tetoviranje / Preudarno in profesionalno

V najstniških letih se je J. odločil, da si bo - v trenutku nenavadnega navdiha - na podlaket levice izrisal podobo gole ženske. Dobesedno risba prvošolca je skoraj desetletje kazila njegov zunanji videz, dokler se končno ni odločil za prekritje tetovaže. Z leti so črte risbe postale debelejše in prekrili so jih z novo risbo. Danes ima J. na mestu risbe gole ženske temno tetovažo, ki je kombinacija karantanskega panterja in kuščarja.

Pred približno petnajstimi leti je tetoviranje postalo trend, ki pa se od drugih modnih novotarij močno razlikuje - ne izgine, saj podobe, vrisane pod povrhnjico kože, postanejo del lastnika. Poznamo sicer drage plastične operacije in še dražje odstranjevanje z laserjem. Novost pri odstranjevanju so tudi domnevno čudežne tekočine, ki naj bi barvo izpod vrhnje plasti kože izrinile na površje. Kljub temu se še vedno večina nezadovoljnih tetovirancev odloča za skrivanje slike z oblačili ali prekrivanje z novim motivom. Zato preudarnost pri tetoviranju resnično ni odveč.

Pred prvim vbodom

Najprej razbijmo mit - tetoviranje boli. Kleni moški in možače se bodo morebiti namrščili ob tej ugotovitvi, a vendar je treba priznati, da občutki ob prebadanju kože niso primerljivi z užitkom pri doživljanju orgazma ali ugodjem med masažo. Seveda je dovzetnost kože za bolečino na različnih delih telesa različna, načeloma pa velja, da so manj izpostavljene površine bolj občutljive za nekaj deset tisoč vbodov, kolikor jih lahko pričakujete ob poslikavanju. To, da so za tetovažo od nekdaj najbolj priljubljene nadlakti, izhaja iz prakse, ki pravi, da so tudi najmanj dovzetne za dražljaje pri tetoviranju. Če pa le malce obrnete roko in si omislite sliko na notranji strani, je prag bolečine povsem drugačen. Na moč bolečine vplivajo tudi spleti živcev, ki potekajo pod kožo, stroka pa med najobčutljivejšimi mesti navaja podplate in gležnje.

Prva odločitev je povezana z motivom - kaj bo sploh prišlo na kožo. Pri tem ne zanemarite tega, da koža ni papir ali platno. Na papirju so ravne črte neproblematične, na koži pa se z vsakim premikom deformirajo, kar umetniku oziroma tetoverju otežuje delo. Vseeno tatuji za pravega križanca med obrtnikom in umetnikom ne bodo omejeni s kožo, ampak s številnostjo umetniških praks in kultur, ki se širijo na območja različnih civilizacij tudi s tetovažami. Prav tako ima vsak kategorijo, v kateri so njegovi končni izdelki boljši od drugih.

Izbira motiva je sicer povsem individualna odločitev - nekateri si bodo v kožo vtisnili ime priljubljene skupine ali osebe (oboje se dolgoročno odsvetuje, saj so tetovaže navadno trajnejše od tovrstnih prijetnih čutenj), drugi si bodo sliko izbrali iz albuma v studiu, kjer se bodo porisali; spet tretji prisegajo na unikate, katerih slike po tetoviranju sežigajo. Nasploh pri tetoviranju ne gre varčevati z denarjem (čeprav cena ni nikakršno zagotovilo), izdatek pa se lahko prične z naročilom unikatne risbe, najbolje pri tetoverju. Ta bo tudi najbolje ujel razmerje med sliko in površino - vse tetovaže ne pristojijo na vsa mesta, ključni dejavnik pa je znova slika.

Pravilo "manj je več" pri tetoviranju ne drži najbolj. Zaplate gole kože pod drobnimi slikicami izničujejo učinek vpadljivosti tetovaž, preveč tetovaž pa skrije pomene posameznih slik. Primerna metoda je, da si sliko ogledujete nekaj tednov, morda celo mesecev. Če vam bo takrat še vedno všeč, vam bo zagotovo tudi pozneje. Če ne, ste si prihranili precej težav s sabo in svojo podobo.

Ko si navsezadnje izberete sliko, je pomembna še površina, ki jo nameravate nameniti tatuju. Odločitev je pri večini povezana z delom ali družbenim položajem, zato velja, da je večina tetovaž skrita očem. Navkljub želji po ekshibicionizmu velja nekajkrat premisliti, preden svoje najbližje in šefa presenetite z ovijalkami okrog vratu ali grbom nogometnega kluba na pesti. Pravilo "kratkih rokavov" (torej čiste podlakti) je že na začetku zadnjega buma tetovaž postalo skorajda normativ - navzlic eni ali več slikam še vedno lahko delate recimo za bančnim okencem.

Izbira tetoverja je bistvenega pomena za kakovost slike, zato naj se eno vaših prvih vprašanj nanaša na dolžino njegovega tetoverskega staža. Dlje, ko je v poslu, boljši je - vsaj tehnično, verjetno pa tudi umetniško. Še boljši vpogled v njegova leta bodenja dobite v fotoalbumih njegovih izdelkov, v katerih vas pri dobrih tetoverjih čakajo različni motivi, kronologija pa tudi ni zanemarljivega pomena. Bodite pozorni na datum fotografije - tiste, narejene takoj po tetoviranju, se (tudi zaradi mazil) sprva svetijo kot neonske reklame, nato pa se žive barve počasi umirijo.

Med vbadanjem

Pred odhodom k tetoverju ne komplicirajte preveč - zgolj tisti del kože, kjer se bo po novem svetila slika, obrijte z britvico, da bodo igle imele neoviran dostop v telo in da se na dlačicah ne bo nabirala odvečna barva. Kožo vam bo tetover še enkrat očistil in razkužil (podobno kot pri vsaki operaciji oziroma vbodu), slovenska praksa pa pravi, da je kot razkužilo povsem primeren lekarniški pitaderm. Nekateri za odtis šablone tetovaže na kožo uporabljajo namensko tekočino, imenovano printing liquid, a ne bodite presenečeni, če bo narejen z navadnim kozmetičnim sredstvom kakšne znane znamke.

K sreči se k večini znanih podalpskih tetoverjev, ki delajo javno, lahko odpravite brez pretiranega strahu. Tudi če je tetovaža potrebna kakšne korekcije ali dodatne nege, boste pri njih to opravili precej bolje kot pri katerem izmed tistih, ki svoje storitve ponujajo sramežljivo, temu primerna pa je tudi njihova raven. Dobavitelji vrhunskih tetovirnih repromaterialov svojih izdelkov resnično ne dostavljajo v vsako vas in vsakomur. Zadnji standard postajajo barve brez substanc s kontraindikacijami, ki po veljavni evropski zakonodaji niso dovoljene.

Sicer se pri divjih tetoverjih, ki jih je vse več, kaj rade dogajajo nenavadne zgodbe; eno teh bo na svoji koži nosil Z. Fant, navdušen nad poslikano kožo, je šel po tatu k enemu od tistih, ki tetoviranje opravljajo kot popoldansko obrt za priboljšek. Z. je svojemu obrtniku med izdelovanjem slike pričel nižati ceno in celo grozil, da ne bo plačal. Pa bi bilo bolje, ko bi bil tiho: ko je bila slika končana, ni spominjala na tisto, ki jo je želel imeti. Grozljiva deformacija nadlakti in rame s črno barvo ni popravljiva, saj je tetover dodobra zapolnil notranjost risbe. Prekrije jo lahko samo z oblačilom.

Tudi tetoviranje na potovanjih po svetu sodi v dokaj rizično kategorijo. Pravi videz tetovaže se pokaže po najmanj dveh tednih in takrat težko zahtevate popravilo ali zdravniško pomoč, če vas je pot odnesla kam naprej. Zaslužkarjem, ki svojo dejavnost opravljajo kar na plažah, pa se je treba ogniti v širokem loku. Za dobro tetovažo se boste vsaj nekaj dni, priporočajo pa celo dva tedna, izogibali javnim kopališčem (morebitnim rezervoarjem bakterij najrazličnejšega izvora) in vodi nasploh.

Šele na drugem mestu je profesionalni status ustvarjalca podob. Tiste, ki so ustvarjanju resnično predani, spoznate pri prvem obisku prostora - ne glede na to, ali gre za studio v lokalu ali za dnevno sobo v lastnem stanovanju. Delovni prostor je postlan z brisačami, na katere se lovijo drobci barv in kapljice krvi, katalogi motivov in številne naprave okrog stola ali mize, kjer nekaj ur preždite pri pridobivanju kvadratnih centimetrov porisane kože, pa pričajo o praksi tod naokrog. Praksa je tudi največ, kar lahko tetover ponudi. Svetovno znanih univerz za tetoviranje ni, so le različne tradicije in tehnike, najbolj pa tetoverja gradi njegova praksa. Pri tetoviranju ni pomembna pot, ampak cilj - vseeno je, ali so slike vtetovirane s posamičnimi iglami, ki jih kak azijski umetnik zabija s kladivcem, ali z brzečim elektrostrojčkom - dobra tetovaža pušča dober vtis.

Minimalni normativi, ki jih upoštevajte za lastno varnost pred zapleti, so higienske narave. Vsak tetover, ki se zaveda morebitne nevarnosti prenosa virusov, bo imel dva sterilizatorja - ultrazvok za mehansko prečiščevanje in pečico. Za enkratno uporabo niso zgolj gumijaste rokavice in papirnate brisače, ampak tudi igle in posodice za barve, iz katerih zajema roka, ki vas porisuje. Pametnejši tetoverji ne bodo varčevali z razkužili, s katerimi bodo čistili strojne in obdelovalne površine.

Konec bolečine

Lahko se tetovirate pri dobrem tetoverju, pa tatu ni dober. To se najpogosteje pripisuje neupoštevanju navodil, ki jih pri kožnem obrtniku nikakor ne preslišite. Raje si jih zapišite, in če česa ne razumete, vprašajte človeka, pri katerem boste pustili razmeroma zajeten kupček denarja. Sveže prebodeni se boste šele nekaj ur pozneje vrnili iz stanja, ko konstantna bolečina postane novo, ne tako neprijetno čutenje, ki pa vsekakor ne sodi med najtreznejša človekova stanja. Od tetoverja boste odšli s povojem na mestu tetovaže, ki jo bo poprej namazal s kremo.

J. je dekle, ki se je pred enajstimi leti dalo tetovirati v studiu. Po štirih urah dela ji je ritnico krasil svež netopir, od tetoverja pa je odšla z obkladkom, s kremo in pojasnilom, da se bo rana celila počasneje. Kraste in krastice, ki so se pojavile, je spraskala, saj so jo neznansko srbele, rana pa se je zaradi tega vedno znova odpirala. V nekaj mesecih, kolikor se je celila, se je slika skazila in razlila, tako da so danes prvotne črte neprepoznavne. J. svoje tetovaže ne želi popravljati, ker se boji, da bo še huje.

Čeprav vam je tetover ves čas čistil tekočo limfo iz svežih vbodnin, se bodo na njih najverjetneje pričele kmalu pojavljati prve krastice. Kožo čistite nežno, s povsem rahlo navlaženo krpo, ki jo lahko namažete z mazilom za kožo. S tem se izognete tudi pretiranemu zasuševanju tetovaže. Najbolj uporabljano mazilo je bil dolgo vazelin, z leti pa so ga zamenjala lekarniška mazila. Trenutni domači recept, ki preverjeno deluje: na posodico ognjičevega mazila dodaste četrt kreme Bepanthen proti infekcijam. Kožo mažete prvih deset dni po nekajkrat na dan, jo morebiti prekrivate z gazo in ne praskate, ko vas srbi. Absolutno se odsvetuje nadomestna uporaba kakšne svinjske masti (po babičinem receptu), saj olja koži onemogočajo dihanje in regeneracijo. Govorice, da vazelin ali voda povzroča bledenje tetovaže, pozabite. Največji sovražnik barv pod kožo je sonce, in to vse življenje - bolj ko se nastavljate žarkom, bolj bledi slika.

Najpogostejši zapleti se pojavijo, ker se sveže tetovirani ne mažejo redno ali zanemarijo enega temeljnih načel in sami trgajo kraste s svežih ran, pod katerimi barva prekriva pigment. Posledica pospeševanja čiščenja so lahko neenakomerni madeži, ki povsem razvrednotijo delo.

Zaradi skrhanih igel ali preglobokih vbodov se lahko slike čez čas razlezejo v nespodobne zmazke. Popravljanje tetovaž je težavno in prav iz te dejavnosti izvirajo temeljne medsebojne zamere ljudi iz branže. Če vam je prvi tetover naredil slabo risbo in jo spremenite v znosnejši zmazek pri drugem, ne bo več jasno avtorstvo. Večina ljudi ga zlonamerno pripiše tistemu, ki je sliko popravil, s tem pa mu kvari ugled, ki ga je pridobil z "normalnim" delom, saj je najboljši popravek še vedno packa v primerjavi z normalno tetovažo, kjer je razvidno umetnikovo sporočilo - vam in preostalemu svetu.