šport / Zakaj smo izgubili?

Slovenski navijači so zamočili. Bolje rečeno, slovenski navijači so krivi, da je slovenska reprezentanca izgubila s hrvaško - v Ljubljani so zamudili priložnost, da hrvaške himne ne izžvižgajo. To, da so jo izžvižgali, je bilo usodno in pogubno. Zakaj? Iz preprostega razloga: Hrvati so bili psihološko pripravljeni na to, da jim bodo slovenski navijači za Bežigradom himno izžvižgali. Bili so naštelani, tempirani na žvižge. Ti žvižgi so jih sprožili, spatriotizirali, spolitizirali, zmilitarizirali. In zdaj si predstavljajte, kaj bi se zgodilo s psihologijo hrvaške reprezentance, če slovenski navijači njihove himne ne bi izžvižgali - ja, odsotnost žvižgov med igranjem nacionalne himne bi jim psihologijo razrahljala, zmehčala, zmedla, zbegala. Vzela bi ji rob, ostrino, odločnost. Še več, Hrvati bi imeli občutek, da so dobrodošli. Da so po malem doma. Da ne gre tako zares, kot so jim rekli. Da je tekma bolj prijateljska, kot se zdi na prvi pogled. Da gre le za šport, ne pa za politiko. Da torej ne gre za vojno. To, da so slovenski navijači izžvižgali hrvaško himno, ni bilo taktno niti politično umno: hrvaški nogometaši so si lahko zdaj dokončno rekli - e, to je rat! Dobili so pač nedvoumno potrditev, da je ta nogometna tekma natanko to, kar so jim ves čas govorili, da je: boj za domovino. Do zadnjega moža. In lepo prosim - kakšne so bile v tem trenutku naše možnosti? Lahko smo le izgubili. Priznajmo, Hrvati imajo z vojnami večje izkušnje. Pa tudi na vojno psihologijo se bolje spoznajo. In seveda, nikar ne pozabite, da imajo med igranjem nacionalne himne roko na srcu. Kar ni mala stvar. Ko jim izžvižgaš himno, jih to le še bolj razkuri in razkači - ja, to jih le še bolj militarizira. To jih postavi v lik. Če jim himne ne bi izžvižgali, bi bili bolj mehki, bolj ranljivi in bolj vodljivi. Tudi korak Dada Prša bi bil bolj dalmatinski, bolj barski.

Vidite, le malo, čisto malo je bilo treba, še toliko bolj, ker so Hrvati sami kazali smer, navsezadnje - kje pa so se pripravljali na to tekmo? Točno, pri nas. V Čatežu in Brežicah. K nam so se zatekli pred svojimi novinarji, pred divjimi, nestrpnimi hrvaškimi mediji, pred "pritiskom hrvaške javnosti". Naj se sliši še tako ironično, toda pri nas so se počutili bolj varne kot na Hrvaškem. In naredili smo napako, ker jim tega občutka varnosti nismo znali stopnjevati. Z eno besedo: ko smo pustili, da se hrvaški nogometaši v Sloveniji počutijo kot v vojni coni, smo izgubili. Huda napaka. Kar je seveda absurdno: vsi v Sloveniji so imeli polna usta tega, kako bo to več kot nogometna tekma in kako bo v igri tudi politika, potem pa so odločitev prepustili nogometnemu znanju, pa četudi vsi vemo, da je slovensko nogometno znanje trenutno le iluzija. Če bi hoteli zmagati, bi morali ustvariti pogoje, v katerih o rezultatu ne bi odločalo nogometno znanje. Vedeti bi morali, da bodo odločali mali taktični, psihološki, zunajnogometni triki. Vedeli smo, da bo to politična tekma, toda potem so se bežigrajski navijači pozabili obnašati kot politiki. Ja, vedeti bi morali, da lahko to tekmo dobimo le onstran samega nogometa in onstran nogometnega znanja. Ergo: slovenski navijači hrvaške himne ne bi smeli izžvižgati. In dalje, vse bi morali storiti, da ne bi bil izključen kak hrvaški igralec. Lahko si mislite, kaj čutijo Hrvati, ko jim izključijo kakega igralca - občutek imajo, kot da je eden izmed njih padel. Razumete: padel! Kar jih le še dodatno razkuri in razkači. Na juriš!

Na "politični" nogometni tekmi imajo pač vse poteze tudi alegorični podton. Ne, na tako politično pregreti tekmi ni nič le to, kar se zdi, da je - vse je tudi metafora. Jasno, politična metafora. Izključitev Igorja Tudorja zato ni bila razlog za veselje in orgijo slovenskih navijačev, prej narobe - bila je rdeči alarm. Znak za psihološki trik! Za pranje možganov! Za strateški blef! Kaj bi morali v tem trenutku storiti slovenski navijači, je na dlani - odločitev švicarskega sodnika bi morali odločno, energično in bučno izžvižgati! Obsoditi! Zgražati bi se morali! Hrvatom bi morali dati vedeti, da jih razumejo in da je to, kar je naredil sodnik, krivično. Da arbitraže ne jebejo. Da arbitraža ni kriterij. Toda ne - slovenski navijači so Hrvate z vsako potezo motivirali, namesto da bi jih demotivirali! Bolje rečeno, slovenski navijači so delali vse, da bi hrvaški nogometaši ja lahko vsako potezo dojeli v obeh smislih - kot moment nogometne igre in kot politično alegorijo. In v hipu, ko so naši navijači pustili, da so Hrvati nogometne poteze dojeli kot politične alegorije, smo izgubili. Specifično: ko so pustili, da so Hrvati nogometne poteze dojeli kot politične alegorije, so jim obenem tudi omogočili, da so na nogometni tekmi izživeli vse fantazije hrvaške ideologije, ki je le navidez bolj samomorilska od slovenske.

Saj res, boste rekli, je kaj bolj samomorilskega od tega, da igraš doma... proti Hrvaški - in da se potem celo tekmo le braniš, braniš in nič drugega kot braniš?! Oja, obstaja nekaj bolj samomorilskega - to, da tako igro nagrajuješ z odobravanjem, aplavzi in ovacijami! Ni kaj, tudi ta reakcija slovenskih navijačev je bila napačna. In pogubna. Specifično: ko so slovenski navijači slovenske nogometaše nagrajevali z aplavzi, so imeli Hrvati občutek, da nagrajujejo njih - hej, saj so ves čas junaško napadali in srčno jurišali, ne. Le kako bi lahko mislili drugače? Ko so slišali vse tiste ovacije, so imeli pač občutek, da igrajo doma. Kar je bilo dobro za njih - in slabo za naše. Slovenski navijači so Hrvate prisilili, da so se obnašali kot Hrvati, namesto da bi jih prisilili, da bi se obnašali kot Slovenci. Le to bi rešilo slovensko reprezentanco. Le to bi jo butnilo v Evropo. Kaj bi morali storiti slovenski navijači, je zato povsem jasno - slovenske nogometaše bi morali odločno, energično in bučno izžvižgati. Pa ne za kazen, se razume. In tudi ne iz protesta. Prav narobe: izžvižgati bi jih morali zato, da bi jim pomagali, da bi jih motivirali - da bi potemtakem ustvarili pogoje, v kakršnih so igrali v Zagrebu, kjer so dosegli gol in "aktiven" rezultat.

V tem smislu presežek prve tekme tudi ni bil Šiljakov gol, ampak prav Zahovičevo zmajevanje z glavo, ko so hrvaški navijači bučno žvižgali med igranjem slovenske himne. Ko je Zahovič zmajeval z glavo, je bilo tako, kot bi hotel reči: o, šit, zdaj bodo pa tudi naši v Ljubljani izžvižgali hrvaško himno! Ja, in potem bomo v riti. Ko je Zahovič zmajeval z glavo, je le anticipiral osnove slovenske ideologije - ideologije izenačevanja. Ko so Hrvati v Zagrebu izžvižgali slovensko himno, je bilo jasno, da bodo tudi Slovenci v Ljubljani izžvižgali hrvaško himno - da bodo hoteli izenačiti. In ko pride do slovensko-hrvaških odnosov, slovenski mentalni zemljevid riše logika izenačevanja. Še huje, logika izenačevanja, ki tvori patološko jedro slovenske ideologije (kar ima sosed, hočem imeti tudi jaz!), dobi v slovensko-hrvaških odnosih patriotsko dimenzijo. Hrvati ne smejo nikjer zmagati: niti na Sveti Geri... niti v Ljubljanski banki... niti v nuklearki... niti na morju... niti v nogometu. Ha, v Zagrebu je bilo 1 : 1. Izenačeno. Vidite, Hrvate je mogoče zadrževati, brzdati, obvladovati. Kako temu pravijo v političnem žargonu, veste - containment. Zato ne čudi, da se je našim zdelo nekako samoumevno, da bo tudi rezultat v Ljubljani izenačen, hja, 0 : 0. In prav v tem je srž slovenske ideologije: če s Hrvati izenačimo, zmagamo! Kar je le iluzija slovenske ideologije, ki pa ji ni moglo nič pomagati - niti logika izenačevanja... niti tradicionalizem (vedno se prebijemo skozi dodatne kvalifikacije)... niti vraževernost (igrali smo na blagoslovljenem štadionu, na katerem se dogajajo čudeži, igral je tudi Rudonja)... niti volja do simpatičnosti - letos so Evropi bolj simpatični Latvijci. Toda vse se je začelo, ko so slovenski navijači zamudili priložnost, da hrvaške himne ne izžvižgajo.