šport / Moj adut je bil Srečko

Sploh ne. Nekateri novinarji so pričakovali, da bomo imeli tiskovno konferenco v zvezi s selektorjem Prašnikarjem. Glede na to, da je bila zadeva absolutno predimenzionirana, smo se odločili za suhoparno sporočilo, ki pa je odgovorilo na vprašanja, ki so se postavljala v zadnjih štirinajstih dneh.

Sporočilo, da selektor nogometne reprezentance ostaja Bojan Prašnikar?

Nogometna zveza ni brez razloga vstavila varovalke, da lahko ena ali druga stran odpove pogodbo brez kakršnihkoli obveznosti, zadeve smo prediskutirali in se odločili, da pogodba ostane še naprej v veljavi.

Kaj pa druga stran?

Nismo imeli občutka, da bi druga stran razmišljala o prekinitvi pogodbe.

Pa ste resno razmišljali o menjavi selektorja po koncu kvalifikacij za evropsko prvenstvo?

Nobena skrivnost ni, da je bil moj adut Srečko Katanec. Čeprav so mi oporekali pravico, da se pogovarjam s Katancem, sem se z njim pogovarjal in on se je odločil, da je še prezgodaj, da bi se vrnil.

Za kakšne pogovore je šlo s Katancem? Je bil to samo telefonski klic ali je bilo več sestankov?

Bila sta dva razgovora. Kdor pozna Srečota, ve: če ga ta zadeva ne bi vsaj toliko zanimala, da bi se vsaj pogovarjal, bi takoj rekel ne. Torej dopustil je možnost in se je pogovarjal z mano. Čeprav nekateri trdijo, da sva si blizu, sva se poredko dobivala po svetovnem prvenstvu. Mislim, da samo dvakrat, kar je prišel iz Grčije, pa samo enkrat. Pri prvem razgovoru sem mu predstavil našo željo, vzel si je čas za premislek in odločil se je, da je še prezgodaj.

V javnosti se je slišalo, da je bil en izmed razlogov, da se Katanec ni odločil postati selektor, ta, da sta Zahovič in Pavlin javno stopila na stran Prašnikarja oziroma da sta namignila, da bosta še igrala v primeru, da Prašnikar ostane.

Ne. Domnevam, da bi Katanec, če bi prišel na selektorsko mesto, izvedel pomladitev, ki bi zajela več igralcev. Ne gre za obračunavanje po svetovnem prvenstvu v Koreji, ampak gre za to, da neki naravni zakoni kažejo, da pride enkrat čas tudi za slovo.

Torej naj bi Katanec v teh pogovorih namigoval, da bi pomladil reprezentanco, ali sploh niste šli tako daleč?

Ne, nisva šla v podrobnosti. Mene je predvsem zanimalo, ali je sploh pripravljen prevzeti reprezentanco.

Opravljeni so bili tudi drugi razgovori. Tudi z Oblakom, ki se je pozneje pritoževal, da je šlo bolj za formalnost kot za resne pogovore.

Glavni problem za te kadrovske zadeve, kar se tiče trenerjev ali selektorjev, je, da smo deficitarni. Žal se je Oblak ne le kot formalni ali navidezni kandidat pojavil že nekajkrat. Bil je v igri tudi, preden smo ustoličili Katanca, bil je v igri pred Prašnikarjem. To je nesrečna okoliščina. Oblak je gotovo resen kandidat in najbrž si tudi zasluži zaupanje, vendar je bila v tem trenutku presoja taka, da ostane Prašnikar.

Mnogi ocenjujejo potrditev Bojana Prašnikarja za nacionalno katastrofo. Nekatere ankete kažejo, da je proti njemu več kot 70 odstotkov ljudi, morda ankete niso merilo, vendar pa je bila že igra s Ciprom slaba in potem domača s Hrvaško katastrofalna.

Prašnikar ima kot trener neke preference, ki so slovenski športni javnosti znane. Izhaja iz načina igre, ki jo je organiziral in gojil v Mariboru. Po dogodkih v Koreji je bil ocenjen kot oseba, ki lahko stvari spravi skupaj. Kar se tiče tekme s Hrvaško, je imela toliko drugih nabojev, da se poraz zdaj še toliko bolj tragično doživlja.

Saj ni bil problem, da smo izgubili, problem je, da na domačem igrišču nismo niti enkrat streljali na gol.

Tudi jaz sem bil nad tem razočaran. Še večja priložnost se mi je zdela v Zagrebu. Naleteli smo na nasprotnika, ki je bil izrazito nerazpoložen in bi lahko veliko rešili že v Zagrebu. Na obeh tekmah je bil poudarjen defenzivni pristop. Najbrž je razlog, da smo imeli izjemno lahko skupino in da tekme z Malto, Ciprom in Izraelom - izjema je Francija - po teži niso bile primerljive s to tekmo s Hrvaško.

Mislite, da bi Katanec to tekmo s Hrvaško dobil?

Za nobenega ni možno reči, da bi jo dobil. Tudi Katanec je izgubljal tekme. Izgubil je z Norveško doma; čeprav smo tekmo izgubili, pa je cel štadion ploskal in ljudje so šli zadovoljni domov. To je neki indikator. Se mi zdi, da nas čaka neko tako obdobje. Po eni strani malo streznitve po res izjemnih dosežkih, po drugi strani tudi težka skupina. Prav je, da si ljudje postavljajo visoka merila, ampak prav pride tudi malo objektivnosti. Če se človek pogovarja s Slovaki, Madžari, Poljaki, Finci, Avstrijci, imajo čisto drugačen vtis o nogometu. Pri nas, ko smo bili dvakrat udeleženci velikih prvenstev in enkrat igrali zaključne kvalifikacije, pričakujejo, da se bo to vsakič zgodilo. Ampak čakajo nas težave. Danes ni lahkih nasprotnikov.

Ni pa razloga, da bi bili mi lahek nasprotnik?

Gotovo. Nimamo pa pravice nikogar podcenjevati. Treba si je prizadevati, da se igra nogomet, ki privlači publiko in ki pušča gledalce v nekem pričakovanju, da je možno dobiti, potem tudi če izgubiš, to športno priznaš. Ampak veš, da si dal vse od sebe.

Ali se ne bojite, da bi se ponovile kvalifikacije s selektorjem Verdenikom?

Na srečo v nogometu ni nikoli velikih odmorov. Stalno se dokazuješ. Vmes je še nekaj terminov za prijateljske tekme. Mi smo praktično že dogovorjeni za štiri močne prijateljske tekme: s Poljsko v Španiji, z Bolgarijo doma, s Švico pri njih in s Finsko na Finskem. Že to bo neki test.

Ko se pogovarjaš s trenerji igralci, pa tudi menedžerji, je Prašnikarjev pogled na nogomet isti, kot je bil v Mariboru. Njegov problem pa bi bil tudi favoriziranje "njegovih" igralcev. Vi imate svoj pogled na to. Obramba, ki jo ima Slovenija, je taka, da bi mi trije zdaj boljšo sestavili ...

Težko je to komentirati. Tudi jaz sem sicer slišal te govorice. Drugo dejstvo pa je, kar se tiče selektorske funkcije, nikoli nam ni prišlo na pamet, da bi preferirali kakšnega igralca oziroma da bi kdo drug razen selektorja rekel, ta bo igral. Odgovornost, kdo bo igral, je izključno na njegovi strani. Jaz upam, da delajo vsi v najboljši veri, ker hočejo najboljši rezultat. Če to ni tako, je lahko zadeva hudo narobe. Gotovo pa se sliši marsikaj.

Na drugo tekmo, kljub kartonom Šiljaka, ni povabil nobenega novega napadalca. Ga je kdo na to opozoril?

Napačno je mišljenje, da selektorja na to kdo opozarja. To je njegova pravica in on to dela. Tega predsedniki nikjer ne delajo.

Ciniki ocenjujejo, da je Prašnikarjev mandat v novem ciklusu samo čakanje, da še zadnji odidejo iz šampionske reprezentance. Takrat pa boste pripeljali bolj kvalitetnega selektorja, ko bodo prišli Semler, Dedič, Sikur, Berko ...

Nobenih nagibov v to smer nimamo. Dejstvo pa je, da smo še vedno v čudni situaciji. Očitno vse te travme še niso mimo, vendar to ne pomeni, da je to razlog, zaradi katerega Prašnikar ostaja.

Zamenjali naj bi selektorja mlade reprezentance. Kdo naj bi nadomestil Luča Pertiča?

O imenih še nismo govorili. Pertič je imel eno leto časa s sorazmerno velikim številom tekem, ker je sočasno selektor U20 in U21. Ocena je bila, da je treba poskusiti z drugim človekom. O tem bomo govorili v januarju.

Govori se, da je velika možnost, da bo izbran vaš brat Jani Zavrl.

Očitno je za nekoga, ki je z mano v sorodu, to prej breme in težava kot prednost. Kar se mojega brata tiče, če ga ocenjujem zgolj kot trenerja, tako ga kot predsednik moram ocenjevati, on ni bil neuspešen trener. Tudi on je ena od opcij.

Kritiki vam očitajo, da imate v zvezi preveč družinskih članov.

To sem že prej rekel, problem je bil že, ko je sin igral nogomet. Po tej logiki bi mu moral prepovedati igrati nogomet. Sam se s tem ne obremenjujem, od časa do časa se mi to očita. Naj ocenijo tisti, ki s temi fanti delajo. Problem Slovenije pa je v tem, da se vsi poznamo ali pa smo celo v žlahti.

Sin je potem iz nogometaša postal profesionalni delavec na nogometni zvezi ... Kaj zdaj dela?

Aleš je na NZS delal že kot študent. Po končanem študiju je ostal na NZS in zdaj vodi projekt licenciranja klubov.

Ali se je delal kakšen izračun, koliko je Slovenija izgubila s tem, ko ne bo šla na evropsko prvenstvo?

Slovenija izgublja vsako tekmo v zadnjih štirih letih, ker igra na takem štadionu. Ne da bi fantazirali o štadionih za trideset ali štirideset tisoč gledalcev. Že samo dejstvo, da prodamo sedem tisoč kart, namesto da bi jih prodali sedemnajst tisoč, že to pomeni izgubo v zadnjih dveh kvalifikacijskih ciklusih v nekaj sto milijonih tolarjev. Če seštejemo tekme proti Jugoslaviji, Ferskim otokom, Romuniji, Hrvaški ... Mi imamo praktično vsako tekmo izgubo. Ko pridejo povprečne reprezentance, nam TV-pravice ne pokrijejo vseh stroškov prihodov, priprav, organizacije, varnosti. Številke za udeležence Eura so znane, okoli pet milijonov evrov. Mi smo imeli srečo, da smo pokasirali za dva nastopa, zdaj pa je smola, da tega ne bomo. Ni si treba delati iluzij, da bo to vsakič. Je pa res, da neko normalno poslovanje zveze zaradi tega izpada ni ogroženo. Moramo vedeti, da kakor so veliki prihodki, so veliki tudi odhodki. Če je sponzorska pogodba vredna 800.000 evrov, je 400.000 evrov stroškov za njeno izpolnjevanje.

O kateri pogodbi govorimo?

Recimo ta, ki je bila z Unionom.

Zakaj ste se razšli z Uhlsportom?

Oboji smo bili nezadovoljni. Oni so bili nezadovoljni s plasmajem svojih artiklov v Sloveniji. Treba je vedeti, da take pogodbe za opremljevalce praviloma niso vezane na dosežke. Adidas je z nami po evropskem prvenstvu z lahkoto prekinil pogodbo in po tem, ko smo se uvrstili tudi na svetovno prvenstvo. Oni imajo pet, šest drugih. S Turčijo sklenejo pogodbo, ker Šukurjev dres prodajo v 200.000 izvodih. Enako se obnašajo Nike in drugi. Drug problem je obutev igralcev. Mi smo imeli Pumo, pa so nosili Adidas, potem smo podpisali z Adidasom, pa so nosili Nike. Tudi Uhlsporta niso nosili. Mislim, da samo top reprezentance podpišejo tudi za čevlje, recimo Nemčija z Adidasom, sicer pa se pušča obutev prosti izbiri igralcev. Uhlsport je hotel, da nekaj igralcev nosi njihove čevlje. Še bolj pa zaradi rokavic, kjer pa so oni top. Naši so imeli pogodbe z Reuschem ali Adidasom. To so bili njihovi razlogi. Mi pa smo imeli pripombe, kar se tiče kakovosti in količin. Na koncu smo zadeve rešili sporazumno. Na srečo smo takoj podpisali s Kappo. Ta oprema, ki so jo imeli sedaj, je bila samo začasna. Pravo opremljanje reprezentance šele pride na vrsto.

Prejšnji teden so se odločili, da štadiona v Stožicah ne bo. Menda je nova možnost obnova bežigrajskega ...

Na kratek rok je jasno, da štadiona v Ljubljani v teh kvalifikacijah še ne bo. Opcija je Maribor, opcija je tudi Celje, če bo dograjen, da bi bile kapacitete vsaj 8- ali 9000 sedežev. Kar pa bi bilo možno dograditi zelo hitro. Sicer pa ima vsako glavno mesto štadion, kot ima železniško postajo, opero ... So pa različni pristopi, kako ga zgraditi. V Avstriji gradijo štadione izključno z javnim denarjem. To pomeni država, dežela in mesto. V Švici pa ga gradijo izključno z zasebnim kapitalom.

Pa vi pomagate graditi štadione v Sloveniji?

Pomagamo. Ko je bil celjski štadion v zaključni fazi, smo pomagali. Ampak to v celotni konstrukciji ne more presegati niti pet odstotkov. To je zanemarljiva vsota. To je bolj poteza dobre volje, pa tudi pozneje lahko igraš in ne plačuješ najemnine.

Koliko denarja pa bi potrebovali Celjani, da povečajo svoje zmogljivosti?

Mislim, da tristo do štiristo milijonov tolarjev. In če bi bil denar, bi to bilo lahko končano v treh, štirih mesecih, ker je štadion tako konstruiran, da je treba samo postaviti temelje in sestaviti tribuno iz montažnih blokov.

Vi pa toliko denarja nimate?

Seveda ne. Proračun nogometne zveze - ne takrat, ko se uvrstimo na evropsko ali svetovno prvenstvo, takrat je bil proračun dve milijardi, standardni pa so 700 milijonov tolarjev - je za program, za osnovne aktivnosti.

Kdo pa skrbi za ta denar?

Finančni načrt je sprejet vsako leto na skupščini in je dokaj natančen. Za izvedbo pa sta zadolžena izvršni odbor in generalni sekretar.

Imate pa kar nekaj podpredsednikov.

Pet. So pa te funkcije neprofesionalne. Profesionalna je le funkcija generalnega sekretarja in delovna skupnost, kjer je 15 ljudi. Nam primerljive zveze pa jih imajo 30. Obseg dela pa je isti kot pri nemški zvezi ali angleški.

Kdaj so volitve za novega predsednika?

Čez manj kot dvanajst mesecev.

Izjavili ste, da še ne veste, ali se boste prijavili. Protikandidati pa se že pojavljajo.

To ni nič nenavadnega. To je privlačna funkcija. V zadnjih letih malo bolj, pred 12 leti pa to ni bila tako privlačna funkcija.

Kateri pa so protikandidati?

Prebral sem, da naj bi se zanimal Ciril Pucko.

Zakaj pa se še niste odločili za ponovno kandidaturo?

Za to, da se ne bi, je največji argument, da se te po 16 letih naveličajo.