Kraljice preobleke

Ljubljanski lezbični klub Monokel je z obiskom počastil znani spolno spremenljivi ameriški vizualni umetnik Del LaGrace Volcano, ki je pot začel kot Della Grace, lezbična in queer fotografinja, pred dvajsetimi leti. K nam je prišel razbijat stereotipe o tem, da obstajata le dva spola, moški in ženski. Sam, kot še mnogo drugih, je predstavnik vmesne stopnje med spoloma oziroma medspola. Gre za ženske z veliko moškosti v sebi ali moške z veliko ženskosti v sebi. Zaradi močnega čutenja obeh spolov ne posegajo po operacijah, ampak dovolijo obema platema, da privreta na plan in se prosto razvijeta. Sam se v zadnjem času posveča predvsem fotografiranju in predstavljanju svetovne "Drag King" scene. Torej predvsem žensk, ki si nadenejo moški videz in take zbujajo začudenje okolice in rušijo stereotipe o feminilnosti.

Ona

Grace je, ko je bila majhna predšolska deklica, začutila, da je drugačna od kalifornijskih vrstnic. Ker sta se njena starša ločila že, ko je imela tri leta, je zelo zgodaj začela potovati prek Amerike in tako spoznavati ljudi. Odprtost in pustolovski duh sta ji ostala do danes. "Čeprav večina meni, da je ločitev staršev nekaj hudega, se je meni zdela prednost. Veliko pa je name vplival tudi krušni oče, ki je bil nekakšen junak delavskega razreda." V puberteti se je že začela zelo razlikovati od drugih deklic, telo se ji je razvijalo po svoje, nekako napol moško in napol žensko. Seveda jo je bilo zaradi tradicionalne in konservativne okolice sram svojega telesa, saj ni razumela tega, kar se ji je dogajalo. "Mislila sem si, da me bog sovraži. Pri sedemnajstih sem imela tudi operacijo na dojkah, da bi bila videti kot ženska. Pred vsemi sem se pretvarjala, da sem normalno dekle." Svoje fiziološke značilnosti je pred drugimi nenehno skrivala. Ni hotela pokazati, da ima brado, zato si je obrazne dlake skrbno in boleče pulila s pinceto. Vseeno pa je po tem, ko je pri štirinajstih letih imela prvo spolno izkušnjo z moškim, že pri šestnajstih prvič pristala v postelji z žensko. Takrat je imela tudi ljubimko, ki je mislila, da je Grace transseksualec, ki si je spremenil spol iz moškega v žensko, predvsem zaradi brazgotin, ki so ostale od operacije, in zaradi genitalij, ki so bile nekoliko drugačne kot pri večini žensk.

Ko je bila najstnica, se je zavzemala za pravice lezbijk, gejev in biseksualcev in zaradi tega takrat doživljala pritiske lezbične in gejevske skupnosti, saj je veljalo prepričanje, da moraš biti "straight" ali homoseksualni aktivist, ne pa oboje hkrati. Ko je z osemnajstimi leti štopala po Evropi, jo je prešinilo, da se želi v življenju resneje posvečati filmu in fotografiji, zato je začela študirati film, kasneje pa še fotografijo na Art Institutu v San Franciscu. "Takrat še nisem imela identifikacije in se nisem eksplicitno ukvarjala z lezbično fotografijo, bolj s socialnim dokumentiranjem." Med drugim je naredila kritičen dokumentarec o svoji sestri, ki se je prijavila na lepotno tekmovanje. "Seveda sem bila, ker sem bila feministka, kritična." Snemala je filme o temah, kot sta vegetarijanstvo in nasprotovanje jedrski energiji, dejavna pa je bila tudi v gibanju, ki se je zavzemalo za človekove pravice. "Lahko bi rekli, da sem bila v mlajših letih zelo politična. Tudi fakulteto sem pustila, ker se mi je zdela pretenciozna in čudna. Nisem hotela biti del te posrane umetniške srenje."

Na začetku osemdesetih let se je zaradi ljubezni preselila na Otok. V tistem obdobju je delovala kot politična lezbijka. Ker je že od samega začetka dokumentirala predvsem svoje okolje, je v tistem času nastalo veliko fotografij iz lezbičnih klubov, kamor je rada zahajala. Skoraj izključno lezbični kulturi se je začela posvečati, ker v tistem obdobju še ni bilo dosti dokumentarnih podob, s kakršnimi se ukvarja sama. "Podobe lezbijk so bile takrat korektne, takšne, kakršne mainstream pravi, da morajo biti. Nekakšne možače in grde. Jaz pa jih vidim seksi in senzibilne." Tudi zaradi tega je naletela na odpor znotraj lezbične skupnosti. Svojo prvo knjigo LoveBites je tako morala izdati pri moški, gejevski založbi, saj zaradi politične nekorektnosti ženskih založb ni zanimala. Lezbične organizacije so priredile celo velik protest ob izidu knjige. Motile so jih seksapilne ženske, oblečene v usnje, ki so izražale preveč seksualnosti. Bale so se, da se bodo heteroseksualni moški navdušili nad lezbijkami. Tudi zaradi tega ji je drugo knjigo The Drag King Book uspelo izdati šele osem let pozneje.

Medspol

Z Drag Kingi oziroma kralji preobleke v tej reinkarnaciji kot fenomenom lezbične kulture se je seznanila v prvi polovici devetdesetih let na obisku v San Franciscu. Ker se ji je zdela zamisel zanimiva, si je še sama eno leto pustila rasti brado in se transformirala v moški lik z imenom Volcano po svojem možu Johnnyju Volcanu. Poročila sta se zgolj zaradi queer poroke, saj s homoseksualnim možem ne živita običajnega zakonskega življenja, sploh pa ne verjameta v zakon kot institucijo. Ker takrat še ni uporabljal hormonov in sta bila njegov glas in obraz še bolj ženska, so vsi mislili, da je le ženska z umetno brado. Sam se ne počuti toliko kot ženska, kar dokazuje tudi brada, ki mu raste kot vsakemu drugemu moškem. "Dve leti sem razmišljal o testosteronu in končno sem ga poskusil. To mi je dalo še več možnosti. Moj glas je postal globlji, zato me ljudje niso več videli kot žensko z umetno brado. To je spremenilo vse. Ker mi je rasla le ena dojka, sem si dal v drugo vstaviti silikonski vložek. Hotel sem imeti hermafroditsko telo. Oba spola. Imam mišice, čeprav ne telovadim. Po jemanju testosterona imam še bolj nenavadne genitalije." Odločil se je, da si bo zavestno spremenil telo, da bo postalo medspol, nekaj obojega. "Raje kot da bi bil zgolj moški."

Drag King je nekdo, ki se - navadno, a ne vedno - identificira z ženskim spolom, pa naj bo to na odru zaradi performansa ali samo za en večer za zabavo. Vsekakor pa se istoveti z žensko, zato ne jemlje hormonov in se ni odločil za operacijo. "Drag Kingi naredijo performans iz moškosti." Transseksualci pa to živijo vsak dan. Volcano se nima niti za kralja preobleke niti za transseksualca. "Rad vidim, da v meni ljudje vidijo medspol oziroma interseksualnega in transspolnega aktivista, ne da vidijo moškega ali žensko." Poskuša biti most med spoloma, saj pravi, da pozna obe, žensko in moško perspektivo. Čeprav je za zdaj to početje še zelo nevarno, ko se znajde na ulici. Dostikrat so nestrpneži metali vanj razne predmete ali pa ga pretepli. "Vedno pa čutiš poglede ljudi, ki si mislijo, da si izmeček."

Zase pravi, da je spolni terorist, saj razbija ustaljene predstave, da obstajata le dva spola, in se zaradi tega ob njem veliko ljudi počuti ogrožene. Prav tako je zagovornik pozitivne mutacije. "Telo se lahko spremeni iz moškega v žensko ali obratno zaradi odločitve, nesreče, bolezni, lahko se postaraš ... Mutacije pogosto vidimo kot nekaj slabega, čeprav pozabljamo, da smo vsi del genskih mutacij. Če ne bi bilo pozitivnih mutacij, nobenega od nas sploh ne bi bilo tukaj. Spolne mutacije imajo potencial, da se ljudje začnejo spraševati o svoji identiteti." Interseksualnost je nekaj, s čimer se rodiš, saj se pri nekaterih ob rojstvu ne ve, katerega spola so. To se je zgodilo tudi Volcanovi sestrični, ki pa ni imela sreče s svojimi starši. Najprej so se odločili, da je fantek, kasneje, da je punčka, zato so ji napravili operacijo, ji odstranili penis in naredili vagino s kirurškim posegom. Njej pa so rekli, da je imela raka. "S tem so ji napravili neprecenljivo škodo, saj ne more več doživeti orgazma, kar vsi drugi jemljejo za nekaj samo po sebi umevnega. Še več škode so ji napravili na psihi. Morali bi ji pustiti, da se sama kasneje odloči, ali pa sprejeti stanje, kakršno je."

Zaradi poudarjanja medspolnosti se je razvil criss cross dressing, saj so prej Volcana zamenjevali z moškim, vendar tega ni hotel. "Včasih hočem biti moški, včasih ženska, včasih pa hočem pokazati obe plati." Ponovno je ženski pol v njem zbudila punca iz Švedske, zaradi katere je spet začel nositi krila in se ličiti. Kljub temu ima v svojem potnem listu še vedno brado in z njo ga poznajo tudi sosedje in lokalni trgovci. Ne želi namreč popustiti mentaliteti žrtve, ker je neproduktivna, in se smiliti samemu sebi. Tudi bistvo njegove umetnosti je osvetlitev vprašanj, o katerih ljudje nočejo govoriti. "Na začetku mi je šlo za lezbično vidljivost, kasneje za transspolnost in žensko moškost. Namesto za žrtve naredim svoje objekte za junake. Saj se tudi sam ne počutim kot žrtev, temveč kot drugačen, blagoslovljen, s posebnim darom." Pred desetimi leti je bilo njegovo delo v gejevski in lezbični skupnosti znano kot kontroverzno. Zdaj so že vsi sprejeli njegove mutacije iz ženske v moškega in navsezadnje v medspol.