Esej o svobodi

Leta 1947 je Simone de Beauvoir, francoska pisateljica in esejistka (Mandarini, Drugi spol) ter Sartrova prijateljica, skočila v Ameriko in tam potem ostala štiri mesece. Da ne bo kake dileme - Ameriko je obiskala prvič. Pri devetintridesetih. 25. januarja je pristala na newyorškem letališču La Guardia, po pregledu zob in drugih delov telesa ter plačilu osmih dolarjev letališke takse prečkala carino, kolumbovsko zakorakala v "novi svet", 20. maja pa odletela, nazaj v Pariz. Tu in tam je predavala, bolj ali manj na francoskih oddelkih ameriških univerz in kolidžev, v glavnem pa je potovala, potovala in potovala, bodisi z avtom ali pa Greyhoundom ("časovnim strojem"), bolje rečeno - Ameriko je prepotovala podolgem in počez. Od New Yorka do Doline smrti, od Los Angelesa do Las Vegasa, od Los Alamosa do Alama. Šla je "čez Ameriko", kot se reče. Ali kot bi rekel Jack Kerouac: šla je "on the road". Nekaj "eksistencialističnega" je v potovanju po Ameriki, hočem reči - potovanje po Ameriki človeka običajno prelevi v eksistencialista, vsaj za tisti čas, ko je "on the road". Vprašanje "svobode" je tedaj filozofsko vprašanje št. 1 - in običajno tudi rdeča nit. Spomnite se le Golih v sedlu. No, Simone de Beauvoir je imela to prednost, da je na pot že krenila kot eksistencialistka. Njeno potovanje po Ameriki je bila tako lepa priložnost za dolge in izčrpne meditacije o svobodi kot za soočenje ameriškega in francoskega, evropskega koncepta svobode, Amerike in Evrope - hja, za soočenje "starega" in "novega" sveta. A po drugi strani, manj od nje ne bi smeli niti pričakovati - eksistencializem je bil po II. svetovni vojni filozofija št. 1, nekaj samoumevnega in povsem naravnega, kmalu tudi modnega. Eksistencializem se je pač dobro rimal s povojno agonijo - in s polemičnim fatalizmom ameriškega filma noir.

Ni kaj, Simone de Beauvoir je imela srečo z geografijo in zgodovino. V Ameriko je prišla v odločilnem, usodnem, prelomnem trenutku - po eni strani v času, ko je Amerika ravno "osvobodila" svet in dobila "vojno proti fašizmu"... po drugi strani v času, ko je bila Amerika ravno na tem, da se prelevi v imperialističnega policaja, atentatorja in izvoznika demokracije... po tretji strani pa v času, ko je hladna vojna oz. ameriška "vojna proti komunizmu" ravno začela dobivati histerični, apokaliptični rob. V Ameriko je potemtakem pripotovala natanko v času, ko se je zgodovina lomila in ko je "vojna proti terorju", komunističnemu, se razume, postala geslo dneva. Geslo leta. In geslo stoletja. Z malce ironije, ali pa tudi ne, bi lahko rekli, da jo je leta 1947 časovna zanka vrgla v 21. stoletje - njen petstostranski ameriški dnevnik, Amerika dan za dnem leta 1947 (L'Amerique au jour le jour 1947), ki ga je objavila leta 1948, namreč dokazuje, da je leta 1947 štiri mesece preživela v 21. stoletju, jasno, po 11. septembru 2001.

"Vojna proti terorju"

Prve dni je bila tako fascinirana nad Ameriko, bolje rečeno, prve dni se je tako eskapistično ukvarjala s svojo fasciniranostjo, s svojim doživljanjem Amerike, z magičnim spektaklom, ki ga nudi, da je pozabila na zgodovino. No, ko je 5. februarja odprla časopise, je na svojo veliko zgroženost ugotovila, da je Amerika v vojni - v "vojni proti komunizmu", proti "rdečemu terorju". Politična klima je bila zadušljiva: "Večina časopisov in revij - na čelu s Hearstovim tiskom, se razume - je ustvarjala vojno psihozo. Iz dneva v dan so ponavljali, da je konflikt neizogiben in da je treba rusko agresijo prehiteti in preprečiti. Revija Life je v nekem bučnem članku celo oznanila, da je svet že v vojni: uporaba orožja je torej legitimna; in v sami Ameriki daje to stanje prikrite vojne, hladne vojne, pravico do uporabe izrednih ukrepov; zunanja politika lahko posega v notranjo politiko. Komunistična partija, še vedno dojeta zelo abstraktno, ni politična stranka, ampak peta kolona; boj proti njej je nacionalna dolžnost. Z vojno psihozo razvijajo tudi zgodbo o 'rdečem terorju'; vsak levičar je komunist, vsak komunist je izdajalec. Evropa je že spremenjena v bojno polje, vsaka intervencija je dovoljena; o Evropi govorijo kot o pomilovanja vrednem, neposlušnem vazalu; še posebej Francija je nediscipliniran otrok." V ameriških očeh je bila Francija le dekadentna, prokomunistična, gospodarsko revna država, ki se pretvarja, da misli. Ali kot jo pouči neki Američan: "V Franciji zastavljate probleme, a jih ne rešujete - mi problemov ne zastavljamo, ampak jih rešujemo." Je bil to Bush? Bushev oče? Bushev ded? Tudi vprašanje, ki so ji ga stalno zastavljali, je bilo bushevsko: "Na čigavi strani bo Francija, če pride do vojne med Ameriko in Rusijo?" Kongres je sprejemal protidelavske in protisindikalne zakone, profesorje s "subverzivnimi idejami" so umikali, svobodo pa se je vse bolj mistificiralo: "Videz demokracije iz dneva v dan izginja, samovoljnost pa postaja iz dneva v dan vse bolj predrzna." Začelo se je sojenje Eislerju, komunistu, ki so ga dolžili protiameriške zarote, prezira do kongresa in poneverbe potnega lista. "Predsednik Truman je kongresu poslal predlog zakona, po katerem bodo lahko iz vladne službe vrgli vsako osebo, ki jo bodo ocenili kot 'nelojalno'. S tem zakonom kakopak spet ciljajo komuniste in vse levičarske liberalce." Vsi so v ustih premetavali chewing-gum: znak negotovosti.

"Preventivno omejevanje svobode"

In ker so se Američani obnašali tako, kot da nastopajo v Odiseji 2001, ne čudi, da so se tudi republikanci obnašali tako, kot da se je 11. september 2001 že zgodil. Dwight Green, republikanski guverner zvezne države Illinois, eden izmed mnogih jastrebov tedanjega časa, je rekel, "da je vsaka tuja dežela vredna sovraštva, zlasti Anglija in Rusija, da se je treba oborožiti do skrajnosti, intenzivirati produkcijo atomske bombe, vse države, ki so v interesu ameriške nacionalne varnosti, pa spraviti v vazalski odnos." Upala je lahko le, da ne bo postal ameriški predsednik. Politiki - in ne le politiki - so drug za drugim poudarjali, da Evropa potrebuje Ameriko: "V očeh povprečnih Američanov privzame imperializem obliko dobrodelnosti. Ameriška ošabnost ni volja do moči, ampak volja do vsiljevanja Dobrega; in čudež je v tem, da je ključ do Raja v ameriških rokah." Če bi jim pojasnila, v čem je štos kartezijanskega Cogita, ne bi pomagalo. "Večina Američanov se je še kar naprej slepila s tistim optimističnim idealizmom, medtem ko je Hearstov tisk oznanjal, da se je vojna z Rusijo že začela." Truman je imel "veliki govor, v katerem je gospodovalno pojasnil, da se še ni odločil, ali bo interveniral v Grčiji in Turčiji, in v katerem je najavil protikomunistično kampanjo," toda ljudje so mirno nadaljevali s svoji debatami o športu - kot da se ni nič zgodilo. "Začeli so sestavljati črne liste." Nič. Šport. "Po Eislerju so začeli soditi Dennisu, še enemu komunističnemu leaderju - rekli so, da zaradi uporabe lažnih potnih listov. Preganjanje postaja vse bolj sistematično in v javnem mnenju ne naleti niti na najmanjši odpor." Le prikimala je tipu, ki ji je razkril: "Amerika je podobna orjaškemu kitu - ima male možgane, na vzhodu, in brezmejno telo." Neki drugi ameriški prijatelj pa je dodal: "Naša demokracija je le še psevdodemokracija. Beseda svoboda je prazna, brez vsebine. Pravic, ki so zajamčene posamezniku, ni več, vsi smo prepuščeni na milost in nemilost arbitrarnosti odločanja." Lahko se je le čudila, s kakšno lahkoto Američani v imenu "višjih", "splošnih", "nacionalnih" interesov sprejemajo zategovanje, omejevanje in krčenje svobode, demokracije, pravic in svoboščin: "Če imajo kakega državljana za komunista, ga iz vladnih služb vržejo v imenu splošnega interesa; toda privatna podjetja ga potem nočejo zaposliti: 'To je njihova pravica, vsakdo je svoboden.' In tudi državljan je svoboden - lahko je komunist in lahko umre od lakote."

"Mahanje z zastavo"

In s tako lahkoto, kot sprejemajo oženje demokracije (in rasizem, revščino na jugu in bedo velikih mest), sprejemajo tudi idejo vojne. "Mnogi so dodali: jasno, vojna je odvratna, toda če je ne začnemo danes, kdo nam jamči, da je Rusija ne bo začela, ko bo še močnejša? Propagiranje preventivne vojne je z lahkoto našlo pot tako do študentov kot do prodajalcev v drogerijah." Odkod ta "preventivni" fatalizem? Ta defetizem? Simone de Beauvoir ne pušča dvoma, da ta defetizem korenini v ameriški puritanski, idealistični tradiciji, v prepričanju, da je Amerika utelešenje zakona: "Američani se imajo za emanacijo vzvišenega naravnega zakona." Citira tudi tedaj zelo aktualno Myrdallovo knjigo Ameriška dilema: "Fatalizem, ki prizadeva res-publico, je bolezen ameriškega duha, ki je na tem, da postane kronična." A to še ni vse: da ljudje bežijo od političnega angažmaja, da nočejo participirati, da si zatiskajo oči, je kriva tudi ustava, ki "samim državljanom onemogoča poseg v politično življenje" in ki je v službi močnih. Dela jih pasivne, apatične: "Posameznik ni nič, le predmet abstraktnega kulta, brez konkretne moči." In dalje: "Vse civilizacije ljudem ponujajo beg v banalnost vsakdanjega življenja, toda v Ameriki je ta beg sistematično organiziran."

Simone de Beauvoir lahko dahne le, "da v Ameriki ni političnega življenja". Zato je tudi ne preseneča, da ameriški liberalci in levi intelektualci v "kritičnih" trenutkih vedno odpovejo: "Intelektualci pri socialnih in političnih vprašanjih preprosto abstinirajo." Kar seveda kaže na socialno, politično in moralno omejenost ameriške svobode. In ko je srečala te leve intelektualce, "najbolj inteligentne Američane", zbrane okrog Partisan Review, je ugotovila, da so to le povsem izolirani, sterilni snobi brez političnega vpliva, brez strasti in brez angažmaja, ki jih nihče ne jemlje resno, ki stalinizem sovražijo tako, kot ga lahko sovražijo le nekdanji stalinisti, in ki so ji dali ošabno vedeti, da si načrta za pomoč in obnovo dežel, ki jih je prizadela vojna, niso izmislili Rusi, ampak Američani: "Če se že levi intelektualci tako šopirijo s tistimi škatlami mleka v prahu, s katerimi nas je oskrbela njihova vlada, zakaj bi se potem zgražali nad ošabnostjo kapitalističnega tiska, nad zvišenim tonom na rovaš Francije, ki sem ga po malem opazila povsod in ki me je začel pošteno utrujati?"

"Antiamerikanizem"

Nič, Simone de Beauvoir je cuzala viski, kadila marihuano, ki je ni in ni hotela zadeti, ter nejeverno občudovala petting, ki v Ameriki nikoli ne pripelje do seksa ("Necking in petting sta v Ameriki brez konsekvenc"), naravne lepote, ki izgledajo kot luna parki ("Američani so naturisti, toda priznavajo le naravo, ki jo je človek revidiral in popravil"), državljane, ki se z letali vozijo tako, kot se drugod vozijo z vlaki, ekonomijo, "ki temelji na kreditu in porabi", ljudi, ob katerih se ji je zazdelo, da jih je po koščkih videla v dvajsetih filmih, otroke, ki so že v izhodišču odrasle osebe, prijaznost, prisrčnost in ljubeznivost Američanov, ki ti dajo vedno občutek, da so te čakali ("njihova vljudnost ima šarm spontanosti, njihova spontanost ima takt vljudnosti"), njihovo obsedenost s telovadbo, astrologijo, priročniki a la "Sreča v petih lekcijah", radijskimi mazači, hitro psihoanalizo (vsak posameznik je "primer"), reklamami, gadgeti in telegrafskim pošiljanjem cvetja, njihove poskuse, da bi se prilagodili svoji neprilagojenosti, materialno preobilje, ki jim ustvarja iluzijo, da imajo izbiro, pionirske mite o "land of opportunity", self-made mane, ki so v resnici uspeli zaradi loterije, ne pa zaradi "enakih možnosti za vse", profesorje, ki niso intelektualci, ampak specialisti, "japonske vrtove", ki so jih v Teksasu po vojni preimenovali v "kitajske", mesta z artificielnimi, izmišljenimi, napaberkovanimi preteklostmi, ki izgledajo kot filmski studii, pokopališča, "ki imajo več osebnosti kot njihova mesta", mumificiranost mesta Savannah, ki izgleda srednjevško, pa četudi šteje le 300 let, kontrapuritansko naturo Las Vegasa, v katerem je vse mrtvo na tem, da umre še drugič, Far West, ki ni narejen za bivanje, ampak za gledanje, kalejdoskopsko naturo Los Angelesa, v katerem ni pešcev, filme, ki ameriško vsakdanjost - bare, neon, jazz, drogerije, pogrebne zavode, hamburgerje, trailerje, Kalifornijo, hot-rods, džubokse, motele, verande, pick-upe - dobesedno transfigurirajo, simpatične amerikanizme a la "Not to grin is a sin", "Cheer up", "Take it easy" in "Life is fun", optimizem, ki je "nujen za socialni mir in gospodarsko prosperiteto dežele", njihovo pojmovanje odnosa med Dobrim in Zlim, ki ne premore niti kančka kompleksnosti, in njihovo zgodovino, ki je le "orjaško pokopališče - ljudje, dela in ideje umirajo v trenutku, ko se rodijo." Zato tako ljubijo "hitrost, alkohol, napete filme, senzacionalne romane"... in zato "predmet, ki ga bodo kupili, že a priori prezirajo."

In vendar: "Če zavrnemo tako policijsko birokratski režim, ki razsaja v Rusiji, kot ameriški imperialistični kapitalizem, potem ostane bolj malo upanja." Jasno, Američani, "klavrni ljubimci" in "slabi govorci" (še dobro, da ni dočakala Busha!), so njen dnevnik razglasili za antiamerikanizem. Ameriki - "preveliki, da bi bilo kaj od tega, kar rečemo o njej, lahko resnično" - se ni posmehovala, niti je ni karikirala, toda celo Mary McCarthy, slovita pisateljica, jo je razglasila za "gospo Gulliver", ker da je Američane opisala tako kot Swift Liliputance. Kar je daleč od resnice. Simone de Beauvoir Amerike ni popisala kot sovražnica, ampak kot ženska na ostrini britve, kot bitje, ki je v manjšini - hej, prišla je iz leta 2001. In ko je odhajala, ni bila prepričana, če bi lahko v Ameriki srečno živela, vedela je le, da jo bo zelo pogrešala.