dragocenosti / Diamanti so večni

"Podari diamant, ta je večen," je eden izmed števil reklamnih sloganov ene od največjih svetovnih draguljarn, v kateri kupujejo tisti, ki jih menda niti slučajno ne zanima cena. Mimogrede, draguljarji, ki dragocene kamne brusijo za razne arabske princeske in podobno izbrano elito, pravijo, da s tem, ko vpričo leska sprašuješ za ceno, dragim kamnom odvzameš lepoto in romantiko, tistim, ki nakit gledajo le od daleč, pa sanje.

Seveda pa velja tudi pri nakitu, tako kot povsod v modnem svetu, da cene za podobne izdelke variirajo od-do, odvisno od znamke. Armani je Armani, boste rekli. Vendar pri garderobi je tako: če nimaš za Armanija, se zadovoliš npr. z Muro, ki stane sicer trikrat manj, in kljub temu za ceno, ki jo plačaš, dobiš kvalitetno obleko.

Pri dragih kamnih in diamantih pa je nekoliko drugače. Kakovost namreč v prvi vrsti jamči ime, šele nato vsi ostali certifikati in podobne zadevice, ki naj bi garantirale kvaliteto nakita. Trg s plemenitimi barvnimi kamni in diamanti je namreč preplavljen s ponaredki. Dragih kamnov je v uporabi nekaj več kot 480. Ponaredkov, nadomestkov ... pa kdo ve koliko. Na tržišču je skoraj vsak dan nekaj novega. Industrija na veliko izdeluje umetne, sintetične kamne, navidez sicer identične naravnim, saj so ponaredki enakega videza, barve, zadnja leta največkrat tudi kemične sestave. Perfektnost ponarejevalci dosežejo z različnimi postopki obdelave. Ker so ponarejevalci teh ne ravno poceni svetlečih se kamenčkov navadno, tako kot farmacevti z dopingom, korak pred zasledovalci, se njihovi ponaredki mimogrede znajdejo pri zlatarjih. Skratka, zlatarji nehote prodajajo ponaredke in še sami dobro ne vedo, kaj imajo pravzaprav spravljeno v svojih trezorjih.

V resnici pa ...

Če so ponarejevalci res tako dobri, kaj ščiti multinacionalke in prestižne draguljarje pred njimi? Odgovor je preprost. Trg. Trgovanje z diamanti in dragimi kamni je kljub globalizaciji še zmeraj zaprt trg. Trgovanje z njimi je še zmeraj poklic, ki se v družinah deduje iz generacije v generacijo. Če boste kakega trgovca na Daljnem vzhodu npr. vprašali, s kom trguje v Antwerpnu, vam bo navadno odgovoril: " Moj brat ima tam izvozno podjetje z diamanti." Kaj pa v New Yorku in Tel Avivu? " V New Yorku imam bratranca, v Tel Aviv pa se je pred kratkim preselil mlajši brat." Podobne odgovore zagotovo dobite tudi med prestižnimi trgovci z diamanti na Manhattnu, ki imajo svoje draguljarne na 47. ulici med Peto in Šesto avenijo. Slednji sicer trdijo, da v njihovih trezorjih ni dragih kamnov iz držav, v katerih s prodajo dragih kamnov financirajo vojno. A to ni čisto res. V nasprotju z drugimi tihotapskimi zvrstmi tihotapljenje diamantov organizirajo in nadzorujejo predvsem zakoniti trgovci z diamanti, ki se seveda ne morejo izogniti nekaterim spornim afriškim državam, saj bi jim v tem primeru velikanski posel lahko speljal kdo drug. Diamante švercajo sicer najeti sli, možgani, ki vse skupaj vodijo, pa so zmeraj skriti v legalni trgovini z diamanti. Preiskovalci le tu pa tam ujamejo kakšnega kurirja. Neki newyorški preiskovalec je po dvajsetih letih neuspešnega raziskovanja ilegalne trgovine z diamanti in dragimi kamni povedal: "Vsaka preiskava zadene ob steno molčečnosti, ki je tako neprebojna kot siciljanska mafija. Dokler nisem prispel v Antwerpen, sploh nisem vedel, kaj je to molk. Trgovci sploh s težavo priznajo, da vedo, kaj so diamanti."

In če je komu že uspelo prodreti v ta posvečeni krog, je največkrat presenečen nad navidezno ravnodušnostjo trgovcev, ki prenašajo diamante v vrednosti nekaj sto tisoč dolarjev v usnjenih etuijih, kot da so v njih pepermintovi bonbončki. Vsak posel sklenejo le s preprostim stiskom rok, in ker trgovino v glavnem nadzorujejo Židje, s hebrejskim blagoslovom "Mazel Broche" (veliko sreče in blagoslova). Častni kodeks, disciplino in molčečnost, upoštevajo vsi. Trgovec, ki se slučajno pregreši, je čez noč izobčen, pa ne le v svojem krogu, marveč po celem svetu.

Trgovci pa še zdaleč niso zaprta kašča. Tudi pri pridobivanju dragih kamnov direktno iz rudnikov ima nekaj multinacionalk praktično monopol. Največja in najbolj znana je Beerov, ki obvlada krepko nad 50 odstotkov svetovnega trga in ki mimogrede že desetletja uporablja isti reklamni slogan: "Diamanti so večni." Beerov prodajo diamantov organizira le nekajkrat na leto v Londonu. Prodaje se lahko udeležijo le vabljeni kupci, teh pa ni več kot 500. Slednji pa začuda, kljub temu da gre za velike vsote denarja, slabo preverijo, kaj kupujejo. Za vsakega kupca namreč že vnaprej pripravijo zavitek diamantov. Iz zavitka kupec namreč ne sme izbirati diamantov, ta lahko kupi le celega ali pa vse odkloni. Beerov nadzoruje vse glavne svetovne kanale, po katerih potujejo diamanti, in ima tako edinstven pogled na legalno in ilegalno trgovino z njimi. Trgovci sicer godrnjajo, da so cene pri njih visoke, kljub temu pa ostajajo zvesti, saj je to stoodstotna garancija, da ne kupujejo mačka v žaklju.

V Londonu lahko kupujejo le izbranci, vsi drugi pa so prepuščeni ostalemu trgu, na katerega so svoj piskrček pristavili tudi ponarejevalci. Pravijo, da diamante najboljše brusijo v Izraelu, ponarejajo pa v Rusiji.

Realnost

Menda zaradi visokega standarda in učinkovitih propagandnih akcij skoraj polovico letne proizvodnje brušenih diamantov pokupijo Američani. Odkar so tudi oni začeli potovati po svetu, pa pokupijo tudi več kot polovico ponaredkov. Ruski ponarejevalci ponaredke na trg pošiljajo s pomočjo Belgijcev. Ruski ponaredki navadno po svetu potujejo v belgijski preobleki z belgijsko fakturo. To navadno izdajo brusilci v Antwerpnu, ki služijo kot garancija za pristnost izdelka. Ti kamni večinoma končajo v francoskih in italijanskih draguljarnicah, najhitreje pa se je tržišče s temi kamni razvilo na Daljnem vzhodu, ki ga odlično zalagajo hongkonški trgovci, ki so tudi prvi zavohali biznis s ponaredki. Namreč, če v trgovino vstopi Kitajka, ji je o pristnosti, brušenju in vrednosti menda znana vsaka malenkost. Američanke pa zgolj lepo pogledajo moža in rečejo: "Dragi, a ni tale čudovit, kupiva ga."

Kako jih prepoznati

Kaj pa pri nas? V Sloveniji strokovnjakov, ki bi se stoodstotno spoznali na drage kamne, praktično ni. Menda jih je le okoli pet. Eden izmed njih je Matic Kričej iz Izole, ki se je tri leta izpopolneval v Linzu in po opravljeni diplomi postal preizkušen strokovnjak za barvaste drage kamne in organske snovi (perle, korale, oklepe želv, polžke ...), postal pa je tudi preizkušeni svetovalec za diamante. Sam zase pravi, da kot preizkušeni svetovalec za drage kamne in diamante lahko sebe in svoje stranke obvaruje pred nakupom ponaredkov, nadomestkov, kamnov iz stekla, sintetičnih kamnov, ki so vsi podobni pravemu dragemu kamnu. Zato jih nestrokovnjak ali navaden zlatar ne more ločiti med seboj.

"Pa tudi med pravimi diamanti je pri enako težkih kamnih veliko različkov glede barve in količine vidnih nečistoč, tako da moraš biti temeljito izšolan, ne le na teoretičnem področju, pač pa predvsem v praksi, da lahko pravilno oceniš, ali ne kupuješ morda manj vrednega kamna za ceno zelo čistega z malo nečistoč. Tega sem se naučil v Linzu. Že v Zlatarni Celje sem se ukvarjal z okovanjem kamnov in mislil sem, da o tem nekaj vem. Dokler nisem prišel v šolo v Linzu in spoznal, da vem o kamnih presneto malo. V Sloveniji pač ni bilo ustreznega izobraževanja. V Avstriji pa so nas temeljito podučili v gemologiji, vedi o dragih kamnih. Čeprav smo imeli veliko teorije in smo morali predelati kup učbenikov, je bilo težišče šolanja vendarle na praktičnem delu," pravi Kričej.

In kako bi navadni firbci morda vendarle ločili pravi kamen ali diamant od ponaredka, dober kamen od manj čistega? Kričaj pravi, da amaterji oziroma nestrokovnjaki nimamo nobenih možnosti, ker je treba poznati lastnosti kamnov in metode za prepoznavanje. Zanesljiv ocenjevalec je le strokovnjak s prakso.

Pa vendar, nekaj nasvetov za nestrokovnjake ne bo odveč. Prvo pravilo je, da skozi zlatarsko lupo vedno gledate z obema očesoma. Le tako boste menda lahko ugotovili, ali gre za navaden kamen ali za diamant. To je šele začetek. Lupa mora biti akromatska, takšna, ki opazovano ploskev poveča za najmanj desetkrat. Ta je še dandanes, kljub vsej računalniški tehniki, namreč še vedno edino merodajno orodje za preverjanje diamantov. Ali gre res za diamant, tudi najbolj izšolan mojster lahko ugotovi le pri nevgrajenem kamnu. Najpreprostejši način je, da diamant postavite na belo podlago, na katero narišete majhno črno pikico. Če gre za čisti diamant, bo pikica s pogledom skozi njega videti kot cirkularka, če gre za slab ponaredek oziroma sintetičen kamen, boste namesto cirkularke zagledali osem pikic. Npr. pravi briljant ima 57 ploskev in dober poznavalec mora pregledati vsako posebej. Vendar kakorkoli obrnemo briljant, mora razmerje med spodnjo in zgornjo ploskvijo dati navišji izkoristek svetlobe.

Če kupujete bisere, ne nasedajte trgovcem, ki vam morda tudi s certifikatom trdijo, da gre za starodavne naravne slanovodne bisere. Teh na tržišču preprosto ni. Slednji se dobijo le v okolici Dubaja. Biserne orgrlice, ki so na tržišču, so gojeni biseri. Kar pa ne pomeni, da so poceni. Verižica iz slanovodnih gojenih biserov stane okoli dva milijona tolarjev. Kljub temu da so gojeni, in če premorete dovolj denarja, da si takšno ogrlico lahko privoščite, bodite pozorni na barvo. Vsak biser ima dvojno barvo, in sicer notranjo in zunanjo - dražji so tisti, ki vlečejo na roza -, prepoznate pa ga lahko tako, da je ob dotiku s kožo vedno hladen, ne glede na vročo ceno. Če se vam morda kakšna dama pohvali, da premore ogrlico iz majorških biserov, jo lahko brez zadržka podučite, da gre za navadno plastiko, oblečeno v folijo iz ribjih lusk. Pri biserih so najbolj prodorni Kitajci, ki jih gojijo v sladkovodnih školjkah. Gojijo jih tako, da zbrušeno polžjo hišico za tri leta vstavijo v školjko. Skratka, strah, da boste v kakšni ostrigi naleteli na biser, je odveč. Kljub temu se jim ne odpovejte, saj so še zmeraj najmočnejši morski afrodiziak.

Pa poglejmo malce cenejše kamnine. Npr. ponarejevalci na veliko porabljajo magnezit. Njegova vrednost ni omembe vredna. Vendar ko ga pobarvajo v pariško modro, ga nepoznavalcem prodajajo kot lapis lasuli. Namesto akvamarina boste mimogrede kupili modri topus. Razlika v ceni med njima je nekajkratna. Gre v bistvu za kolumbijski smaragd, ki ga prevlečejo s folijo cheleseo. Poznavalec bo modri topus ločil od akvamarina le, če bo kamen pogledal skozi rdeč filter. Skratka, če kdo trdi, da dragocen kamen spozna s prostim očesom, vedite, da blefira, saj so časi, ko se je po barvi dalo določiti kamen, že zdavnaj mimo. V obtoku je tudi veliko ponarejenih koral, še posebno v morskih letoviščih. Če je jadranska, ta ima tudi najvišjo vrednost, jo lahko prepoznate po "prstnem" odtisu, če tega nima, je njena vrednost majhna.

Torej, če nimate denarja za Beerovove kamne, kje kupovati, je dovolj le certifikat o pristosti? Načeloma da, pravi Kričej. Nadaljuje pa: " Nasvet, ki je pomemben pri nakupu dragih kamnov - pomembno je predvsem zaupanje v zlatarskega mojstra." In kaj sploh ostane še revnim ...