nakupovanje / Nedeljski obračun

Bila je nedelja. Vreme tako-tako. Niti za v hribe niti za fotelj. Ob pomanjkanju mačje hrane je bila logična izbira kraja preživetja nedeljskega dopoldneva ... velika trgovina na robu prestolnice. Že na parkirišču se je zaslišal babilon slovenskih dialektov, z rahlim prevladovanjem dolenjskega. Vozičkov na parkirišču je zmanjkalo. Otroci so kričali med policami, zahtevali to in ono. Vrste pred blagajnami so bile dolge, zrak zadušljiv, vrabci pod visoko streho trgovine razdraženi. Ja, bila je tista nedelja, ko so v tej mega trgovini na koncu mesta začeli prodajati svinjske polovice po posebno ugodni ceni. In prav nihče se ni pritoževal. Niti podeželani, ki so se odločili nedeljo preživeti v trgovini; niti študentje, ki so za blagajnami zaslužili jurja na uro; niti upravni delavci trgovine, ki so na police zlagali manjkajoče blago; niti teta pri salamah, ki je dobila dodatek za nedeljsko delo. Ena velika srečna nedeljska potrošniška skupnost smo bili.

Nakupovanje namreč že dolgo ni več samo neposredni izraz potrošniške družbe, temveč oblika izrabe prostega časa. Nakupovanje je za sodobnega potrošnika počitek, relaksacija, užitek, omama, zabijanje prostega časa, če hočete. Naj se sliši še tako absurdno, ampak mnogo družin gre v nakupovalni center tako kot na izlet. Zaradi tega jim nihče nima pravice govoriti, da morajo svoj prosti čas porabiti drugače, na bolj kvaliteten način. Ker to, kar je za nekoga kvaliteta, je za drugega muka in obratno.

Rdeči in črni

To poletje so imeli hudo trgovinsko debato v kanadski provinci Nova Škotska. Približno tako, kakršna bi morala biti pri nas, če ne bi bilo poletje tako vroče, da se nam res ni ljubilo poslušati argumentov za nedeljsko zaprtje trgovin in proti njemu. Niti zagovorniki zaprtja trgovin niso organizirali velikih predreferendumskih akcij, računajoč na podporo cerkve in prodajalk. Tako recimo ni bilo nobene organizacije Save our Sunday, kot so jo ustanovili v Kanadi, kjer so pred trgovinami kričali, da je njihova svoboda, da v nedeljo počivajo. Niti ni bilo velikih oglasov trgovskih gigantov, ki bi pozivali ljudi, naj nasprotujejo nedeljskemu zaprtju trgovin, ker bodo sicer ogrožena delovna mesta. Nič od tega. Sindikati so načeloma že zadovoljni z doseženim povečanjem dodatka za nedeljsko delo (zbiranje referendumskih podpisov je bilo del pogajalske taktike). Cerkev se je poleti ukvarjala z blatenjem svojega imena in bili smo prikrajšani za bravurne argumente, večinoma utemeljene na ideoloških predpostavkah.

Tako je bilo vsaj v vseh državah, kjer se je doslej zgodil prepir o nedeljskem delu. V glavnem gre za štiri ideološke bloke, ki se v tem primeru združujejo na nenavadne načine. Za odprtje so zagovorniki popolne svobode trgovine in trde variante kapitalizma. Skratka, ideologija profita, materialne družbe, diktatura kapitala. Na isti strani so v primeru nedeljskega odprtja tudi anarholiberalci, se pravi tisti, ki sicer ostro nasprotujejo diktaturi kapitala. A kaj, ko njihov filozofski okvir zagovarja popolno svobodo posameznika in pravico individuuma do sleherne odločitve. Tudi dileme, ali naj bo v nedeljo doma z družino, naj dela, naj moli, naj nakupuje ali naj hodi v hribe. Ali ves dan gleda televizijo, če se mu ljubi.

Na strani zagovornikov zaprtja trgovin tudi stojijo naravni sovražniki - kler in sindikati. Cerkev prosto nedeljo zagovarja zavoljo verske svobode in družinske tradicije. V tej smeri je naša RKC celo še zelo nebojevita v primerjavi z cerkvami drugod po svetu. V kanadski provinci Ontario so se v začetku devetdesetih zavzemali za deregulacijo nedeljskega nakupovanja in cerkveni krogi so šli tako daleč, da so zakon 115, ki je omogočal nedeljski šoping, postavili pred vrhovno sodišče, češ da krati versko svobodo. In sodišče je na veliko začudenje kanadske javnosti razsodilo, da bi to nemara celo res bilo tako, a hkrati tudi opomnilo, da bi nasproten zakon kršil načelo svobodne trgovine. Zmešnjava.

Sklicevanje na versko svobodo tako ali tako ni najboljši argument. Če bi denimo pri nas upoštevali ustavno zagotovljeno versko svobodo, bi morali muslimanom zagotoviti, da počivajo ob petkih, tistim petim Židom v Sloveniji pa v soboto. A to bi bilo za Podalpje že prehud zalogaj.

Argument družine pa - nakupovalcu nihče nima pravice predpisovati, kako naj izkoristi svoj čas z družino. Konec koncev je za marsikoga nedelja najbolj stresen dan v tednu ravno zato, ker jo je prisiljen preživeti z družino. Argument družine prodajalca ali prodajalke: če ne želijo delati ob nedeljah, naj zamenjajo delodajalca, ki jim bo omogočal, da bodo ob nedeljah zjutraj lahko z družino odšli k maši, na župco v bližjo gostilno in na kozarček k sosedom. To je ta svoboda, o kateri govorimo - nihče nikogar ne sili, kaj naj počne v nedeljo.

So pa pravice delavcev tudi skupna točka cerkvenih in sindikalističnih zagovornikov zaprtja trgovin. Prav to je verjetno edina tema, ob kateri sta se združila naravna sovražnika. Tako so se na Poljskem ob nedeljskem zapiranju trgovin sklicevali kar na papeža, ki je na enem od obiskov domovine potožil, da Poljaki v nedeljo preveč časa porabijo v hipermarketih in vse manj v cerkvi. Pa so jih zaprli. Ok, Poljska je bolj papeška od papeža, da pa ne bi popolnoma zanemarili tradicije Solidarnosti je kler ob tem v zahtevah še dodal, da seveda to počnejo tudi v dobro delavcev, ki jih silijo, da delajo na Gospodov dan.

Podobna povezava naravno nezdružljivih se je zgodila tudi na Norveškem, kjer je leta 1998 vladajoča krščanskodemokratska stranka skupaj z opozicijsko delavsko stranko sprejela zakon o omejitvi nedeljskega dela. Prvi so se sklicevali na družino, drugi na delavce. Zakon so popularno poimenovali "mirni vikend". Ker pa je zakon dopuščal, da so odprte trgovine, ki "oskrbujejo avtomobiliste" (ne nujno z gorivom), je največja norveška trgovska veriga REMA odprla množico malih trgovin, v katerih so ob vsakdanji ponudbi prodajali še avtomobilistično opremo. In bili tako lahko odprti ob nedeljah.

Evropski kaos

Labirinta nedeljskega odprtja trgovin ni rešila niti Evropska skupnost. V direktivi Evropskega sveta o odpiralnem času iz leta 1993 je navedeno le, da naj se spoštuje tedenski počitek, a naj ga države v svoji zakonodaji določajo same, glede na raznolikost kulturnih, etničnih in religioznih dejavnikov, ter naj se glede na to tudi odločijo, ali naj bo nedelja absolutni dela prost dan ali ne. To pomeni, da niti v Evropi ni konsenza, kaj narediti s to nesrečno nedeljo. Tako so v Avstriji vse trgovine zaprte, z izjemo trgovin na bencinskih in železniških postajah. Posledica - BILLA ima supermarket na vsaki večji železniški postaji.

V Franciji so leta 2001 uvedli 35-urni delavnik, kar je pomenilo, da je mnogo mega trgovin spremenilo odpiralni čas in so ob nedeljah ostale zaprte, odprte pa so majhne trgovinice v mestnih središčih. Italija koleba med katoliško doktrino in tradicionalnim obratovalnim časom, ko je večina trgovin zaprtih v ponedeljek dopoldan. Ob nedeljah pa, kakor jim je drago, ker če bi pristali na zaprte trgovine, bi morali prepovedati tudi nogomet, ker je nedelja pač samo Gospodov dan.

Velika Britanija se je celo desetletje prepirala o nedeljskih nakupih. In to v času najbolj svobodnega thatcherjanskega kapitalizma. Dokler niso leta 1993 sprejeli zakona, ki dopušča 6-urno odprtje trgovin ob nedeljah. To velja za velike trgovske centre, male trgovine pa imajo neomejen delovni čas.

V Nemčiji je od leta 1996 zvezna zakonodaja določala nedeljsko zaprtje trgovin. Z izjemami, kot so turistične regije, e-trgovine in bencinske črpalke. Ter seveda z možnostjo, da posamezne zvezne dežele same regulirajo odpiralni čas. In so ga. Tako se je severna dežela Meckenberg-Vorpommern razglasila za turistično regijo, tako kot Berlin, Leipzig, Dessau. V Berlinu je mega trgovina na Alexanderplatzu vse izdelke v trgovini polepila z berlinskimi medvedki, češ to so suvenirji, in že pred sprejetjem deželnega pravilnika ostala odprta tudi v nedeljo. Leta 1999 pa so poslanci CDU/CSU, nekaj članov SPD in FDP zahtevali, da se nedelja razglasi za dan počitka in pika. Nemška gospodarska zbornica pa je branila stališče, da imajo trgovine pravico same uravnavati svoje odpiralne čase. Spor je bil skoraj tak kot dvoboji glede splava. Trgovci so protestno odpirali trgovine v nedeljo, nasprotniki so pred njimi organizirali proteste s transparenti "V nedeljo me pustite pri miru". V ponedeljek so trgovci objavili, da je bil promet v trgovinah rekorden. Raziskave, ki so jih naredili med nemškimi potrošniki, so pokazale, da 35 odstotkov Nemcev nakupovanje šteje med svojo najljubšo prostočasno aktivnost, trgovci pa so zaznali, da se ob nedeljah radij, znotraj katerega prihajajo kupci, poveča s povprečnih 45 kilometrov od trgovinskega središča na 60 kilometrov. Ob raziskavi se je pokazal še en zanimiv podatek - za neomejeni delovni čas se je zavzemalo več prebivalcev bivše NDR kot ZRN. Razlog: ne, niso želje po divjem kapitalizmu in naveličanost delavskih izgovorov, temveč višja brezposelnost na vzhodu.

Leta 1991 je evropsko sodišče obravnavalo primer belgijskega trgovca Trafitex, ki je kršili nacionalno zakonodajo, ki je prepovedovala zaposlovanje delavcev v trgovinah ob nedeljah po 12. uri. Pa čeprav je bil to zakon iz leta 1971. Pazite to - belgijsko sodišče jih je že obsodilo na kazen, in to zaporno kazen! Ki so jo pozneje seveda spremenili v denarno. Evropsko sodišče je v že nekaj podobnih primerih razsodilo salomsko: češ, nacionalna zakonodaja posameznih članic ni napisana tako, da bi ogrožala svobodno trgovino, čeprav potrošnikom onemogoča kupovanje dobrin, ki jih sicer lahko kupijo med tednom. In še, da nacionalne regulacije odpiralnega časa reflektirajo določene politične in družbene okoliščine in odločitve posameznih držav ter da so delovni in nedelovni dnevi organizirani glede na nacionalne ali regionalne socialno-kulturne značilnosti.

To je to - odločiti se moramo torej sami. A bojim se, da imamo pri zadevah, ki odločajo o pravici posameznika do svobodne izbire, rezultat v korist omejevanja svobode. Zato hitro izkoristite nedelje, ko v trgovini na koncu mesta še prodajajo svinjske polovice po ugodni ceni.