Praznik moških organov

Takoj po delni regeneraciji telesa in duha, ki ju je izmučil peklenski tempo filmskega praznika v Motovunu, se je ekipa vašega najljubšega časopisa odpravila na novo tajno nalogo. Tokrat smo se napotili k drugim najbližjim sosedom, v Furlanijo, v vasico Monteprato, kjer vsako leto priredijo nekakšno čudno veselico, na kateri se tipi slačijo, zraven pa se prodajajo še spominki bolj ali manj štrlečih oblik, ki jih izdelujejo v vasi. Poudarek vsega skupaj naj bi bil na čaščenju moškega spolnega organa. Nekakšen festival dildotov torej. Žive in mrtve narave. Dobri ljudje, ki so nas seznanili s tem dogodkom, niti sami niso zanesljivo vedeli, za kaj gre, vsi so samo nekaj slišali, legenda pa menda pravi, da tam vsekakor ni dolgčas, ker se, če ne drugega, dobro je in pije, skratka, se dogaja. Dovolj tehten razlog za obisk, da vidimo, kako znajo žurirati bratje Italijani.

Ker smo vedeli, da je iskana vasica z imenom Monteprato nekje blizu Vidma in ker je prazna glava doma pozabila zemljevid, je bilo treba od časa do časa povprašati koga ob cesti, kam naj sploh gremo. Vendar lahko nastanejo težave, če je treba ob petih popoldne pri plus 38 stopinjah, kolikor so kazale številke na termometru, v Italiji najti kakšnega človeka. Saj se razume, da je bil začetek največjega italijanskega "praznika" ferragosta in peklensko vroče, vendar so strnjena naselja ob stari cesti proti Vidmu kazala takšno podobo, kot da so vse prebivalce izselili zaradi kakšne naravne nesreče. Vročina sicer res spada v to kategorijo pojavov, ko se naravi utrga, a jo je kaj lahko ukrotiti, če se zavlečeš v kakšno senco, spustiš vse rolete in se posvetiš meditaciji. In ker Italijani nekaj dajo na luksuz, res ni bilo nikjer opaziti žive duše, dokler nismo ob bencinski črpalki naleteli na gručico petih možakarjev, ki so se zgrnili okrog neke stare prdulje. Čisti kader iz Alana Forda. Grunf je šravfal, drugi so gledali in modrovali. Ko se na eni strani srečata bantu znanje italijanščine in na drugi mrmrajoči dialekt na 78 obratov, stvar postane še toliko bolj zabavna, ko od nekod zadaj primaršira tipček, ki ga je sindikat klical nekaj minut, češ da on ve, kam se gre, pa še nemščino obvlada. Nisem ravno razumel, zakaj bi se bilo treba pogovarjati v nemščini, ker so vedeli, da smo iz Ljubljane, poleg tega pa smo se že skoraj vse pogovorili in celo narisali traso. Ampak na vsak način so hoteli, da bi se gospod malce pogovarjal še v nemščini. Jupi, komedija stoletja. Potem je gospod v nadvse zabavni nemščini še enkrat analiziral situacijo, še enkrat narisal potek poti in v slogu "OOOO, tante Maedchen!" dal na znanje, da je sicer "aus Frankfurt gekommen", a je pred leti že bil na festivalu Festa degli Uomini, kot se uradno reče veselici. Jasno, da smo dobili napotke, da moramo še v njihovem imenu pozdraviti vse "belle donne", in pot nas je odnesla naprej proti Čedadu in še naprej v neka brda, kjer nas je na enem izmed redkih odcepov končno pričakala simpatična tabla s številkami ena in dve v obliki dveh polžastih korenjakov. Tale praznik moških sicer traja dva dni, vendar je glavna žurka s sprevodom in izborom "mistra 2. avgusta" vedno na sklepni dan.

K und K

Monteprato je tipična vasica s kakšnimi sto prebivalci, strnjena okrog cerkvice St. Giorgio, isti svetnik je tudi zaščitnik naselja na vrhu hribčka ob gozdiču, spodaj pa so lepo urejene podeželske hišice in majhna gostilnica, ki je bila kasneje, že bolj sredi noči, zbirališče predvsem moškega dela uniseks veseljakov. Skozi stari del vasi je speljana uličica, široka meter in pol, tako da se je s kakšnim hummijem tja nemogoče prebiti, podvig pa ti vsekakor uspe z navadnim avtomobilom, tudi brez klime. Festa degli Uomini ali praznik moških, kot se ime menda še najbolje prevede v naš jezik - sicer bi ga mirno lahko podomačili kar v praznik kurcev - je, kot pravi izročilo, nastal pred petindvajsetimi leti iz čistega dolgčasa. Nekaj lokalcev je menda razglabljalo, kako bi oplemenitili in popestrili dolgočasne avgustovske dni, ko se vsi spokajo trpet na morje, tam pri njih na vasi pa je tako lepo prijetno. Le malce dolgočasno je, pa še ženske je treba hoditi lovit v bližnje in daljne vasice ali mesteca, če že ne kar v središče sveta, v Videm. Zakaj ne bi ženske same hodile tja, na njihov domač teren, kjer so vsekakor lažji plen, so verjetno premlevali in se nazadnje domislili, da bi lahko naredili žurko, šagro po domače, z nekakšnim satiričnim seksi sprevodom in izborom naj mačota. To naj bi bil dovolj močan magnet, da bi k njim prišlo tudi kakšno osamljeno srce, če že ne osamljeno, pa vsaj utripajoče. No, na začetku jim menda ni šlo prav dobro, prvo leto je bil celo tak polom, da so zamisel o rajanju kanili kar opustiti in se prepustiti poletni depresiji, vendar so vztrajali, kot se za vsakega dobrega osvajalca spodobi, in nazadnje jim je uspelo. Že več let je vasica Monteprato v prvih dneh avgusta zbirališče radovednežev z vseh koncev Italije. Lani se jih je tja zgnetlo dobrih tri tisoč. Vsi pa imajo kaj videti. Če ne drugega, je praznik moških gotovo ena najbolj odbitih veselic v širši okolici. Prostor za žur je na cerkvenem travniku, na parkirišču zraven cerkve je postavljen oder s plesiščem, okrog pa so stojnice. Tri četrt jih je namenjenih za peko in prodajo kulinaričnih specialitet, druge za seksi artikle s skupnim imenovalcem. Vse, kar se prodaja, ima obliko kurčičev. Od majolik za vino vseh velikosti, bonbonov in lizik ter domačega ustekleničenega žganja ali vina do najrazličnejše nepotrebne turistične krame, na kateri se kasneje nabira prah. Ko sem se pred pisanjem tegale člančiča pogovarjal z nekaj deklinami in jih spraševal - ko sem jim na hitro razložil, za kakšne vrste zabavo je šlo v Italiji -, kakšno besedo naj uporabim za poimenovanje teh cenjenih moških organov, mi je ena, drugače od večine, ki se je spomnila le za ženske najznačilnejše besedne zveze "ne vem", takoj vrgla v faco, po tem, ko mi je še zabrusila, da se njeno ime niti slučajno ne sme znajti na teh straneh, da kaj mi pa je in da se kurcu reče pač kurac. OK. Na sejmu se je prodajala krama v obliki kurcev. Še kruhki, ki si jih dobil zraven, če se nisi odločil za standardno prilogo, pečeno polento, k ocvrtim bikovim jajčkom, klobasicam in rebrcem ali kosu sira, so bili v obliki kurcev. Sicer je bil začetek veselice skrajno dolgočasen, kar je pripisati tudi našemu prezgodnjemu prihodu. Od šestih popoldne do enajstih zvečer se ni zgodilo čisto nič. Na cerkvenem travniku, sploh si ne znam predstavljati, da bi v naši deželici kakšen župnik svojo parcelo dal na voljo za postavitev stojnic s takšno ponudbo, so se klopce in mize z gasilskih veselic šibile pod težo človeškega in kravjega ter svinjskega mesa, polente in kruhkov, oplemenitene so bile s kozarčki piva in buteljkami rdečega vina, za katerega smo kasneje zvedeli, da je bil lokalne pasme merlot. Niti muzike ni bilo slišati. Ljudje so prihajali in iskali prostor na klopcah ali se gnetli pred blagajno za listke, s katerimi si kasneje pri priljubljenem prodajalcu zahteval svojo porcijo hrane ali pijače. Pestro je bilo tudi pred stojnico s faličnimi majolikami, le sladkorni oddelek z bonbončki in lizikami je bil slabše zaseden. Je pa bilo zato zabavno opazovati hihitajoče se ženščine vseh starosti, v teh zgodnejših urah so bile malce starejše dame v večini, kako so s slastjo požirale bikova jajčka, rebrca in polento ter grizle v tiste poskočne kruhke, zraven pa so se še igrale s kakšno večjo ali manjšo majoliko. No, tudi moški so se znali s temi kruhki tu in tam poigrati in z njimi pomahati svojemu ali kakšnemu drugemu omizju. Nasploh se je ogromno jedlo in pilo, vmes pa so si imeli še veliko povedati, vse dokler niso tam nekje ob desetih iz boksov zažvrgoleli prvi zvoki. Ker smo navajeni, da se na takšnih veselicah s pridihom gasilstva, gasilci so res stali tam nekje ob cerkvenem zidu skupaj s svojim rdečim kamiončkom in še dvema reševalcema z limuzino, nažiga nekakšna goveja glasba, smo bili na vso moč šokirani, ko so iz zvočnikov zapredli razni Deep Purple, Guns and Roses, U2, celo Bregovićev Kalašnikov je bilo mogoče slišati in seveda tu in tam kakšno obvezno italijansko disko štanco ali kancono. Res pestro izbiro je imel naš didžej, dokler se niso na stejdžu pojavili lokalni muzikantje. Pleh godba je dvignila tudi razpoloženje vseh tistih, ki so se prej raje basali in nalivali z lokalnimi dobrotami, in kar nenadoma se je zazdelo, da je ljudi vedno več. In še so prihajali. Eni so s seboj prinesli tudi različne artikle, ki jih je mogoče kupiti v seksšopih, predvsem dildote vseh velikosti, ki so se zlivali z množico lizik, majolik in kruhkov. Tu in tam je kakšna razposajena druščina uprizorila kakšen bolj ali manj domiseln erotični šov z zunajtelesnimi dodatki, rajali pa so tako ta stari, ki so še ostali, kot mladci in mladenke, ki so prišli kasneje.

Maša za organ

Jasno, opolnoči je bil napovedan izbor mistra 2. avgusta. Zelo cenjena lovorika, pravzaprav največja slava, ki lahko doleti mačote, ima obliko kipca, ki na vso moč spominja na hollywoodskega oskarja in nosi ime david. Ker pa ni prav nič kazalo, da se bo težko pričakovani izbor za naj moško meso začel, smo jo skupaj z novimi znanci iz Vidma, med katerimi smo celo staknili Marca, ki je obvladal nekaj tjulnjevske angleščine, mahnili po stopnicah v vaško gostilno. Tam se je bolj kot ženskemu delu žurerjev dogajalo moškim. Topili so se ob migetanju dokaj nabildane, predvsem pa skoraj čisto razgaljene plesačice. Vidno nažgani lokalci so bili v večini, saj so tako rekoč vsi poznali lastnika, ki jih je prijateljsko vlekel proč od improvizirane štange, ob kateri se je zibalo neko slovansko dekle. Tipčki, vsaj videti je bilo, kot da so kaj takega videli prvič, so se pred vidno zmedenim predmetom poželenja plazili po tleh, poljubljali ploščice, po katerih je krevsljala z visokimi petkami, jo malikovali in se je poskušali vsaj malo dotakniti. Zaman. Plesalka je brcala z nožicami in se jih otepala kot nadvse nadležnih os, od časa do časa zginila v gostilnico in prišla nazaj, vmes pa jo je nadomeščala kolegica malce bolj vitke, predvsem pa bolj ženske postave. Ker na vaškem striptizu ni bilo tako rekoč nobene mladenke, ki bi ji lahko kateri od nas namenil košček nasmeha, smo se odpravili nazaj po stopnicah k cerkvi, kjer se je začelo dogajati ženskemu občestvu. Ravno ob našem prihodu je med zvoki orkestra, ob katerih so se nekateri opogumili in se znebili oblačil vse do boksaric, uradni napovedovalec napovedal prvega nastopajočega. Komisija, sestavljena iz sodnic, ki so se lahko same prijavile, je bila dolžna po svoji presoji z ocenami od ena do pet ugotoviti, koga je največ v hlačah. Ne čisto dobesedno, ampak kdo je po njihovem naj moški ali, kot je povedal uradni napovedovalec, s kom bi najraje, če seveda ne bi imele fanta ali moža. Kakšnih dvajset kerlcev, starih in mladih, kratkolasih in dolgolasih, ki jih je že prej izbrala posebna komisija, se je ob zvokih različnih komadov od kancon do disko hitov iz osemdesetih let, celo ob klasiki in pleh godbi, drug za drugim zvrstilo na pisti ter med poplesavanjem odmetavalo oblačila. Eni so bili bolj, drugi manj drzni, prav vsak pa je bil deležen gromkega ploskanja in predvsem glasne podpore nikakor ne nežnih ženskih glasilk. Nazadnje je po odločitvi komisije, čeprav tangic, drugače od nekaterih konkurentov, ni odvrgel med občinstvo, zmagal zlato obarvani z zlatom okiteni gospod in prejel zlatega davida. Zmage je bil res vesel, še posebej objemanja in čestitk gospodičen iz komisije. Največ zanimanja pa je vsekakor požel vaški posebnež, ki si je za nastop izdelal kar umetno poleno z jermenčki in mahom, si ga pritrdil na mednožje in z njim med plesom zabaval mladenke.

Čedalje bolj veselo občinstvo je tako dočakalo še zadnji vrhunec večera, komični sprevod do hišice v gozdu, kjer prebiva simbol veselice, orjaški leseni falus, visok dva metra. Hišica sredi gozda je nekakšna pagoda oziroma tempelj, kjer se časti ne samo orjak med orjaki, ampak prav vsi moški priveski. V templju kurcev najdemo primerke vseh velikosti in oblik, narejene iz vrste naravnih in umetnih materialov, ki se bohotijo v notranjosti skupaj z izrezki iz časopisov, ki opevajo festival. Ker je izklesani gigant malce preneroden za nošenje, so ga za sprevod izpred cerkve do kočice namestili kar na orjaška nosila, nosile pa so jih štiri bejbike, oblečene v rdeče kute. Sprevod je vodil neki tip, oblečen v župnika, in na sedmih postajah na poti do svetišča vodil mašo za kurca. Moram omeniti, da se je maševanje zavleklo pozno v noč, cerkveni zvon je že zdavnaj odbil tri in prevajalec, ki je bil odgovoren, da vsaj od časa do časa pove, kaj gospod župnik pri maši omenja, je omagal do tiste stopnje, ko še maternega jezika ni več dobro razumel, zato ne morem čisto natančno opisati, kakšne hvalospeve je pel župnik. Lahko pa brez slabe vesti povem, da je beseda cazzo iz njegovih ust prišla najmanj stokrat in vsakič, ko je to "grdo" besedo izrekel, je sledil še olajšujoč AMEN iz vsaj tisoč grl. Ob kolibici sredi gozda je sprevod obstal, bejbike so, podobno kot tipi spodaj v oštariji meseno štangaplesalko, malikovale orjaka s človeškim obrazom na vrhu in s prekrižanimi nogicami v slogu Kristusa spodaj, ga poljubljale, božale in se ob njem hihitale. Ob štirih so se vsi že kar vidno utrujeni odpravili nazaj na cerkveno dvorišče pomazat še zadnja jajčka, rebrca in klobasice skupaj s polento in kruhki, nato pa so se pospravili v avtomobile, razparkirane po okolici. Res priporočljiva zabava za lajšanje poletnega dolgčasa, predvsem za tiste, ki se radi nenavadno zabavajo, hkrati pa bi to morala biti obvezna ekskurzija za razne varuhe javne morale v naši lepi deželi.