fetiši / Visoke pete, nizke strasti

Življenje ima svoje male bonuse, bi rekel Jeremy Irons. No, v Ljubljani pri 36 stopinjah Celzija to seveda ni načrt za eliminacijo sitnega detektiva Johna McClana, marveč srebanje woodpeckerja in puhanje kakšnega milejšega, ročno zrolanega tobačnega izdelka dominikanskega izvora v Knafljevem prehodu. Zakaj ravno v Knafljevem prehodu, ne pa denimo na Trubarjevi, kjer v pregrešno udobnih stolčkih kafičev žepnega formata gnezdi kopica zanimivih, široko razgledanih mladeničev, s katerimi bi lahko v nedogled razpravljal o življenju, vesolju in sploh vsem? E, prav zato, ker omenjeni fantje v povprečju 3,5 minute po tem, ko izmenjamo pozdrave, vzajemne pohvale za delovne uspehe, obvezne dovtipe ter naročimo pijačo, iz aleksandrijske knjižnice življenjskih izkušenj potegnejo edino temo, ki me zanima manj kot poetika manieristične nadgradnje nacionalne substance v Slakovem videnju lika in dela največjega slovenskega pesnika. To je šport. Konkretno fuzbal. Kako naj tvorno sodelujem v debati s fanatiki, ki za zadnjega žogobrcarja iz tretje ali četrte slovenske lige vejo, ali uporablja dvo ali troslojni toaletni papir, in ti v primeru sence dvoma postrežejo še z barvo, znamko in grosistično ceno tega papirja? Eh.