mirovniki / Bele opice

Ob nedavnih solidarnostnih akcijah z izbrisanimi so slovenski aktivisti spet potegnili na dan bele kombinezone. V belo oblečeni protestniki spominjajo na nekdanje italijanske formacije, imenovane Tutti Bianchi, katerih konec so pomenili krvavi protesti ob vrhu G8 v Genovi. Tutti Bianchi izhajajo iz avtonomističnih tradicij, njihov politični boj pa temelji na civilni in družbeni nepokorščini, v kateri svoja telesa zastavljajo v boju proti odnosom v neoliberalnem kapitalizmu. Delovali so nenasilno, želeli so biti spodbuda nadaljnjemu boju za pravice posameznikov in dokazati, da je v boju za človeško dostojanstvo dovolj lastno telo, ki se uporablja kot edino orožje. Za temeljni cilj so si postavili spodbujanje konfliktov in na podlagi tega ustvarjanje novega, boljšega konsenza. Prijelo se jih je tudi ime white monkeys, saj so bili v belih kombinezonih vedno videti poskočni in spontani. Po genovskih dogodkih so zaradi razvoja ideje gibanja začeli delovati znotraj bloka Nepokornih, ki se v socialno-političnem boju loteva podobnih direktnih akcij.

Na Slovenskem smo italijanske Tutte Binache videli ob protestih v podporo prebežnikom februarja 2001, njihov drugi organizirani obisk v Sloveniji pa se je izjalovil zaradi akcije slovenske policije, ki jih je na Fernetičih fizično napadla in jim prepovedala sodelovanje na protestih zoper vrh Bush & Putin.

Slovenska belina

Slovenski aktivisti so si bele kombinezone prvič oblekli ob mirovniškem nasprotovanju zavezniškemu napadu na Irak in si nadeli ime Mobilna kolaterala, prisegali pa so na kolektivizem in na kolektivno dviganje zavesti. "Mobilna kolaterala izpričuje resnico vojne, ki je tisoče žrtev, kri, trpljenje, strah in groza. Smo zamolčane žrtve, ki jih je medijski spektakel 'kirurških' vojn utišal. Zato Mobilna kolaterala, kjerkoli je, vzpostavlja aktivna in mobilna območja, zatočišča naših sanj in odpora. Smo diplomati od spodaj - imamo pripombe na bombe." V času, ko so ljudje še verjeli, da ima Irak orožje za množično uničenje, so aktivisti za naš časopis poskušali definirati belo akcijo. "Na prvih demonstracijah so nam ljudje sledili. Najprej smo bili sami, potem se nam jih je pridruževalo vedno več. Ni šlo za pohod, temveč za akcijo. Ko se priključiš kolaterali, nekako zgubiš svojo identiteto in prevzameš skupno identiteto.Ko je oblečen, je lahko vsak pobudnik akcije. Gre za subjektivizacijo politične akcije. Ko se vklopiš, začneš delovati, postaneš dejaven. Akcija je dogodek, trenutek resnice. Pomembno se nam zdi, da smo prišli do tega, da se namesto protesta pripravijo neposredne akcije. Mobilna kolaterala poziva k neposrednim akcijam civilne nepokorščine. To so majhne lumparije, na primer, da zaustaviš promet. Nikomur ne storiš nič žalega, pokažeš pa veliko. Zavzeli smo tudi avlo TR3, kjer sta veleposlaništvi Velike Britanije in Avstralije." Zasluge za precejšen uspeh akcije vzpostavljanja Aktivnih mirovnih območij so aktivisti pripisovali prav belim kombinezonom, ki so zbijali ego posameznih aktivistov, ustvarili kolektiv, ki se je zlahka usklajeval, v kombinezonih se je bilo tudi veliko preprosteje uleči na cestišče, veliko preglavic pa so povzročili policistom, ki so morali po dolžnosti tekati za Mobilno kolateralo. Naših aktivistov v belih kombinezonih nikakor ni mogoče primerjati z italijansko skupino Tutti Bianchi, saj beli kombinezon domači aktivisti vedno konkretno utemeljijo. V Mobilni kolaterali so beli kombinezoni simbolizirali trupla Bushevih nedolžnih žrtev, dodana rdeča barva pa kri, ki jo je sofisticirana zahodna vojaška tehnologija prelivala na območju nekdanjega Babilona.

Ob izidu slovenskega prevoda knjige Antonia Negrija Imperij, ki je nadaljevanje avtonomističnih tradicij, so v Ljubljani potekale tri delavnice, ki se jih je udeležil širši spekter pripadnikov domače aktivistične srenje. Poleg akademsko-teoretskih razprav je bila na eni izmed delavnic predlagana direktna akcija solidarnosti z izbrisanimi, ki bi razbila politično apatijo, ki se je začela vzpostavljati v zvezi s tem žgočim vprašanjem. Kakšen teden kasneje so aktivisti, ki so sodelovali v akcijah zoper vključitev Slovenije v zvezo Nato, sklicali koordinacijski sestanek, kjer so pripravili načrt neposredne konfrontacije z oblastniki, ki nočejo upoštevati že četrte odločbe ustavnega sodišča. Po približno dveh urah sestankovanja je bila določena vsebina akcije in javili so se ljudje, ki naj bi usklajevali izvedbo. Tako so prejšnji teden slovenski aktivisti spet oblekli bele kombinezone; ti so tokrat simbolizirali belino, ki je po izbrisu 18.305 prebivalcev Republike Slovenije nastala na listu papirja. V tokratni akciji belih kombinezonov so se znašli aktivisti iz različnih okolij; od borcev za pravice istospolno usmerjenih in borcev za pravice afriške manjšine v Sloveniji do anarhistov, mirovnikov, izbrisanih ... V torek so beli kombinezoni vdrli na sedež stranke ZLSD. "Nabrali smo jesensko listje in ga posuli po sedežu stranke v upanju, da je mogoče ta prostor zatohle politike še odpreti za politiko in resnični dialog. S svojim dejanjem opominjamo člane in članice te stranke in jih hkrati pozivamo k prekinitvi nojevske politike ... Izbrisa pred desetletjem ni zagrešil brezimni računalnik, prav tako ga danes ne prikriva in ne ponavlja neki abstrakten stroj. Prav nasprotno! Zločinci imajo imena in priimke, imajo obraze, imajo naslove - imajo vse tisto, kar so izbrisanim odvzeli. Dr. Rado Bohinc, minister za notranje zadeve in član ZLSD, je le eden izmed njih," so v sporočilu za javnost zapisali protestniki. Akcijo so logistično sicer izpeljali brez težav, na sedežu so jim nevede odprli vhodna vrata, skozi katera se je v trenutku prebilo kakšnih dvajset belih kombinezonov, v nekaj sekundah pa je bila notranjost posuta z več kot 18.305 jesenskimi listi. Slaba stran akcije je bila, da med začasno zasedbo sedeža ZLSD v prostorih ni bilo nobenega izmed vidnejših strankarskih predstavnikov, tako da je bil aktivist prisiljen prebrati protestno noto tajnici, čeprav ta z zavlačevanjem rešitve vprašanja izbrisanih nima kaj dosti opraviti. Na bliskovit vdor v prostore vladne stranke se organom reda ni uspelo odzvati, vendar pa je bilo vse drugače že naslednji dan, ko so beli kombinezoni izpeljali še eno solidarnostno akcijo z izbrisanimi. Aktivisti so se nekaj po enajsti dopoldne zbrali na Prešernovem trgu, kjer pa sta se jim po nekaj minutah pridružili policijski marici. Aktivisti so do konca uskladili akcijo, za katero je bilo treba kar nekaj koordinacije, saj je bilo vsakemu belemu kombinezonu treba določiti lego znotraj napisa "izbris", ki so ga aktivisti želeli izpisati na vozišču pred poslopjem parlamenta. Da bi se izognili policijskim nadzornikom, so se protestniki proti parlamentu odpravili v ločenih skupinah, vendar pred parlamentom kasneje ni bilo presenečenja. Ob prihodu na Trg republike je aktiviste pričakalo ducat fotografskih objektivov in malce manj televizijskih ekip, pred parlamentom pa so že bili razvrščeni dodatni policisti. S krajšo zamudo se je akcija začela, beli kombinezoni pa so se začeli zlagati v napis "izbris", ki sta ga z obeh strani varovala domiselna transparenta "Vozi naprej - ne obstajamo". Ko so se kombinezoni postavili v pravilno lego, so preostali aktivisti njihova telesa obrisali s spreji, tako da je pred slovenskim hramom parlamentarne demokracije nastal zavidanja vreden dvajsetmetrski grafit "izbrisani". Drugače kot pri prejšnji akciji so pri tej sodelovali tudi izbrisani in tudi predsednik njihovega društva Aleksandar Todorović. Po desetih minutah ležanja na Šubičevi so protestniki vstali, si zaploskali in za seboj pustili barvast opomin poslancem, ki so že čez slabo uro v parlamentu na izredni seji razpravljali o izbrisanih. Aktivisti so bele kombinezone slekli in jih skrbno spravili v poseben nahrbtnik, kjer bodo vse do naslednje akcije belih kombinezonov.