gastronomija / Hitra hrana, hitra kot hudir

Stojim na eni od številnih blagajn pri najboljšem sosedu, v njegovem največjem nakupovalnem centru na svetu. Stihija zvrhanih vozičkov, ki jih pred sabo rine bolj ali manj nervozni živelj, se za mojim hrbtom postroji v kolono epske dolžine, kar v času vladavine veselega decembra ni nič neobičajnega. Prvi možakar za mano s senco prizanesljivega nasmeha na ustih in bežno dvignjeno obrvjo preučuje artikle, ki sem jih razvrstil po tekočem traku. Ki je nenadoma obstal. Blagajnik je telefonaril. In telefonaril. Debelušni gospe za nasmejanim možakarjem, voznici s suhomesnatimi izdelki in gaziranimi pijačami nabasane štirikolesne košare, sta nejevolja in neučakanost še okrepili škrlatni ten že tako zariplega obličja. Poba za blagajno pa je kar telefonaril ter iz roke v roko prekladal vampe. Moje vampe. Specialiteto nesrečnega imena, pri kateri se zmeraj kaj zalomi.

Film se zavrti dvajset let nazaj. Študentska leta in prve izkušnje s kuharskimi veščinami. Gotova jela 29. novembar. TV dinners made in Yugoslavia. V zlatorumeni aluminijasti skodeli. Pasulj s hamburško. Ali kobasico. Goveđi gulaš. Čufte u paradajz sosu. Take reči. In jasno škembiči, se pravi vampi, ki so bili na jedilniku tistega usodnega dne. Paketek sem po navodilih promptno potunkal v vodo in pustil, da predpisani čas vre. Ravno prav, da medtem prelistam osrednje dnevno časopisje, sem si rekel in utonil v branje do te mere, da sem pozabil na vampe. Da kuham večerjo, me je spomnilo šele glasno cvrčanje vode, ki je kipela na razbeljen štedilnik. Zagrabil sem lonec, vse skupaj butnil v lijak, zagrabil nabuhlo embalažo in jo navrtal s kuhinjskim nožem. Živa jeba. Gostljata in prijetno mastna omaka je bila v delčku sekunde enakomerno razporejena po čajni kuhinji, levji delež godlje pa je trajno zaznamoval moje nove kavbojke znamke Carrera. Za popizdit. Drugič je bilo v dajdamovski ljudski kuhinji, ki je svoj čas stala na lokaciji današnje zgolj glede na cene mondene prehranjevalnice z mehiškimi specialitetami iz pretežno konzerviranih sestavin. Klošarja sta po očitno uspešnem žicanju na pladenj naložila štiri kose kruha, flašo pira, pol-vampe-pol-golaž in encijan, ki sta ga ruknila kar v skledo s toplim obrokom. Na blagajni se je steklenica uniona nevarno zamajala in medtem ko sta jo hitela loviti, so se vampi in golaž s krožnikom vred spektakularno raztreščili po tleh. Menza, kjer se je pripetila tretja nevšečnost, je bila le lučaj stran, pod nekdanjim Dairy Queenom. Tisti dan so v študentskem naselju igrali Zabranjeno pušenje in da bi karseda čili dočakali njihov večerni šov, smo s kolegi zavili na krepko popoldansko malico ter standardni pomfri obogatili s porcijo vampov, ki so mi nato po vsem tistem pivu tako težko obležali, da sem Neleta in pušače gladko prespal. Četrtič sem...

Aha, tekoči trak se je premaknil. Poba je po izčrpni konzultaciji s strokovnim osebjem naposled le uskladil šifro za moje vampe in proces kasiranja je med opravičevanjem nemoteno stekel. "Madonca, mar sem prvi, ki to kupuje?" sem vprašal. "Ee, zgleda..." se je nasmehnil blagajnik in zardel. "Očitno nekaj frišnega," je bil pameten možakar za mano. "Nedvomno," sem odvrnil in zložil v vrečko sedem artiklov iz nove linije pripravljene hrane, na katero v imenu najboljšega soseda opozarja spot s tipčkom, ki baja, kako je treba za dobre mesne kroglice poznati mesarja, branjevko in kdo ve koga še. To, da so najnovejše tivi dinerje v elekronskih medijih začeli oglaševati prav z mesnimi kroglicami, ne preseneča, saj so čufte v procesu slovenskega osamosvajanja ter formiranju kulta našega prvega, največjega in večnega osvoboditelja odigrale pomembno vlogo, zato se jim bomo v nadaljevanju še posvetili. Tekovine gor ali dol, vseeno sem se odločil, da med mikrovalove za kazen najprej zadegam prav tiste nesrečne vampe.

Kuhinja za narod

Da se razumemo, navkljub opisanim kulinaričnim pustolovščinam nimam prav nič proti vampom. Ravno nasprotno, vampi so okusna in tradicionalna ljudska jed, ki podobno kot jota, ričet ali žganci izginja z jedilnikov samozvanih boljših gostiln, kar lahko brez nadaljnjega naprtimo priučeni finoči hohštapleraja, ki se s sponzorskimi avtomobili preganja po širši okolici prestolnice, troši sponzorska sredstva in nabada umetelne grižljajčke za potrebe živopisnih prilog osrednjega slovenskega časnika. Jasno, vampom več kot toliko ne moreš navijati cene, medtem ko lahko vsaki mali riti, ki jo potegneš iz morja in abstraktno garniraš na krožniku, udariš božjastno tarifo, pa boš s tem samo povečal obisk snobovske klientele. Pazite, v kuharici mojstra Ivačiča poleg klasičnih vampov po tržaško najdete celo recepte za haše iz vampov, ocvrte vampe, vampe v solati in vampe z zelenjavo. Ampak kaj, ko je treba osnovno sestavino, se pravi sveže vampe, najprej ure in ure kuhati v več vodah, pri čemer daleč naokoli puhti zelo značilen vonj, ki se trdovratno zagrize v tekstilne izdelke. Tako obdelane vampe, ki se močno vkuhajo in skrčijo tudi za do 50 odstotkov, moramo nato ohladiti in jim za nadaljnjo uporabo na notranji strani postrgati lojnato tkivo.

No, pri najboljšem sosedu so se očitno zavedli tako zamudnih kuharskih procedur kot nasilja eksotičnih oštarij, sparili moderno ameriško time-is-money filozofijo z domačnostjo kuhinje naših babic in plebsu pod pravljičnim imenom in sloganom "Najboljše stvari so preproste" postregli s popolnoma novo linijo pripravljene hrane, ki zapolnjuje vrzel v ponudbi televizijskih obrokov in nadgrajuje asortiman zamrznjenih, presnih, pohanih ali testenih prehrambenih artiklov. In da bi preverili pregovor, kako je na policah najboljšega soseda le najboljše dovolj dobro za narod, smo čez brbončice razprostrli reprezentativne vzorčne komade: tople obroke, sestavljene iz jedi, katerih priprava je nekoč zahtevala veliko dragocenega časa, zdaj pa delovnim ljudem in občanom na pogrnjeni mizici zadišijo že v štirih do petih minutah. V organoleptični primež smo... ee, sem stisnil kuhane goveje vampe, bolonjsko omako za testenine, goveji golaž z jajčnimi žličniki, omako iz mešanih gob s kruhovimi cmoki, piščančji file z zelenjavnim rižem in pečenkino omako, jajčne testenine s sirovo omako in kajpada mesne kroglice v pečenkini omaki s krompirjevim pirejem. Ekspresno ponudbo sicer sklene štefani pečenka, s kuhanimi jajci filana mesna štruca, ki pa je v času nabiralniške akcije ni bilo na spregled v nobeni od sosedovih štacun na teritoriju Šiške ali Centra.

Jasno, vampi ne bi bili vampi, če ne bi vsaj malo izstopali iz oblikovno zaokrožene selekcije jedi, ki so v glavnem odmerjene, prirejene in servirane tako, da jih lahko v eni potezi pripravite za konzumiranje med blokom oglasnih sporočil, ki prekinja vašo omiljeno telenovelo, ali pa med vokalno instrumentalnim izvajanjem kakega še posebej ljudskega popevkarja, ki jih bo v silvestrski programski shemi kar mrgolelo na naši ljubi nacionalki. Pet od sedmih izbranih jedi je zavitih v lične kartonaste ovitke, ki na zgornji strani ciljajo kuharske analfabete z umetelnimi prizori sočnih kock in kroglic prvorazredne govedine, hrustljavo zapečene piške ali zajetnih rezin gobic, glaziranih z rahlo gostljato omakco, prešpikanih s svežimi dišavnicami in obloženih s penastim pirejem, nežnimi cmoki, zapeljivimi žličniki ali mamljivim zelenjavnim rižem, da o krepkih durum makaronih, voljni sirovi omaki in za prst debelih fizljih šunke niti ne govorimo. Le vampi, ki jih tokrat v njihovi ekskluzivnosti podpira še bolonjska omaka, so preprosto zacelofanirani v stiroporno kad in prelepljeni z opisom vsebine, na katero se ob robovih razprostira travmatičen, tek ubijajoči razgled. Paketa z vampi in bolonjsko omako sta za razliko od ostalega asortimana še brez močnate priloge in, če niste ravno sestradani hribovec brdavsovskih proporcev, odtehtana za najmanj dve osebi. In potemtakem bolj kot za pogrevanje v mikrovalovki primerna za klasično cmarjenje na štedilniku. Prizor, ko v svetlorjav puding zbita masa drobovine oziroma mletega mesa z razumnim odstotkom hrustančkov zdrkne iz banjice in cepne v kozico, je z eno besedo nepozaben. Občutljivejše duše bodo premislile, ali so sploh še lačne, tisti z nerjavečimi želodci pa bodo avtomatično osvežili spomin na svojo najljubšo splatter grozljivko.

Blitzkrieg gostija

No, z najlepšim Mladininim fotografom sva se kasneje strinjala, da sosedovi vampi na splošno niso slabi, vendar pa omaka, v kateri plavajo, po procesu segrevanja postane odločno preredka. Kar se do neke mere ponovi tudi pri bolonjski omaki, začinjeni s popolnoma enako, industrijsko pripravljeno mešanico začimb s poudarkom na soli in še zlasti česnu v prahu. Ali drugače, obe jedi imata malodane do pičice enak okus. Razumljivo, boste rekli, saj ju pripravljajo v isti mesariji. Tisti, ki z mesninami občasno zalaga tudi samega presvitlega gospoda nadškofa. Drži, česen namreč poleg žegnane vode in razpela že od nekdaj slovi kot učinkovito sredstvo za odganjanje zlih duhov.

Zanimivo, da golaža, raguja iz mešanih gob, mesnih kroglic, piščanca in jajčnih testenin ne kuhajo pri nas, ampak jih najboljši sosed s prilogami vred uvaža iz sosednje Avstrije. Slovenska kuhinja za mase očitno še ne dosega dovolj visokih standardov, ali pa so se že vsi obrati javne prehrane specializirali za slow food. Najšibkejši člen omenjene selekcije so brez dvoma mlahave testenine in žalostni koščki šunke, utopljeni v bešamelu, ki je sir videl zelo na daleč, če ga sploh je, medtem ko bi se gobice zagotovo uvrstile na stopničke, če se vašemu degustatorju že pod večer ne bi obupno spahovalo po konzerviranih šampinjonih. Priloženi kruhov cmok, razdeljen na tri rezine, je bolj puhle in anemične sorte, zato svetujemo, da gobice raje pomažete s kakšno svežo žemljico. Okej, šef kuhinje priporoča, da jed, podobno kot okusen, a voden golaž z uvelimi žličniki, izboljšate z žlico kisle smetane in s ščepcem svežih zelišč. Šur. Kdor ima čas za nabiranje, odbiranje in sekljanje svežih zelišč, zagotovo ne sega obrokih, ki so gotovi v štirih minutah. Še več dela bi po tej metodi imeli s šestimi frnikolami iz grobo mletega mesa, ki kot miniaturni otočki kukajo iz bazenčka s čebulo nasičene omake, ki so jo bržčas pozabili spasirati. Za melioracijo čuft potrebujete olivno olje, na katerem podušite na lističe narezane šampinjone, na koščke narezan paradižnik in sesekljan drobnjak, pire - da, prav takega se spomnim iz JLA - pa obložite z opečenimi čebulnimi obročki. Zmagoviti meni zatorej predstavlja sočna piška (ki jo lahko posujete s praženimi mandljevimi lističi, akoprav bi bil kikiriki po mojem ustreznejši) v rahlo eksotično (na pol teriyaki, na pol svinjska pečenka) začinjeni omaki z dostojno dušenim zelenjavnim rižem. Klasika, s kuro praktično ne moreš udariti mimo.

Tisto, kar nad novo linijo pripravljene hrane riše velik vprašaj, niso ne nedorečeni okusi ne trendovski pomisleki v zvezi z domnevno škodljivostjo tovrstnega živeža, temveč cene, ki se gibljejo od neverjetnih 689 SIT za ščepec s cenenim bešamelom oblitih makaronov do astronomskih 939 SIT za pljusk mešanih gobic z upehanim cmokom ali 839 SIT za otroško zajemalko redkega golaža in gnezdece mizernih žličnikov. Hej, naravnost absurdna pa je cena za vampe, ki znaša kar 1.595 SIT za kilogram, se pravi skoraj dvakrat več, kot v City Parku stane kakovostno povsem primerljiva godlja, oziroma skoraj trikrat več, kot boste za tovrsten, a neprimerno okusnejši izdelek odšteli v Italiji. Pa naj še kdo reče, da vampi pri nas niso high society futer. Pri najboljšem sosedu reklo o času in denarju očitno jemljejo smrtno resno. Konec koncev, tisto ohcet mora tudi nekdo plačati.