Nesite rum na Triglav

Čeprav na podalpski grudici tradicionalno bolj brstita obdelovalec in tehnokrat, so se začele povsem spodobno lepe reči goditi tudi ezoteriku, saj dobiva čedalje imenitnejše priložnosti za poglobljeno specializacijo znotraj svoje nepopisno razvejene krovne panoge. Za izpolnjevanje poslanstva mu je na voljo cela plejada metod in načinov, od na tej točki že kar nekam vsakdanje dolgočasnega sveta joge prek elektrostimulacije do cutting edge tehnologij, kot je zdravljenje s segrevanjem ušesnega masla. Tisti, ki si to res želijo, lahko postanejo celo legitimni afriški šamani, saj je Robert Lavtar na svojem domu sredi ruralnega paradiža v Poljšici ustanovil pravo pravcato šolo za šamane.

Da ne bi vse skupaj ostalo samo na ravni visokoletečih cvetk in prav zato, ker je šamanizem predvsem stroka gole empirije, mi je Robert (sicer na koncu najinega srečanja, a zaradi privlačnosti besedila to navedimo na začetku) pokazal tudi nekaj svojih osnovnih tehnik in postopkov. Med vsemi se mi je v spomin najbolj vcepil postopek divinacije in tako imenovanega life readinga, torej postopek, s katerim šaman razbere posameznikov energetski arhetip, ki te določa v tem in v vseh prihodnjih trenutkih. V Afriki se to plemenskim novorojenčkom opravi tri dni po rojstvu, s čimer je staršem bistveno olajšana vzgoja, glede na to, da jim postane že v najnežnejši starosti povsem jasno, za kaj natančno je njihovo dete namenjeno.

Po daljši, a fascinantni ceremoniji, med katero je moj šaman na veliko tankal gin, risal znamenja po rumenem prahu na krožniku pred sabo in neštetokrat zabrisal posebno ogrlico ob umazano brisačko, mi je razodel, da je zaščitnik moje duše in telesa Shango, ki je kralj, bojevnik in čisti strateg, moč strele in groma ter instrument božje jeze, ki z dvoglavo sekiro na veliko žanje glave lažnivcev. Nepremagljivi vojščak je med drugim tudi neustavljiv fukač, njegov libido bi v zahodnjaških sferah označili za grešnega, glede na to, da si vsako žensko, preden z njo sploh spregovori, najprej grafično predstavlja kot fokus neštetih spolnih permutacij, predvsem pa je to vodja, ki se lahko pohvali z neizmernim razumevanjem vsake situacije in zmožnostjo bliskovitega doseganja briljantnih odločitev, tako vojaških kot kakršnih koli drugih.

Prav čudovito je bilo tako sedeti v podstrešni sobici ob paradi mitoloških kipcev in poslušati te fascinantne reči o samem sebi, a kaj, ko jih v resnici nisem znal združiti s svojo pasivno skrotovičeno celibatno resničnostjo, prav tu pa se skriva najsijajnejša ost razodetja! Prav neskladje mojega načina življenja z energijami, ki jim je bilo moje telo ob rojstvu zavezano, je moralo sčasoma pripeljati do vseh teh nespornih težav in prekletstev. Rešitve so tri: najprej moram vsem bližnjim povedati, da jih imam rad (in se materi še prav posebej zahvaliti, ker me je rodila), ob tem moram izrabiti prav vsako priložnost, da se javim za vodstveni položaj pri tako rekoč kateremkoli projektu, najpomembnejši pa se zdi proces daritve: v naslednjih treh tednih moram na kako steno, v katero na veliko treskajo strele (najraje na Triglav), nesti liter petinsedemdesetodstotnega ruma in potem me ne bo samo nehal boleti ta nevzdržni križ, temveč se bom znašel tudi neprimerno bližje idealu velikega Shanga, ki je imel na voljo kar tri soproge, eno za v kuhinjo, eno za v salon in eno za v spalnico. Pa naj še kdo reče, da nima vse to nobenega smisla!

Ex specialec

Zgodbo, ki je gospoda Lavtarja pripeljala do te točke v življenju, bi lahko našli v kakšnem ne ravno najboljšem, a vseeno prisrčnem ameriškem filmu. Vojaški specialec in vojni veteran, ki se v življenju navdušuje predvsem nad mišicami, adrenalinom in kakšnim posebej krepkim pendrekom, po lastnih besedah "ves nabrušen na akcijo", doživi kolosalno prometno nesrečo, ki jo po treh dneh kome za las preživi in nosi od nje v sebi trinajst centimetrov umetne aorte. Ko pride k sebi, je spremenjen: nič več ga ne zanimajo maskirne barve in emblemi, kaj šele, da bi tripal na kalašnikovke, kar naenkrat si začne postavljati Velika Vprašanja, fascinirajo ga Življenje, Smrt in Vesolje, pridno začne študirati ezoterično literaturo in se sčasoma celo ojunači, da obišče prvi izpopolnjevalni tečaj.

Leta 1996 se udeleži seminarja Integralni Ekskalibur in življenje se mu do konca postavi na glavo, saj pride v stik s prvim pravilom šamanizma, torej s prevzemanjem odgovornosti. Lastne težave neha projicirati na druge, kar v njegovi zavesti pomeni tudi dokončen zaton naših standardnih protetičnih misli, kot so na primer "kriv je sistem", "bah, to ni zame, to je za ženske" ali "za kaj takega sem preprosto predober". Brez najmanjših težav odvrže spone stare službe, začne voditi tečaje "aspektike", integracije odcepljenih delov človeka, ter se preseli v Bruselj, kjer se preživlja kot varnostnik in oskrbnik računalniških omrežij, medtem pa ves čas pridno obiskuje izpopolnjevalne tečaje v Belgiji, Angliji in na Nizozemskem, pri čemer spozna, da je ezoterična scena doma v Sloveniji desetkrat močnejša kot v "razvitih državah", tako glede proporca zdraviteljev kot glede interesa razbolelega življa.

Ko mimogrede sproži afero Zlobec in ga zaradi tega država nezakonito (sodišče mu kasneje, pravzaprav nedavno, dosodi devet milijonov tolarjev odškodnine) odpusti, se vrne na rodno grudo in se v celoti posveti drugim dimenzijam, kjer v najbolj turbulentnem obdobju svojega življenja izhodiščne višje sfere Živorada Mihajlovića Slavinskega, pionirja jugoslovanske in evropske ezoterike, združi z osnovnimi koncepti šamanizma, ki izhajajo iz človekovega telesa in tudi merijo nanj. Šamanizem namreč prebuja zavest telesa, ki začne prek tovrstne stimulacije skrbeti samo zase, kar konkretno pomeni, da začne človekovi zavesti kar naenkrat blazno prijati natanko tisto, kar telo potrebuje, karkoli v danem trenutku to že je. Po drugih sistemih zdravljenja učitelji prenašajo in prakticirajo razmeroma enoten sklop vedenja in znanja, šamanizem pa je najbolj individualizirana med vsemi vejami nepriznane medicine, saj naj bi preprosto ne obstajala dva identična mojstra. Šamanizem tako ali tako skoraj v celoti gradi na osebnostni moči in duhovni potenci samega šamana, ki mora z leti razviti povsem svoj pristop, pri vsem skupaj pa je bistveno stoodstotno vedenje (ne prepričanje, vedenje), da boš človeku pred sabo navsezadnje znal pomagati, čeprav pred začetkom in med samo ceremonijo ni priporočljivo razmišljati, kako.

Robert se pojmuje za orodje narave, ki dela ljudi zdrave, svobodne in neodvisne: vse okoli človeka je namreč že razsvetljeno in živi v izraziti harmoniji s sabo, vloge so totalno razdeljene, samo človek si ves čas na vse kriplje želi postati tisto, kar ni. Z drugimi besedami: sloni si resnično ne želijo postati vidre, direktorji pa vse prepogosto hlepijo po baletniškem stažu in vice versa. Kot policaj, vojak in varnostnik je iz prve roke spoznal, kako globinsko zadeve ne klapajo na prav nobeni ravni, šamanizem pa ima s svojimi metodami preobrazbe moč, s katero ljudem vceplja iracionalni imperativ absolutnega sočutja: nekdo, ki ga šaman temeljito očisti, začne dejansko občutiti stvari okrog sebe in začuti hkrati strahovito odgovornost za vse tisto, kar lahko spremeni - kar bi dejansko pomenilo, da začne direktor krvavo notranje trpeti tudi zaradi stiske zadnje snažilke v podjetju. Če bi svetu vladali šamani, trpljenja preprosto ne bi bilo.

Babalawo

Čeprav gre za izrazito praktično vedo, se je Robert tudi teoretično izpopolnjeval pri najvišjih avtoritetah, saj je nekajkrat obiskal tečaje na Inštitutu za moderni šamanizem v Braziliji. Tam se je spet predvsem s praktičnim delom naučil številnih uporabnih konceptov, najbolj pa ga je prevzel stik z afriško različico šamanizma po imenu IFA, kar pomeni "vsa resnica". Pristop, ki dva največja poudarka postavlja na metodi divinacije (tvoj arhetip je Shango) in daritve (nesi rum na Triglav), naj bi bil v tem trenutku najsijajnejša sinteza vseh plemenitih vej šamanizma, zato je bil še toliko bolj presrečen, ko je znotraj svoje specializacije dosegel naziv babalawo, oče skrivnosti življenja.

No, tale babalawo je svojo modrost prinesel nazaj na rodno grudo in v ruralnem paradižu poleg podjetja, društva in verskega društva ustanovil tudi šolo za šamane. Zadeva naj bi se zelo hitro prijela in zdaj na leto v svoja nedra sprejme okrog sedemdeset slušateljev, ves pouk pa temelji na principu izrazite individualnosti, to pomeni, da se študijske skupine formirajo zelo redko, in to izključno po potrebi, kadar recimo skupinsko dinamiko zahteva sama snov. Vsaka učna ura je prilagojena posameznikovim potrebam in kvalitetam. Kljub živahnemu zanimanju za to vejo neuradne medicine Robert pravi, da se bo pravi šamanizem pri nas vseeno razvijal izrazito počasi, saj ljudi še vedno zanimata predvsem zdravljenje samih sebe ali možnost hitrega zaslužka, pravega šamana pa zanima predvsem pomoč drugemu, prek katere najučinkoviteje pomaga tudi samemu sebi. Samo za začetek stori šaman s svojim dobrodeljem za svojo polt bistveno več, kot bi storila celoletna Krkina proizvodnja kozmetike, saj je videti povprečni afriški čarovnik v svoji čistosti za kakih dvajset let mlajši, kot v resnici je.

Čisto za konec je prvi slovenski babalawo po afriški metodi skupaj z vsem ginom in brisačko opravil še divinacijo za Mladino kot časopis, za institucijo, in glej ga, zlomka, če ni tudi njen zavetnik Shango, le da ga naš častitljivi magazin na trenutke celo presega, saj nosi v sebi poleg vse tiste bojne energije za sekanje lažnivih črepinj tudi energijo vsesplošnega svetovnega prehoda v novo obdobje, kjer bo začel po šamanskem verovanju materinski nagon prav zdaj presegati vojne vihre. Mladino bi lahko tako najbolje opisali kot "mater, ki se krvavo bori za blaginjo svojih otrok". Hkrati nismo samo instrumenti božje jeze, temveč tudi nič manj kot neposredna "manifestacija nebes na Zemlji", kar smo nekateri itak trdili že dalj časa, a nam recimo naš najljubši togi mož v črnem preprosto ni hotel verjeti. Morda nam zdaj, ko za to tezo stoji teža celotne modrosti Afrike, kaj bolj. Kar se tiče tistega petinsedemdesetodstotnega ruma in Triglava, to bomo pa še videli ...