istospolni / Terapevtska bitja

V zadnjem času je veliko govora o istospolni usmerjenosti znotraj katoliške cerkve. Nekaj so k temu pripomogli ameriški pedofilski škofje, nekaj prva posvetitev homoseksualnega škofa Gena Robinsona znotraj episkopalne cerkve, še največ pa zloglasni vatikanski oziroma Ratzingerjev dokument, ki je prebivalce dežel, kjer pravno urejajo skupnosti partnerjev istega spola, označil za globoko motene. Tej tematiki se ni mogla izogniti niti slovenska vatikanska podružnica. Najbolj je za to, da se je tudi znotraj slovenske cerkve začelo odkrito govoriti o istospolni usmerjenosti, zaslužen duhovnik Tomi Roškarič, ki se je odkrito zavzel za brate in sestre drugačne spolne usmeritve ter svojim kolegom pojasnil, da njihova spolna usmeritev ni nikakršen greh oziroma bolezen. Odziv njegovih predstojnikov je bil pričakovan, saj je po prijaznem pogovoru z mariborskim škofom moral odpovedati svoj govor na letošnji paradi ponosa. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da je Katoliški študentski center Sinaj ob letošnjih Nikodemovih večerih prvič pri nas pripravil okroglo mizo o homoseksualnosti - Ljubezen istospolnih partnerjev. Dogodek par exellence za slovensko rimskokatoliško cerkev pa je še pred začetkom naletel na burne odzive. Tako je denimo sestra Meta Potočnik na uradni spletni strani Nikodemovih večerov izrazila strah, da bo v takšni debati cerkev poražena in da bi morali prireditelji organizirati takšna omizja, kjer bi bil rezultat na "naši strani".

Da je istospolna usmerjenost pri nas še vedno tabu, so odkrili tudi organizatorji, ki v vsej Sloveniji niso mogli najti istospolnega para, ki bi se želel izpostaviti, kar veliko pove o strpni klimi. Vseeno pa sta na koncu svoje dobro ime zastavila Mitja Blažič in Viki Kern, ki sta trenutno eden izmed najbolj medijsko izpostavljenih homoseksualnih parov. Oder sta si delila še z moralnim teologom dr. Ivanom Štuhecem, direktorjem Svetovalnega centra za otroke in mladostnike iz Maribora Acom Prosnikom in magistrom pravnih znanosti Božidarjem Mercem. Čeprav bi bilo čisto dovolj, če bi voditeljica in pripravljalka srečanja mag. Marjetka Raušl povabila zgolj predstavnika Društva za integracijo homoseksualnosti Mitjo Blažiča in znanega teologa Ivana Štuheca, saj se je ravno med njima odvijal glavni besedni dvoboj, ostali pa so bili tam bolj ali manj le za popolnitev števila in za kakšno opazko.

Moralna diskvalifikacija

Prenabito polna dvorana v mariborski škofijski avli je dokazala, da so v Ljubljani, kjer prav tako organizirajo Nikodemove večere, storili napako, da so se diplomatsko izognili tej še vedno kontroverzni temi. Očitno ljubljanske škofije ne zanimajo problemi, ki se dotikajo istospolno usmerjenih. Zato pa so informacije o izkušnjah istospolnega para željno pričakali mariborski verniki. Iz prve roke so lahko izvedeli, s kakšno obliko diskriminacije se morajo vsakodnevno ubadati lezbijke in geji v Sloveniji. Seveda ne gre le za fizično in psihično obliko nasilja. Kakšna je splošna klima, lahko vidimo na ulicah, saj niti v prestolnici ni nikoli videti, da bi se dve ženski ali dva moška odkrito in brez strahu držala za roke ali poljubljala. "Vsakodnevne stvari, ki so različnospolnim partnerjem povsem običajne, so pri nas preprečene. Gre za moralno diskvalifikacijo," je prepričan Mitja. Najprej se istospolno usmerjeni srečajo s predsodki že v samih družinah. "13 let sem moral živeti sam s svojimi travmami, saj se nihče ne pogovarja o tem. Nikoli ti nihče ne pove, da je istospolnost le ena od spolnih usmerjenosti in da se da z njo živeti brez težav." Nato jih diskriminirajo v šolah že s tem, da nikoli ne spregovorijo o tej tematiki. "Pri zdravstveni vzgoji so sicer na hitro omenili homoseksualnost skupaj z nekrofilijo, sodomijo ... In nekaj malega pri slovenščini, ko so omenjali Oscarja Wilda. Moralna diskvalifikacija je to, da sem do vseh spoznanj moral priti sam. Vseh teh dvajset let bi lahko razvijal svoje druge vrline, ne pa da sem se moral ukvarjati z elementarnimi stvarmi," je še izzval moderatorko, da je direktno pobarala moralnega teologa o njegovi trditvi za Mladino, da je bog ustvaril tudi homoseksualce.

Seveda je pojasnil, da je to izrekel zgolj v nekem danem kontekstu in da je njegovo neomajno stališče, da je bog ustvaril ženske in moške in da tudi oba gosta nista nič drugega kot zgolj moška. "Moškost in ženskost, bipolarnost, je nekaj, kar najdemo v naravi in ne samo v človeški vrsti, tudi v živalski vrsti, tudi v drugih nižjih vrstah, čeprav to v drugih nižjih vrstah ni edini zakon." Drugače ne bi mogli zagotoviti nadaljevanja vrste. Čeprav se v dobi kloniranja ta poenostavljena teorija sesede kot hiša iz kart. Za Štuheca sta moškost in ženskost naravna danost, saj smo že z rojstvom določeni kot moški in ženske, zgolj včasih pa lahko pride "do nekih deviacij". V tem kontekstu se mu zdi, da je v moškosti in ženskosti neki smoter, "neki namen, neki cilj, neki telos, ki ga je potrebno resno upoštevati takrat, ko nivo narave kot danosti dvignemo na nivo naše razvojne refleksije. Kajti samo s pomočjo naše racionalne refleksije in razmisleka potem tudi začnemo ustvarjati pravila našega vedenja". Zato je naravo treba vzeti zares.

Nato se je raje pozabaval z vzroki za to, da imajo ljudje istospolne težnje. Ti naj bi bili psihološki in socialni. Genetskih pa za zdaj še ne priznava, saj niso dokazani z nobeno resno študijo. "Če torej, recimo, v velikem številu ali pa vsaj v mnogih primerih lahko trdimo, da ne gre za neko fiziološko pogojenost, potem gre za kulturno pogojenost, gre za socialno pogojenost, gre za psihološko pogojenost. Ko smo na nivoju kulturnega, socialnega, psihološkega, smo pa na nivoju tudi terapevtskega." Čeprav kdo že od malega čuti, da je nagnjen k istemu spolu in čeprav Štuhec kot moralist to spoštuje, nasprotuje, da bi iz tega izpeljali vse družbene konsekvence, vključno z uvedbo zakona, ki bi izenačeval homoseksualne in heteroseksualne družine.

Na razpravo o vzrokih za istospolno usmerjenost se je Mitja odzval in mu pojasnil, da pomeni spraševanje po vzrokih že neko predispozicijo, da je homoseksualnost nekakšna bolezen. Saj je treba ugotoviti, kaj je narobe, da je kdo postal istospolno usmerjen. "Že s tem, ko se sprašujemo po vzrokih za homoseksualnost, a priori rečemo, to ni v redu." Edina resnica pa je, da ne vemo, zakaj pride to tega pojava. Sploh pa ne držijo ljudske teorije, ki govorijo, da je homoseksualnost posledica tega, "da se je mama med nosečnostjo ustrašila, ali ker je doživela veliko žalost, ali pa celo, sem bral v Oni, da je jedla preveč kuhano hrano". Ker pa ne poznamo pravega razloga, je že v začetku sedemdesetih ameriško psihiatrično združenje umaknilo homoseksualnost s seznama deviacij, v devetdesetih pa je trendu sledila še svetovna zdravstvena organizacija. Človek namreč ni zgolj biološko bitje, temveč še marsikaj drugega. Zato tudi obstajajo številne skupnosti, ki ne živijo v skladu z bipolarno naravo, ki je namenjena reprodukciji, kot jo je opisal Štuhec. "Recimo midva z Vikijem res ne moreva imeti otrok, če še ne vem kako poskušava. Ampak so tudi številne druge skupnosti, recimo, tisti, ki so neplodni, vsi duhovniki, ki živijo v celibatu ..." Sama homoseksualnost pa je tako ali tako omenjena že v svetem pismu, saj je kraljevič David po smrti Jonatana zapisal: "Tvoja ljubezen mi je bila čudovita, bolj kot ženska ljubezen ..." Seveda je Štuhec takoj hitel pojasnjevati, da ni šlo za nikakršno seksualno zvezo, temveč zgolj za dobro prijateljstvo, ki ga je veliko na svetu. "Bog, Stvarnik, nima nič skupnega z neko orgijo, ki je bila predstavljena kot neke vrste obred, s katerim bi hoteli dobesedno s spolnostjo priklicati božjo besedo na Zemljo. Zato je v Stari zavezi izrazito prisotna odklonilna drža do vseh drugih spolnih praks, razen seveda do spolne prakso med možem in ženo."

Prva izkušnja

Moralni teolog je razloge za nastanek istospolne usmerjenosti želel prikazati tudi na svojem lastnem primeru prve homoseksualne izkušnje, ki jo je imel v otroštvu. "Ko sem bil star, mislim da šest ali sedem let, smo se fantje dobili, eden izmed nas je bil star petnajst let in nas je zvabil na štale. In si je na štalah slekel hlače in je začel pač nagovarjat tudi naju, ki sva bila mlajša od njega, naj tudi midva to storiva. In midva sva seveda se ustrašila in sva zbežala. Ampak poglejte, če bi jaz takrat imel neko izkušnjo kot šestletni otrok z nekim fantom, ki je bil v puberteti in ki ni vedel kaj je to, tudi po moje ni vedel, kaj točno dela, bi me lahko to dejanje močno zaznamovalo za celo življenje. Ne vem, zakaj sem takrat pobegnil, najbrž je neki naravni čut, ki ti reče beži proč, ker to pač ne gre, to se ne dela, ampak vidite, tu vidim čisto konkretno primer, to se mi zdi pomembno, da z neko osebo pridem do vzroka, zakaj je do tega nagnjenja prišlo in zakaj bi moral pristati na to, da je to tisto nagnjenje, ki je res njemu na neki način usojeno, ali pa da je zato determiniran z njim," je pojasnil, kako ga je s stranpoti rešila sama božja previdnost, hkrati pa še, kako postaneš istospolno usmerjen. Da je največ izkušenj z istim spolom ravno v puberteti, naj bi potrjevala tudi domača raziskava med lezbijkami in geji. Čeprav se je pozneje izkazalo, da je bilo v raziskavi ugotovljeno le, da je večina istospolno usmerjenih povedala, da je začutila svoje nagnjenje že pred petnajstim letom. Vseeno je Štuhec iz svojih napačnih premis povlekel sklep, da ljudje iščejo svojo spolno identiteto v puberteti in da jim bomo s tem, ko bomo istospolno usmerjenost napravili za normalno, vsilili določen nazor. "Ne moremo reči, da tudi če nekdo v svojih zgodnjih letih čuti nagnjenost k istemu spolu, da je to sedaj že nujno bodoči gej ali lezbijka. Z neko družbeno klimo pa lahko ljudi pehamo v to držo."

Zato po mnenju vrhovnega slovenskega moralista izenačitev heteroseksualnih in homoseksualnih skupnosti ne pride v poštev. Sicer ni imel konkretnega odgovora na vprašanje, kako natančno istospolne družine ogrožajo heteroseksualne. Je pa pojasnil, da so se lezbijke in geji sami avtonomno odločili za to držo oziroma stil, kot se je celibater odločil za svoje celibaterstvo. "In celibater bi se lahko začel nekega dne pritoževati, da mu je kršena človekova pravica na nekem področju, recimo davka, ker mora plačevati tudi dajatve, čeprav nima otrok." Zato ne more biti zakona, ki bi izenačil, česar ni mogoče izenačiti. Ravno zato, ker obstajajo različne spolne prakse in ker se vsak po lastni vesti odloča za svoj življenjski stil: "Nihče ne sme v našo avtonomijo posegat, najmanj pa država s svojim represivnim organom, ki je med drugim pravni red. Pustimo, naj cvetlice cvetijo v tej državi." Vsakdo, ki se je odločil za določeno življenjsko prakso, se je hkrati odločil tudi za posledice, ki jih mora vzeti nase. Zato nikakor ne sme biti kakšne zakonske ureditve te problematike.

Dosledno spoštovanje Ratzingerjevih napotil - o boju proti zakonu o registrirani skupnosti parov istega spola - s strani moralnega teologa je spodbudilo tudi Mitjo k pojasnitvi zbranim, da to pomeni isto, kot če bi se država vmešavala v notranjo politiko cerkve oziroma bi parlament odločal o duhovniškem celibatu. "Predstavljajte si, da bi bili vsi naštancani po enem kopitu, vsi heteroseksualni, moški in ženske, poročeni, in imeli 1,2 otroka. Bilo bi popolnoma dolgčasno. Jaz mislim, da je bog že vedel, kako morajo stvari stati, da je zemlja to, kar je."