Anarhiji naproti

V minulih dneh so zidove ljubljanskih ulic zasedli anarhistični grafiti. Podalpski sprehajalec lahko tako ob pohajkovanju pod jesenskim soncem na popisanih stenah prebira Kropotkinove in Proudhonove negacije države in avtoritete. Podobne grafite smo po zidovih že opazili, vendar tokratno ličenje sten kaže na organizirano in bolj množično akcijo domačih anarhistov. Posebej v oči bode podpis SAF, ki so ga akterji pod grafiti vestno puščali za seboj. Da bi izvedel pomen podpisa SAF, sem poklical znanca anarhista, ki bi ga le grom lahko izključil iz črno-rdečega delovanja na naših tleh. "Social anarhistična federacija," se je glasil odgovor na moje vprašanje. "Se lahko dobiva, da mi o tem poveš kaj več," sem zvedavo nadaljeval. Ad hoc zmenek je bil nemogoč, treba je počakati na sestanek SAF-a, kjer bo omenjeni znanec predlagal mojo željo, skupni konsenz pa bo določil, ali se je SAF pripravljen pogovarjati z Mladino. Ob dveh restrikcijah sem dobil pozitiven odgovor - prva je bila avtorizacija, druga pa ta, da vam ne morem ponuditi imen tovarišev in tovarišic, ki so mi bili pot spoznavanja organizacijske strukture in delovanja novonastale domače anarhistične organizacije. V privolitev na njihov pogoj me je prepričala njihova skepsa pred organi pregona, ki jim lahko zadihajo za ovratnik (v najboljšem primeru) že zaradi posprejanih zidov.

"Že več kot leto obstaja resna diskusija, ki je iniciativa po združevanju, sodelovanju in bolj poglobljeni komunikaciji med anarhisti bivše Jugoslavije. V tej diskusiji smo prišli do spoznanja, da je pred povezovanjem in delovanjem na mednarodni ravni treba organizirati močne lokalne strukture." Tako mi je družba treh tovarišic in treh tovarišev začela pripovedovati zgodbo SAF, ki so ga artikulirali kot "anarhistično organizacijo, ki združuje svobodoljubne, izkoriščane in zatirane ljudi v borbeno ljudsko organizacijo", organizirani pa so na tradicionalnih temeljih anarhizma; "na nehierarhični in neavtoritarni osnovi, kateri funkcionalnost omogočajo anarhistična morala, direktna demokracija in drugi vidiki anarhističnih principov". SAF odločitve sprejema na principu konsenza, konsenz pa definira diskusija. "Dokler ni konsenza, teče diskusija. Pogovarjamo se tako dolgo, dokler se vsi ne strinjamo." In če se na koncu še vedno ne strinjajo? "Potem tega ne moremo vključiti v principe SAF-a, posameznik pa lahko idejo, ki ni bila potrjena, uresniči izven organizacije." Takšna diskusija je na rednih sestankih recimo izbrala gesla, taktiko, dan, uro in ostale atribute akcije grafitiranja.

Temeljne principe je SAF sprejel aprila lani na prvi konferenci, ki je bila točka formiranja nadaljnjega delovanja. "Smo šele čisto na začetku, ko ustvarjamo teren in razvijamo ideje. Želimo seči prek mej anarhoaktivističnega geta in za sedaj dobro kaže, saj so se v dejavnosti vključili ljudje iz različnih zgodb, krogov in generacij - študentje, redno zaposleni in brezposelni delavci. Naš najmlajši član je star 18 let, najstarejši pa 37 let, med podporniki pa obstajajo tudi starejši anarhisti. SAF sestavljajo posamezniki iz različnih delov Slovenije. Veliko delamo na strukturi federacije, saj centralizacija na Ljubljano ne prinaša večjih napredkov."

Zgodovina anarhizma

Njihove cilje lahko razdelimo na dva sklopa, eden obsega "razvijanje anarhističnega gibanja kot takega in predstavljanje teh idej čimširšim množicam na tukajšnjih tleh", v drugi sklop pa lahko vključimo notranjo diferenciacijo, saj "znotraj SAF obstajajo kolektivi, ki so bolj dovzetni do klasnih problemov, drugi do ekoloških, tretji do multinacionalnih korporacij, obstaja tudi Info Shop kolektiv, ki bo skrbel za distribucijo materiala in bo izdajal brošure, pamflete, knjige, dokler ne pridemo do konsenza". Med temi kolektivi obstaja tudi skupinica, ki raziskuje zgodovino anarhistične misli na tukajšnjih tleh. Začetni izsledki raziskave so mi postregli s prav zanimivimi slovenskimi anarhističnimi fakti: v začetku aprila 1871 je v Ljubljani gostoval eden izmed pomembnih anarhističnih klasikov - anarhokomunist Johan Most. Njegov obisk Ljubljane je organiziralo Delavsko društvo, ki ga je vodil Matija Kunc, skrbelo pa je za širitev anarhokomunistične ideje. Organiziran naj bi bil tudi shod, ki pa ga je oblast prepovedala. Tako so bila opravljena samo majhna predavanja v raznih prostorih, ki pa naj bi jih policijske sile uspešno prekinile in zatrle. Leta 1884 so se v Zagrebu in Gradcu odvili sodni procesi proti t. i. krvavcem (takratno neverjetno ime za anarhiste), v katerem so se znašli anarhisti iz Slovenije in Hrvaške. Anarhistične ideje so v Slovenijo, Istro in Dalmacijo prihajale predvsem iz Trsta, kjer so bile dobro razvite. Iz Trsta so idejo širili predvsem''Rudolf Golouh, Djovani Marcetia in Ivan Endliher, anarhistično idejo pa lahko opazimo tudi pri skupini Preporod, ki je v letih 1911-12 delovala v Ljubljani in ki je imela "vsako politično stranko" za "nepotrebno zlo". Skupina je izdajala istoimenski časopis, najaktivnejša člana pa sta bila France Fabijančič in Ivan Endliher.''Prvo knjigo z anarhistično vsebino v slovenščini je leta 1955 izdala anarhistična skupina Germinal iz Trsta "z namenom razširiti med slovenskim ljudstvom spoznanje anarhističnih idej". Knjige slovensko bralstvo ni moglo dobiti do devetdesetih, danes pa vam jo SAF v originalni obliki lahko posreduje za simboličnih nekaj stotakov.

Kaj je anarhija?

Najtežji del začetnih korakov SAF doživlja pri dekontaminaciji pojma anarhija. Če recimo v iskalnik najdi.si vtipkate pojem anarhija, boste na prvem mestu zadetkov našli "Mobitelovo dividendno anarhijo", neki izvleček iz Financ, ki sugerira Mobitelovo neurejeno finančno poslovanje. Praviloma sta neurejenost in nasilje prvi asociaciji mainstreama na termin anarhija, uporaba termina anarhija v namen opisovanja anarhiji diametralno nasprotnega stanja pa je že tako ukoreninjena v zavesti ljudi, da se zloraba dogaja podzavestno. Vendar pa bi se moral pojem anarhija, vsaj v javnopolitični sferi, uporabljati bolj korektno. Mestna občina Maribor npr. na nekem starem obvestilu govori o kratkoročnih ukrepih na področju mirujočega prometa, ki bodo prekinili "vsesplošno parkirno anarhijo", nadzornik Sove Jožef Jerovšek je recimo med poslanskimi vprašanji ministrico Teo Petrin spraševal o škodljivem trgovanju z električno energijo in ugotovil, "da na tem področju vlada popolna anarhija", v pozabo pa še vedno ni odšel Aleš Primc - prvopodpisani pod pobudo za razpis referenduma proti dekriminalizaciji prostitucije, ki je neprestano ponavljal, da je "problematično vmesno obdobje, ko bo vladala anarhija". In takšnim ni konca. Ko SAF-u omenim težave pri uporabi pojma anarhija, se začnejo oglašati tudi tisti, ki so bili do sedaj tiho. "Največja laž o anarhizmu je ta, da ne potrebuje organizacije, anarhizem potrebuje organizacijo, ampak ta organizacija spodbuja k samoorganiziranju. Anarhizem in marksizem sta se razvijala približno sočasno, po mojem mnenju je takrat marksizem v anarhizmu videl sovražnika avtoritete, saj je načrtoval avtoritarno oblast, ki se je uresničila v Komunistični partiji. Od takrat so se razvijale laži o anarhizmu kot nasilju in terorizmu." SAF anarhizem tolmači kot misel, ki se "zavzema za družbeno ureditev, ki bi temeljila na individualni svobodi, medsebojni pomoči in sodelovanju, na solidarnosti in enakopravnosti ter na neprisilnih in humanih družbenih odnosih. Svoboda posameznika je bistvo svobodne družbe in dejanska svoboda je možna le z enakostjo svobode vsakega posameznika. Anarhizem spodbuja mentalni in fizični razvoj vsakega posameznika ter se zavzema za pogoje, ki bi omogočali vsakemu, da svoje delo in aktivnost vloži v kreativnost pri stvareh, ki ga zanimajo in katere želi početi. V anarhistični družbi je edini potrebni in upravičeni zakon moralna osnova človekove vesti in razuma". Komentar na omenjene besede se skozi zgodovino in vse do današnjega dne še vedno lahko strne v pojmu utopija. Ko sem SAF-u postavil težko vprašanje, ali je anarhija utopija, so se nasmehnili. Utopičnost anarhizma obsega velik del njihovih internih debat, vendar so na kratko strnili svoje misli v Bakuninovem reku: "Utopija ni nekaj neuresničljivega, je le nekaj, kar se še ni uresničilo." O družbenem redu, ki bo sledil kapitalizmu, si niso enotni. Nekateri so glede anarhizma optimistični, spet drugi menijo, da bo "po padcu kapitalizmu prišel neki drugi kapitalizem - oblast, ki bo bolj pametna in bo našla nov način, da zavede ljudi in jih drži pod seboj", vendar to vedenje v delovanju nikogar ne zavira, prepričani so, da si je "vsak dan treba izboriti vedno več svobode in iti anarhiji naproti".

Da bo anarhija bližje na horizontu SAF-a, si bo moral poleg posprejanih ljubljanskih zidov najti še kakšno drugo domovanje. Potrebna bo širitev, ki je v Sloveniji anarhizem v večji meri nikoli ni doživel. V namen širitve prostora delovanja so me prosili za objavo njihovega e-naslova (saf.info@email.si) in mi obenem zatrdili, da SAF ne novači simpatizerjev, saj "anarhizem ni doktrina in ideologija, ki bi prepričevala in silila ljudi. Namen ni ljudem govoriti - nasprotno, namen se je z ljudmi pogovarjati in jih spodbujati. Pri gradnji anarhistične družbe so pomembne emancipacija, pobuda in aktivnost vsakega posameznika."