zabava / Do jutranje pleskavice

Leta in leta se je križišče v središču Beograda pri parku Tašmajdan ponašalo z barako, v kateri je bila na prodaj pogrebna oprema. Aranžer se pri urejanju izložbe ni ravno pretegnil, zato se je mimoidočim in tistim srečnežem, ki so bili prisiljeni na bližnji postaji čakati avtobus, ponujal pogled na pestro in neurejeno ponudbo krst, nagrobnikov, plastičnih vencev in najraznolikejše črnine. Skratka, prizor iz nočne more. No, letos je napočil tudi dan, ko je ta mala prodajalna groze izginila z obličja zemlje in namesto nje se je kmalu pojavil na oko veliko prijaznejši lokalček Oko.

Gre za še enega v množici novih lokalov in marsikdo bi lahko sklepal, da se v Beogradu od vsega drobnega gospodarstva razvija zgolj in samo gostinska dejavnost ter da se vse umika gostincem. Pogrebniki so sicer odšli, a za njimi so ostali sledovi. Nedaleč od veseljaškega lokala še vedno stoji tabla s puščico, na kateri piše Pogrebna oprema.

Morda je v tem tudi nekaj simbolike. Številni udeleženci beograjskega nočnega življenja izpred petnajstih ali dvajsetih let z bolečino v srcu ugotavljajo, da nekdanji časi niti po naključju niso primerljivi s sedanjimi. Beograd so predolgo siromašili, zatirali in izžemali, da bi lahko oživel v dveh ali treh letih. Čeprav so tudi taki, ki trdijo, da v Beogradu še nikoli ni bilo bolje.

V Beogradu za zabavo nujno potrebujete le precej samozavesti, smisel za kombiniranje, čas in seveda avto. Kdor vsega tega nima, preprosto ni ustrezno opremljen za ponočevanje. Beograd je veliko mesto, zato deluje od 00.00 do 24.00 sedem dni na teden. Tam živi več kot dva milijona modelov, razporejenih po stolpnicah in občinah ter razdeljenih na Delije in Grobarje, domoljube in izdajalce, rejverje in narodnjake. V Beogradu je en sam koktejl bar, en sam klub svetovnih popotnikov, več pabov, a večkrat ko ste tam, bolj se zavedate, kako daleč je Irska, modne revije vam tako rekoč vsak dan ponujajo priložnost za obisk, seveda če se vam zdi, da ste nadarjeni za "blejanje", gledališke vstopnice pa je treba rezervirati mesece vnaprej, če ne poznate glavnih igralcev ali vsaj direktorja.

Če danes, takole iz radovednosti, ponoči prekrižarite Beograd in iščete zabavo, naletite na moške striptizete, ki plešejo na hite Jelene Karleuše, jugonostalgike, ki padajo na Predina in Rundeka, najstnike, ki so prišli na še en "urban expirience", tj. techno-industrial-trance-rave-house-hip-hop-drum'n'bass party, mlade japije in njihove sponzoriranke, častilce novih in starih trendov in številne druge junake srbske prestolnice.

Beograd je mesto, ki zaživi ponoči. Krajev, kamor se je mogoče odpraviti, je morda nekaj več, čeprav je ponudba le neznatno razširjena, povečala pa se je tudi količina denarja, s katero se povprečen Beograjčan odpravi ven, toda tudi ponudba je sorazmerno dražja.

Kafane

Globalizacija gostinstva Beograda ni zaobšla. V zadnjem času, se je pojavil cel kup specializiranih restavracij, že njihova preračunano nedomiselna imena pa pričajo, kakšne vrste eksotiko in ezoteriko lahko pričakujete v njih: Peking, Red Dragon, Mexico, India, Bangkok ... A še vedno Beograd slovi po kafanah.

Pravijo, da sta nekoč, v času SFRJ, Beograd in Zagreb prikrito, a nenehno tekmovala na ravni kafane vs. kafiči. Purgerji so imeli sodobne zahodnjaške kafiče, kljub temu pa so Srbom na skrivaj zavidali zakajene kafane s karirastimi prti in odlično domačo hrano.

Današnji Beograd se na vse kriplje trudi, da bi položaj, v katerem je najbrž imel nadrejeno vlogo, obrnil sebi v prid. Marmor, kamen in jeklo so postali avtentični predstavniki novega tranzicijsko-reformističnega razreda, ki postavlja nova življenjska pravila. Nekoč eno osrednjih zbirališč v nekdanji Jugoslaviji, kafana Šumatovac zraven Politikine stavbe, kamor so zahajali vsi od Borisa Dvornika in Dragana Džajića do Milene Dravić in Arsena Dedića, je zdaj nekakšna slaščičarna. Njena mlajša sestra čez cesto, kafana Pod lipo, bo menda v kratkem postala italijanska restavracija s hitro pripravljeno hrano.

Dandanes v kafane, kjer so najrednejši gosti tisti, ki že dvajset let veljajo za stalni inventar, mladi vstopijo le, kadar si mislijo privoščiti dobro kračo (Hajduk na Zvezdari ali Proleće na Obilićevem vencu), mešano meso (Opanak na Bulevarju ali Kolarac v Knez Mihailovi) ali telečjo obaro za dve marki (Mornar v Kolarčevi), na pivo in žganje pa pogosto hodijo vzdolž Bulevarja revolucije v Manjež ali Domovino.

Kafiči

Beograjska mladina večinoma čepi nagnetena v kavarnicah in klubih, ki jih je toliko, da bi že samo naštevanje trajalo celo večnost.

Najboljša ponudba kavarnic je na Dorćolu, posebej v Ulici Strahinjića Bana (ta se od nedavnega imenuje tudi Silikonska dolina; uganite, zakaj!?) in okoli nje. Na začetku ulice je slaščičarna Stelina, sledijo kavarnice O'Polo, Scena, Kongo, Naćos, Ipanema, Fraći, v bližnji Gospodar-Jovanovi pa še Bizzar in Gaudi.

Drugi del mesta, kjer kar mrgoli kavarnic, je Obilićev venac, kjer najdete Jazz (lastnik je Oliver Mandić), Ulaz, Okno (notranjo opremo je oblikoval Kosta Bunuševac) in druge. Poleg naštetih so priljubljene še Che passa, Monument in Med (krajšava za Mediterraneo).

V prenatrpanih kavarnicah se najpogosteje prakticira "blejanje". Odvisno od sobesedila, v katerem izraz uporabite, se ta pojem, ki je nekoliko bolj zapleten od "gluharjenja", lahko razloži kot opazovanje "modelov" v kavarni, kramljanje o trivialnostih, tračarjenje, meditiranje in poziranje - samopredstavitev svoje podobe v najboljši izdaji na določenem kraju ob določenem času.

Klubing

Klubing in tehno kultura, čeprav je ponudba obojega največja, sta na zelo nizki ravni. Številni klubi, kakršen je Underground (katakombe trdnjave Kalemegdan), ponujajo zelo podoben program, ki temelji na acid jazzu, latino funku in housu. Pravzaprav je vse le kliše. Če se pojavi nov klub, je dovolj, da vstopite enkrat, pa boste takoj vedeli, kakšni ljudje bodo tja prihajali prvi mesec in kakšen bo prostor videti čez leto dni; ga bodo zaprli zaradi slabega obiska ali streljanja, kakšne bodo cene pijače ... VIP-kartice so v zadnjem času največja vaba za naivneže, ki si želijo le tega, da bi bili s stekleno steno ločeni od drugih gostov, kot so v Undergroundu, in so zato pripravljeni plačati, naj stane, kolikor hoče. Takšni navadno že do polnoči napravijo račun za 300 evrov.

Pop zvezdnikom, športnikom in najrazličnejšim šminkerjem, ki se jim zdi življenjsko pomembno videti in biti viden, so uredili rezervat v Sport caffeju, lahko pa se zatečejo tudi v XL (diskoteka, katere lastnik je košarkar Saša Đorđević) in v Oh, Cinema (z živo glasbo, nedaleč od Knez Mihailove).

Striptiz

Kadar Beograjčani potrebujejo različne spolne storitve, se ponje najpogosteje odpravijo v bližnja mesta. V Stari Pazovi je na primer Pop's Fun z menda zelo privlačnimi Rusinjami, kjer so na voljo sobe s kopalnico po 50 evrov na uro. V Banovcih je Maki bar (cena 40 evrov za pol ure), v Novi Pazovi pa klub Cats z Rusinjami, Ukrajinkami in Romunkami - ples in seks za 100 evrov na uro, kokakola po 5 evrov. Partizan (bi lahko govorili o simboliki?) je še vedno edini pornografski kino v Beogradu.

Rokerji

Tudi stari preverjeni lokali še delujejo, a so doživeli korenite spremembe. Klub študentov tehnike (KST) nima kaj ponuditi obiskovalcem starejšim od štirinajst ali petnajst let, Akademija pa počasi, a zagotovo izgublja značilnosti in status mestne "luknje" (ta vzdevek je že sam po sebi pojasnjeval, kakšne vsebine in razpoloženje ponuja). Klub Industrija je bil v zadnjih letih pravzaprav edini, ki mu je uspelo kolikor toliko zaobiti mrtvilo, zdaj pa je, kot številna druga shajališča, v fazi "menjave ekipe" - temu se ne more izogniti prav noben beograjski klub.

Kdor ima rad dobro živo glasbo, mora vsekakor poznati cafe & pub & club Štamparija na Resavski ulici nedaleč od SKC, ki si prav tako neuspešno prizadeva povrniti staro slavo izpred dvajsetih ali tridesetih let. Ambient Štamparije je zelo zanimiv: tiskarski stroj takoj pri vhodu, po zidovih pa uokvirjeni kosi starih časopisov in imena znanih dnevnikov in revij. Šibka svetloba še pripomore k pravi atmosferi nočnega kuba, vse dokler se ne zasliši glasba in se na odru ne prižgejo žarometi. Repertoar pesmi večine skupin, ki nastopajo v tem klubu, je zelo podoben in temelji na velikih hitih, tujih in domačih, od 60. let do danes.

V bližini je tudi klub Beggars Banquet, katerega notranjost je v skladu z imenom spremenjena v svetišče skupine The Rolling Stones. V njem zelo pogosto igra odlična skupina The Rolling Stones Tribute Band, Gile iz Električnega orgazma pa enkrat na teden vrti glasbo iz 60. in 70. let.

Splavi

Konec tedna se ljudje v lokale navadno odpravijo prej kot sicer, okoli osmih ali devetih zvečer, za ogrevanje pred prispetjem na končni cilj - najpogosteje v kak drug lokal, klub ali poleti na splav. Znani ciganski splav Crni panter na Adi že leta in leta slovi kot kraj, kjer se zagotovo ne boste dolgočasili. Priljubljena pesem norega ciganskega orkestra je skladba iz filma Zbiralci perja: "Biće skoro propast sveta, nek propadne, nije šteta."

Pred petimi ali šestimi leti so se beograjski ponočnjaki delil na tiste, ki hodijo na Lucas, in tiste, ki tja ne zahajajo. Prav ste uganili, gre za splav, ki je nekako povezan z Acom Lukasom. Ta zvezdnik srbskega folka je kariero začel na splavu, ki se je že takrat imenoval Lucas, zato je sčasoma to postal njegov vzdevek. Gre za človeka, ki je iz nasedlega lesenega čolna napravil institucijo, spotoma pa občinstvu ponudil še življenjepis, nabit z mamili in leti nevarnega življenja. Iz leta v leto se tam kažejo vedno nove "tipice", mlade in prepotentne deklice, željne slave in bogastva. Kakor koli že, splave, kakršen je ta, z živo narodnjaško glasbo, bi bilo mogoče stilizirano predstaviti kot kokošnjake, v katerih je vredno prenočiti.

Toda na Lucasu veljajo tudi posebna pravila vedenja. Dosleden mačo slog je zaželen, prakticirajo pa ga moški, ki se le redko nasmehnejo. Ženske nosijo garderobo presenetljivo dobre kakovosti. Lokalna šala pravi, da povprečen beograjski mladec zasluži 300 evrov na mesec, za garderobo pa jih zapravi 600. Arbiter elegance je za mlade zasebna TV Pink, njene oddaje in prispevki o modi, tisti z globljimi žepi pa dobivajo navdih na pogostih modnih revijah v hotelih Hayat Regancy in Intercontinental.

Turist menu

Beograjske gostilne in restavracije so danes zelo priljubljene pri tujih turistih. Najbolj priljubljena je Skadarska ulica, ki je zgodovinska znamenitost. Še danes je videti prav taka kot v 19. stoletju, ko so bili v Beogradu še Turki in je bila Skadarlija umetniško in boemsko središče mesta. Na Skadarliji marsikdo vzame kalorični zalet za preostanek utrudljivega večera. Vrtovi so opolnoči prepolni, in da tistih za mizo ne bi zatolkla večerja in da jih ne bi uspavala glasba tamburic, na starobeograjski kaldrmi deluje nekakšen korzo, primeren za vse generacije.

Ta del Beograda nekateri primerjajo s pariškim Montmartrom, po videzu in veselem, živahnem umetniškem ozračju. V današnji Skadarliji, ki je izjemna turistična znamenitost, najdete znane (drage) restavracije z (odlično) živo tamburaško glasbo, to so Tri šešira, Ima dana, Dva jelena, Skadarlija, Zlatni bokal in Dva bela goluba, poleg teh pa še galerije, starinarnice in prodajalne spominkov.

Tujci v Beogradu najpogosteje jedo v Skadarliji. Glavna jed so specialitete z žara. Ker so specialitete iz žara najboljše vroče, so si gastronomi izmislili leskovški vlak: porcije jedi na žaru si sledijo ena za drugo, od gosta pa je odvisno koliko vagonov bo imel vlak. Recimo takole: pojedli ste dva ali tri čevapčiče, že prihaja pleskavica, niste še utegnili nazdraviti z brizgancem, že pred vas postavijo vroče klobasice...in tako naprej do jutra.

Jutranja pleskavica

Tisti, ki še niso postali bedne in nespametne žrtve svetovnih procesov in trendov ter prezirajo recimo "makrobiotične sendviče iz črnega kruha s sojino pašteto in z ječmenovo omako" (pekarna Toma na Terazijah), se najraje odpravijo v katero iz verige burekarn Sarajevo, kjer strežejo masten bosanski burek z mesom, s krompirjem ali skuto.Tam si lahko, medtem ko v vas s posterjev na zidu bolščita Radovan Karadžić in Ratko Mladić, privoščite nekaj vrst resnično odličnih pit, pripravljenih na različne načine. Za zdaj so to tudi edini kraji, kjer številna bosanska populacija v Beogradu dobi avtentičen domač priboljšek. Marsikatera iz množice čevapčičarn, na katerih se bleščijo ogabne neonske reklame z napisom banjaluški (v Novem Beogradu) ali sarajevski čevap (na Knez Mihailovi), ima s temi specialitetami ravno toliko kot Mira Marković s pravosodnimi organi. Pomembna konkurenca omenjenim ustanovam je bil donedavna kiosk Mara (na Vračarju), pred katerim so se še pozno v noč zbirali stari rokerji po norenju v katerem od rokerskih klubov (Kuglaš, Bioskop, Kod Milutina ...) in čakali na pleskavico s kajmakom. Čeprav ljudje ne pomnijo, da bi se kdo zastrupil z Marino hrano, so kiosk, takoj ko je vanj prvič stopila inšpektorjeva noga, nemudoma zaprli zaradi umazanije.

Ni pa nujno, da se noč konča takrat, ko naj bi se. Ob prvem svitu se žurerji oglasijo še pri kiosku z leskovško hitro pripravljeno hrano Nišlija (pri Tašu) ali Loki (na Dorćolu). Tam človek lahko poje leskovško pleskavico in opazuje dogodek, ki ga opisuje večina srbskih folk, pop in rokovskih pesmi - sončni vzhod.