vključuje tudi posmehovanje truplom - spreminjanje trupel v lovske trofeje, v morbidni kanibalski spektakel. Specifično: bušiji so najprej poskrbeli, da so 24. julija Ameriko in svet obšle fotografije mrtvih, demoliranih, iznakaženih, zmasakriranih trupel bratov Husein. Glejte, Che Guevara in John Dillinger sta mrtva! Ker pa ta statična razstava trupel - ja, tovrstne razstave trupel so nekoč cvetele na divjem zahodu! - očitno še ni bila dovolj, so naslednji dan poskrbeli, da so Ameriko in svet obšli še videoposnetki njunih skoraj golih trupel, zdaj že rahlo "obdelanih" in zaflikanih, podobnih voščenim lutkam gospe Tussaud. TV mreža Fox, Bushevo trobilo, je takoj zavrtela "nezmontiran video". Evo, poglejte si vse! Hej, kolikokrat je treba ubiti brata Husein, "kralja terorja", da bosta res mrtva? V koliko vrečk je treba spakirati koščke njunih trupel? In kaj ima to z ženevsko konvencijo? Bušiji so mirno razkazovali trupli bratov Husein, oficirjev sovražne vojske - mar niso prav bušiji med iraško vojno zagnali vik in krik, ko je iraška televizija razkazovala ujete ameriške vojake in ko je al-Džazira razkazovala trupla ameriških vojakov? Mar niso prav bušiji vreščali, da je to nemoralno, perverzno, gnusno, barbarsko? Mar ni obrambni minister Donald Rumsfeld poudaril, da je to proti ženevski konvenciji? Koga briga! Rummy ni skrival zadovoljstva: "Naj Iračani vidijo, da sta res mrtva." Je to gnusno, primitivno, nečloveško in barbarsko? Ne, so rekli bušiji - ker tega nismo storili v propagandne namene. Aha. Le če bi njuni trupli obesili pred vhod v Bagdad, bi bila to propaganda.

Nič, Bush se obnaša tako arogantno, tako sadistično in tako dementno kot Sadam, zato ga Irak ne "sprejme", zato okupacija ne štima in zato ne more osvojiti iraških "hearts and minds" - takoj po likvidaciji "mosulske četverice", so iraški gverilci likvidirali štiri ameriške vojake. Bolj ko sta brata Husein mrtva, bolj sta živa. Bushu sta bolj koristila mrtva, heh, iz treh razlogov: prvič, trupla so vizualno bolj atraktivna, drugič, vojski dvignejo moralo, in tretjič, ne govorijo. Ker sta brata Husein mrtva, ne bosta mogla kompromitirati Busheve administracije, kar bi se zgodilo, če bi ju prijeli živa - in jima sodili. Poleg tega pa so bušiji računali, da bo likvidacija bratov Husein preglasila in zasenčila vse tiste vroče teme, ki so Bushu zadnje čase jemale kredibilnost in ratinge, predvsem laži, s katerimi je nacijo zvlekel v vojno (nigerski uran, orožje za množično uničevanje itd.), in poročilo o varnostno-obveščevalnem zakulisju 11. septembra, ki ga je te dni - resda prirejenega, cenzuriranega - objavila kongresna komisija. Bušiji so si hoteli s političnim atentatom dvigniti moralo in ratinge. In da bi zgodbo obdržali nad vodo, se niso zadrževali: najprej so razkrili, kaj vse so našli pri Kuseju Huseinu (viagro! razumete, ne, tip je impotenten!), potem so oznanili, da je likvidacija bratov Husein pozitivno vplivala na ameriško ekonomijo (več Iračanov ko pobijemo, boljša bo ekonomija!), na koncu pa so napovedali, da so skoraj likvidirali tudi samega Sadama Huseina - krogla ga je zgrešila le za 24 ur.

Ves denar tega sveta

Toda Bushu ratinge žre predvsem njegova poslovna nekredibilnost: medtem ko si izmišlja "davčne olajšave", ki koristijo le najbolj bogatim, medtem ko noro zapravlja (noben ameriški predsednik po Lyndonu Johnsonu še ni tako zapravljal!), medtem ko naravnost promiskuitetno veča proračunski primankljaj (ob koncu letošnjega leta bo znašal 455 milijard dolarjev!) in medtem ko denar dobesedno meče v okupacijo Iraka (4 milijarde na mesec!), brezposelnost v Ameriki ruši nove rekorde. Pod Bushem je brez služb ostalo 2,6 milijona ljudi, stopnja brezposelnosti pa znaša že 6,4 %, kar je največ v zadnjih dvajsetih letih.

Kaj to pomeni? Da bo Bush, ki trdi, da "gre ameriška ekonomija v pravo smer", potreboval mamutsko predvolilno kampanjo, če bo hotel obdržati Belo hišo? Točno, Bush bo potreboval mamutsko predvolilno kampanjo. Še več, potreboval bo tako mamutsko predvolilno kampanjo, da konkurence - demokratskih kandidatov - ne bo niti opaziti. Bolje rečeno, potreboval bo tako mamutsko predvolilno kampanjo, da bo izgledalo, kot da za predsednika kandidira le on. In ne boste verjeli - načrt je očitno prav tak! Bush je namreč do konca junija - v drugem četrtletju letošnjega leta - za predvolilno kampanjo zbral dobrih 34 milijonov dolarjev, kar je rekord in obenem več, kot je v istem obdobju zbrala deveterica demokratov, ki se borijo za predsedniško nominacijo svoje stranke in ki bodo ta denar pokurili na preliminarnih, strankarskih volitvah, v boju demokrat-proti-demokratu. Ker Bush znotraj republikanske stranke nima oponenta, pomeni, da bo na preliminarnih "republikanskih" volitvah brez konkurence in da bo lahko ves denar prihranil - tega, kar bo do tedaj zbral, mu ne bo treba zapravljati. Vse bo lahko prenesel v glavno predvolilno obdobje, potemtakem v čas, ko se bo udaril z demokratskim kandidatom. In ker naj bi samo do preliminarnih volitev zbral srhljivo obscenih 200 milijonov dolarjev (rekord!), bo lahko narekoval marketinški tempo, ki bo demokratskega kandidata do poletja 2004 finančno tako izčrpal, da bo svoje reklame gledal le še na videorekorderju.

Z eno besedo - mali Bush, ljubljenec in fan velikih korporacij in finančne aristokracije, si bo skušal politično kredibilnost kupiti z denarjem. Z milijoni, ki mu jih dajejo pretežno milijonarji. Hej, če je vžgalo prvič, bo tudi drugič, ne. In če se bo na samih volitvah kaj zapletlo ali pa zalomilo, bo spet posredovalo vrhovno sodišče in mu spet prisodilo Belo hišo. Hja, tako kot leta 2000, ko je ustavilo ponovno štetje usodnih floridskih volilnih glasov. Le zakaj ne?! Tudi vrhovno sodišče je namreč fan velikih korporacij in finančne aristokracije, navsezadnje, v svojih sodbah se vedno - že tradicionalno - postavi na stran korporacij, jasno, v škodo delavcev, revnih in brezposelnih. Da vedno podpre tudi zakone, ki zategujejo demokracijo in svoboščine, se razume samo po sebi. Ni kaj, vrhovno sodišče je v popolni ideološki rimi z Bushem. Kar pa ne preseneča: vsi vrhovni sodniki so milijonarji, predstavniki bušokracije, bogatejši od večine Američanov - najbogatejša med njimi, Ruth Bader Ginsburg, je težka več kot 30 milijonov. Vrhovni sodniki so tako bogati, da niso več objektivni. Bolje rečemo - tako so bogati, da so izvolili Busha. Je pa res, da so bogati tudi senatorji - med stotimi senatorji namreč najdete kar 40 milijonarjev. V resnici jih je še več - recimo, senatorke Hillary Rodham Clinton uradno ne vodijo kot milijonarke, pa četudi je za knjigo Living History dobila 8 milijonov! Med milijonarji je sicer več republikancev kot demokratov, toda ironično - premočno najbogatejši senator je John Kerry (Massachusetts), dokaj liberalni demokrat, ki tehta več kot 200 milijonov (poročil se je z dedinjo prehrambene korporacije Heinz) in ki se gnete tudi med devetimi kandidati za demokratsko predsedniško nominacijo. In tu demokrate čaka catch-22: v internem boju med demokrati - na preliminarnih volitvah - ima Howard Dean več možnosti kot John Kerry, toda v direktnem boju z Bushem ima Kerry več možnosti kot Dean. Zakaj, je na dlani: le Kerry bi lahko finančno vzdržal tempo Bushevega shock & awe marketinga.