gastronomija / Okus po globalizaciji

V zadnji številki je Hustler domovini voščil za zahvalni dan. Zahvalni dan, ki ga Američani praznujejo četrti četrtek v novembru, je unikatni ameriški praznik, dan bučnih parad in velikih balonov, predvsem pa dan mastnih obrokov in bogato obloženih miz, ki se šibijo pod pezo pečenih in nadevanih puranov, bučnih pit, koruznih jedi in čokoladnih tort, ob katerih se družine spominjajo skupine pionirskih priseljencev, ki se je ob zori 17. stoletja, mislim, da leta 1614, naselila na obalah Novega sveta ter se vsa pobožna in presrana spogledovala s poganskimi staroselci, ameriškimi Indijanci. In medtem ko so romarčki žebrali molitvice k vsemogočnemu Bogu, naj jih zaščiti pred divjaki, so jih Indijanci brez predsodkov učili gojiti koruzo in podobne uporabne spretnosti, brez katerih pionirji ne bi bili kos pasjim zimam. Priseljenci so se domnevnim primitivcem za uslugo zahvalili tako, da so jih najprej povabili na skupno kosilo in v ta namen zaklali puro. Kasneje, ko so se na novi celini čvrsteje zasidrali, ko so okrepili samozavest in se utrdili v krščanski veri, so potomci romarčkov poklali še Indijance, tiste, ki so po naključju ušli holokavstu, pa strpali v rezervate, kjer jih najdete še dandanes. Zahvalni dan, ob katerem celo ameriški predsednik v obliki slavnostnega govora servira obvezno porcijo narodnobuditeljskih puhlic, razumljivo obhaja zgolj začetno, politično korektno fazo hvaležnosti v diplomatskih odnosih do domorodcev. V omenjenem Hustlerju so praznično pojedino vzeli pod malce drugačen drobnogled in vsak prehrambeni artikel, ki se ob tem času tradicionalno znajde na banketu, skrbno popisali. Tu so izsledki. “Puran: Obsevan z namenom antibakteriološkega učinka. Obsevanje izniči tudi večino vitaminov in hranljivih snovi ter poveča verjetnost rakavih obolenj. Voda: Kontaminirana z arzenom, ki povzroča kožnega in pljučnega raka ter raka na sečilih. V nekaterih zveznih državah je onesnažena s kancerogenim bencinskim aditivom MTBE. Podtalnica vsebuje perklorate, ki vplivajo na delovanje žleze ščitnice. Paradižnik: Genetsko spremenjen, škodljiv zaradi vsebnosti novih toksinov. Učinki dolgotrajnega konzumiranja genetsko spremenjenega paradižnika še niso raziskani. Solata: Vsebuje svinec, ki povzroča možganske in razvojne motnje ter maligne spremembe na ledvicah, živčnem sistemu in prebavnem traktu. Solatni dresing: Obogaten z obsevanimi začimbami in zelišči, ki povečujejo možnost rakavih sprememb. Visoka vsebnost nasičenih maščob. Kava brez kofeina: Vsebuje acetone in kemikalije, ki povečujejo verjetnost revmatičnega artritisa. Stročji fižol: Kontaminiran s pesticidom metil bromidom, ki škodljivo vpliva na živčevje in ledvice ter povzroča mišične krče in epileptične napade. Jabolčni preliv: Vsebuje pesticide, ki oslabijo imunski sistem. Koruza: Genetsko spremenjena. Na živilskem trgu brez ustreznih potrdil o primernosti za prehrano ljudi. Ekološko sporna, možni povzročitelj številnih alergijskih reakcij. Učinki dogotrajnega konzumiranja genetsko spremenjene koruze še niso raziskani. Grah: Vsebuje pesticid metil bromid. Brusnični preliv: Kontaminiran s pesticidom parationom, zelo toksično kemikalijo, ki povzroča akutne spremembe. Čokoladna torta: Vsebuje hidrogenirane maščobe, ki drastično zvišujejo možnost srčnih obolenj. Sladki krompir: Kontaminiran s pesticidi, ki škodljivo vplivajo na delovanje jeter. Breskve: Vsebujejo kancerogeni pesticid iprodion. Margarina: Narejena iz hidrogeniranih olj in maščob, ki povečujejo verjetnost srčnih obolenj. Bučna pita: Kontaminirana s kancerogenimi pesticidi parationom, metil bromidom in klorotalonilom. Sadni sokovi: Vsebujejo umetna barvila, ekstrakte in sladkorni nadomestek sorbitol, ki povzroča želodčne in črevesne komplikacije. Jedilni pribor: Narejen iz recikliranih kovin, izpostavljenih radioaktivnemu sevanju, ki povzročajo raka. Vlada je dopuščala reciklažo radioaktivnih kovin do začetka devetdesetih navkljub izsledkom, da je zaradi tega umrlo več kot tristo ljudi. Dišeče sveče: Svinčeni stenji so med izgorevanjem vir toksičnih emisij.” Dober tek, Amerika, kjerkoli že si, in vesele praznike!

Jep, vsi ti pesticidi, vse to hidrogeniranje, ves ta kemični gnoj mi je kot elektrika šinil skozi brbončice, ko sem na jezik položil prve vilice špagetov s sirovo omako - pregovorno kulinarična nemščina jih imenuje Spaghetti in Kase-Sahne Sosse -, ki v osnovnem agregatnem stanju še najbolj spominjajo na kolonijo posušenih ličink v kupčku lastnih, temneje obarvanih iztrebkov in sipkega materiala pastelnih odtenkov na dnu plastičnega lončka.

Instant k(a)rma

Jebiga, prihajam s primorskega konca in dobro vem, kakšen okus imajo testenine, smetana, sir in slanina. V grižljaju na vilicah kljub specifikaciji naštetega ni bilo moč zaznati niti z detektivskimi sposobnostmi. V ospredje so tolkli neki neznani, eksotični okusi, domnevam, da po dinatrijevem fosfatu, mononatrijevem glutaminatu, dinatrijevem inozinatu, dinatrijevem gvanilatu in sredstvu za uravnavanje kislosti. Pa kakršnikoli že so ti okusi.

Torej, “ko potrebujete kratek oddih, nov zagon, ko bi pojedli kaj malega, pa vendar konkretnega, toplega, okusnega, ko potrebujete nekaj za inspiracijo”, nabavite lonček s prej opisano vsebino, “okusen mali topli prigrizek za med obroki v službi ali doma” pa dobite v treh enostavnih korakih. Prvič, v lonček nalijete vrelo vodo do oznake. Drugič, takoj dobro premešate. Tretjič, pustite stati 5 minut, občasno premešate. In dobite bujno porcijo zdravih, sočnih špagetov z mamljivo kremno omako, v kateri se tako kot v oglasnih sporočilih lesketajo koščki sveže, vitaminov in okusa polne zelenjave? Šur. Razumem, da oglaševalci v poudarjanju bistva radi pretiravajo z idealiziranjem določenih produktov, najbolj tistih iz prehrambeno živilske sfere, toda tako drastične razlike med reklamno podobo in dejanskim stanjem, kot jo doživite v primeru snack bar lončkov, zlepa ne boste doživeli. Kaj je narobe s to sliko? Eh, nič - oziroma vse. Če denimo izberete najbolj zanesljivo varianto, špagete s paradižnikovo omako, se po petminutni pripravi na dnu posode formira pocast kozmetični rekvizit iz zgodnejših srhljivk Davida Cronenberga, mojstra veneričnega hororja, kar po moji empirični presoji še tako sestradanemu individuumu s količkaj zdrave domišljije ubije vso voljo do prehranjevanja.

Oglasno sporočilo kljub burni vizualni izkušnji v eni od točk vendarle ne laže. Tisto z inspiracijo drži kot pribito. Recimo, da premagate nabor asociacij, ki bi jih ljudje na shujševalni dieti plačali v zlatu, in instantni pripravek po službeni dolžnosti nesete usta, da bi okvirno ubesedili široko paleto industrijskih okusov s poudarkom na sveti trojici ojačevalca arome, modificiranega škroba in začimbnih ekstraktov. Okus v grobem potegne na... epizodo iz popularnega stripovskega seriala Asterix, v kateri se na letnem simpoziju zberejo vsi galski druidi, da bi primerjali svoje najnovejše izume. Eden od druidov se pohvali, da je izumil juho v prahu, ki jo lahko skuhaš kadarkoli in kjerkoli, kar med kolegi sproži val muzanja, češ, kaj ti bo juha, ki jo lahko skuhaš kadarkoli in kjerkoli, če pa nimaš kotlička. Toda galski pionir instantne prehrambene industrije se ni pustil zmesti. Iz bisage je potegnil še eno vrečko in povedal, da je prav v izogib tovrstnim nevšečnostim izumil še kotliček v prahu. E, okus rehidriranih špagetov s paradižnikovo omako potegne na tak kotliček iz obrata družbene prehrane, ki so ga pred mletjem v prah pozabili oprati.

Atentat na brbončice je neprimerno brutalnejši v primeru, da niste vegetarijanec in si v želji po novem zagonu zaželite več mesa v prehrani, zato z vrelo vodo prelijete koncentrat z napisom špageti bolognese, ki vsebuje kar 6,4 odstotka sušenega govejega mesa. Že vonjave, ki so se sproščale med hidriranjem toplega obroka, so me butnile daleč v otroštvo, v lokalno kinodvorano, kjer se je vrtela sci-fi drama Soylent Green iz leta 1973, nesrečno prevedena kot Zeleno sonce, v kateri detektiv Charlton Heston leta 2022 raziskuje umor na prenaseljenem Manhattanu. Zrak je usran, naravni viri so v riti, hrane primanjkuje, ljudje so lačni. Naenkrat se pojavi zeleni soylent, okusno, proteinsko bogato živilo, ki postane hit prehrambene industrije. Heston s tem, ko razreši umor, nehote razkrije tudi skrbno varovano skrivnost soylenta, narejenega iz tistega, česar v nepopolni prihodnosti nikoli ne zmanjka - trupel. Šit, če bi Soylent Green tako kot nekatere filme Johna Watersa vrteli v tehniki odorama, bi v kinu brez dvoma zadišalo po špagetih bolognese.

Rahlo zelena je bila tudi vsebina četrtega lončka, kjer je pod vplivom vrele vode nastajal pire krompir z ocvrto čebulo in popečenimi kruhki, zabeljen z antioksidantom askorbilpalmitatom in emulgatorji. Eh, žlahtni okus krompirja, ki se vsakemu prisilnemu pospeševalcu bratstva in enotnosti na začasnem služenju vojške službe v JLA za zmeraj vtisne v spomin. Slovenec iz novosadske kasarne Maršala Tita je v gušterskem obdobju prisegal na pire krompir kot najboljšo sestavino tedenskega menija. Potem pa je nekega dne videl, kako ga delajo. Pomožni kuhar s čikom v ustih je na rami prinesel žakelj, na las podoben tistim za apno ali cement, ter vsebino prešerno stresel v orjaški kotel z vrelo vodo. Potem je malo mešal, malo zabavljal. Metrska kuhalnica mu je vmes večkrat padla na tla - ko jebe, čez osem dni se mu je iztekel vojni rok. Tisti dan so bile za kosilo čufte v paradajz sosu. S pire krompirjem. No, čebulni pire krompir, ki je navsezadnje edina pogojno užitna opcija iz popularnega snack bara, lahko še tako dobro mešate, pa ga ne boste premešali. Ostale bodo kepice suhe snovi, ki se nemarno lepijo na zobe. In hej, tisto, kar v pire krompirju hrusta, niso neraztopljeni koščki jušne kocke, marveč popečeni kruhki, croutons v jeziku gurmanov.

Poobedek

Omizje, s katerim smo pred kratkim v raziskovalne namene testirali mastnost in hranljivost čipsov na domačem trgu, me je tokrat pustilo na cedilu. O degustiranju instantnih izdelkov švicarske multinacionalke, ki nastajajo v živilskih obratih na Poljskem, niso hoteli niti slišati. Sam po tej travmatični izkušnji verjamem čisto vsem teorijam zarote, povezanim z globalno prehrambeno industrijo, najbolj pa tisti, da instantnim pripravkom dodajajo aditive na hormonski osnovi, ki podobno kot nasičene maščobe povzročajo fizično odvisnost organizma. Drugih razlogov za konzumiranje te nadrealistične parodije hrane, zaradi katere malodane čutiš, kako ti raste čir na želodcu, pri najboljši volji nisem našel. Tudi ciljne skupine odjemalcev nisem mogel definirati. Dijaki in študetje? Ne, ker imajo McDonald's, pice, sendviče in burek. Delovni ljudje in občani? Ne, ker imajo obrate družbene prehrane, ponekod celo subvencionirane, poleg tega pa si nihče ne bo na delovnem mestu smradil s sintetičnim vonjem, ki ga zlepa ne preženeš iz prostora. Mladi in uspešni? Ja, seveda. Nočna izmena? Ne, ker s sabo prinesejo špeh in čebulo. Kdo, zaboga? Mimogrede, Američani so v lanskem letu za hitro hrano, tv-dinners in podobne specialitete potrošili skoraj 120 milijard dolarjev, kar je več kot za nove avtomobile in računalnike skupaj.

Vsebina magičnih lončkov ima še eno neprijetno lastnost. Če jo prelijete z res vrelo vodo, se zlepa ne shladi, zdriz pa za nameček pridobi žlahten okus po embalaži. Če jo prelijete z vodo iz vodovoda, se vsebina shladi prej kot v petih minutah in jo lahko namesto malte uporabite pri manjših zidarskih popravilih.

Stroka mojih izsledkov ni hotela ne ovreči ne potrditi, rečeno mi je bilo le, da “tistemu, ki žre ta drek, tako ali tako ni pomoči”. Dober tek, Slovenija, kjerkoli že si.