Župan proti selektorju

Potem ko je postalo jasno, da bo, kljub neuspehu na kvalifikacijskih tekmah za evropsko nogometno prvenstvo s Hrvaško, selektor Slovenije ostal Bojan Prašnikar, so mnogi obupali nad našim nogometom. Kljub temu da je bil v igri za novega trenerja tudi Srečko Katanec, vodstvo nogometne zveze ni zbralo dovolj poguma in odločili so se za starega, 7000 evrov plus premije in stroški mesečno vrednega stratega iz Šmartnega. Poraženca. Človeka brez vizije, brez napada, človeka, ki je sposoben z vsakim remizirati in z nikomer zmagati. Pa so se res vsi zadovoljili s tem, da je luksuzno delovno mesto zasedeno še za dve leti? Kot kaže, ne.

Podkupil je Prašnikarja

Drugače bi si zelo težko razložili "kamikaze" nastop župana Zavrča Mirana Vuka, ki je konec prejšnjega tedna v Slovenskih novicah povedal - vse. Vse o tem, kako je v letih 1997 in 1998 podkupoval takratnega trenerja Maribora Bojana Prašnikarja. Vuk je bil v tistih časih namreč "divji menedžer", se pravi menedžer brez licence FIFE, ki je zastopal interese dveh takrat še zelo mladih in kar se da obetavnih nogometašev: Nastje Čeha in Marka Kmetca. Zastopal je vezista in napadalca. In ker pri Mariboru zaradi premalo priložnosti nista dovolj igrala, jima je kot menedžer moral pomagati tudi tako, da je dal Prašnikarju dvakrat po 5000 nemških mark. V Novicah je aktualni župan Zavrča izjavil: "Gospod Prašnikar je denar od mene dobil zato, ker si je enostavno vedno našel žrtve in je moral nekaj ljudi skregati med seboj. Sem pač moral plačati in ni bilo druge rešitve, kot da ga tako spravim v dobro voljo. Dvakrat sva se dobila in rešila stvar. Prvič in drugič. Vsakič je bilo 5000 mark v kuverti na roko, brez potrdila. Zato, da sta oba igrala v prvi postavi in da je bil nekako mir, da nista bila več v nemilosti pri trenerju. To je bilo v letih 1997 in 1998." V letih, ko je Maribor še neuspešno naskakoval evropsko ligo torej. Potem, ko je Vuk plačal, naj bi Prašnikar fantoma dal več priložnosti in s tem je imel tudi Vuk več možnosti, ko ju je prodajal v druge, verjetno bogatejše tuje klube. Vuk pravi, da naj bi namreč samo v Nastjo Čeha, trenutno sicer najvišje rangiranega slovenska nogometaša, v letih od 1996 do 1999 vložil neverjetnih 10,299.281 tolarjev. In ta denar je seveda želel dobiti nazaj z obrestmi. Zanimiva naj bi bila tudi pogodba, ki jo je imel Vuk oziroma njegovo podjetje Vuk & Vuk, d. o. o., z mladim Nastjo Čehom: kar do dopolnjenega tridesetega leta starosti nogometaša naj bi bil Vuk upravičen do tridesetodstotne udeležbe pri vsakem skupnem Čehovem transferju nad 100.000 mark. Pogodba za Čeha vsekakor ni preveč ugodna in menda je v precejšnjem delu ni hotel izpolnjevati.

Ob napadih Vuka na Prašnikarja pa se je zvezni igralec belgijskega Bruggea postavil na stran slovenskega selektorja, petindvajsetletni Ptujčan je za Mladino izjavil: "Kar se zapisov o meni tiče, bi le povedal, da je vse skupaj velika izmišljotina in neresnica. Res je le to, da sva imela pogodbo in je nimava več. Moja dobra volja je bila, da se rešim te pogodbe. Sam sem bil v vsem tem najbolj pošten, ko sem mu plačal, on pa je blatil moje ime." Manj zgovoren je bil Miran Vuk, ki se je kljub temu, da se je v prejšnjem tednu še kako rad pogovarjal z nekaterimi športnimi novinarji, pred Mladino zavil v molk - in laži. Tako je tajnica občinske uprave Zavrč Irena Horvat Rimele na našo uradno prošnjo odgovorila: "V zvezi z vašim dopisom vas obveščamo, da je župan Miran Vuk od ponedeljka 5. januarja v bolniškem staležu. Glede na zdravstvene težave vam ne moremo podati informacije o trajanju bolniškega staleža." Istega dne pa nam je njegova tajnica v podjetju RM Vuk, d. o. o., povedala, da je Miran Vuk službeno odsoten. In da je v Nemčiji. Ko smo naslednji dan nestrpno pričakovali njegovo vrnitev, je odšel na bolniško tudi v podjetju. Verjetno se je ustrašil naših nešportnih vprašanj: Ste res podkupili nogometnega trenerja NK Maribora in ali se zavedete posledic tega (kaznivega) dejanja? Gre namreč zato, da je za neupravičeno dajanje daril po 248. členu KZ (za aktivno, torej tisto stran, ki bi podkupnino dala), odvisno od oblike storitve, zagrožena kazen do enega oziroma do treh let zapora ...

Očitno se je v novem tednu afere tega končno zavedel tudi ptujski podjetnik in župan Zavrča. Ob tem je še bolj nerodno to, da je sam priznal, da nima nikakršnega potrdila, menda naj bi imel priče, ki pa jih ne more izdati, selektor Bojan Prašnikar pa je že napovedal tožbo zoper župana oziroma zadevo predal advokatom. Podobno razmišlja tudi Nastja Čeh, ki ga najbolj moti, da je zdaj izpadlo, kot da ne zna igrati in da mu je celo kariero kupil neki mali obrtnik. "Zelo blizu tožbe sem," pravi štajerski reprezentant.

Nepotreben prestop za Bežigrad

Po drugi strani pa Prašnikar opozarja na staro zgodbo s prestopom Nastje Čeha in Marka Kmetca iz Maribora v Olimpijo. Ravno takrat se je kar nekaj slovenskih menedžerjev trudilo, da bi štajerska bisera preusmerilo za Bežigrad. V Ljubljani so njuno nastopanje mastno plačali, provizije pa ni dobil Maribor, ampak menedžerji, ki so ju zastopali. Takratni predsednik Maribora Jože Jagodnik je ravno zaradi tega igralcem prepovedal, da podpisujejo pogodbe z divjimi menedžerji, nekatere zastopnike in trgovce z belim blagom pa naj bi tudi fizično nagnal iz Ljudskega vrta. In ko župan, podjetnik in nogometni menedžer Vuk razlaga o uslugah, ki jih je naredil za Čeha, pozablja, da je ravno tisto sezono, ko je Maribor v Ligi prvakov dosegel največji slovenski nogometni klubski uspeh (premagali so Genk, Lyon, Dinamo Kijev in remizirali z Bayerjem), moral Nastja zaradi odločitve menedžerjev igrati v obubožani Olimpiji. Bi se jim res moral zdaj še finančno oddolžiti? Šele vrnitev v Maribor mu je prinesla afirmacijo, s katero se je uspešno prodal v tujino. V Maribor pa so ga sprejeli šele potem, ko je obljubil, da z menedžerji, ki so ga prodali v Ljubljano, ne bo imel nobenega opravka več. Jagodnik res ni dobro prenašal divjih menedžerjev. Zato drugega Vukovega varovanca napadalca Marka Kmetca ni bilo nikoli več v Maribor. Kmetec o obtožbah na račun Prašnikarja pravi: "Ne bi komentiral afere, ker o tem ne vem nič. Vem le to, da mi je Vuk veliko pomagal pri prestopu iz Drave v Maribor."

Se je tudi pomoč Kmetcu izražala v finančnih transakcijah na roko? Župan Vuk, ki ne želi govoriti z Mladino, je namreč v Novicah priznal, da je denar dajal na roko, to pa seveda ni lepo. Čeprav se iz neuradnih virov blizu mariborskega nogometnega kluba sliši še druga verzija dogodkov, po kateri naj bi Vuk leta 1997 na vsak način poskušal postati nekakšen sponzor kluba in naj bi v ta namen celo ponujal 100.000 nemških mark. Ko so v klubu v to seveda privolili, se je malce umaknil in ponudil 20.000 mark, ko so tudi v to privolili, je prinesel 10.000 mark, vendar denarja ni nakazal na žiro račun kluba, ampak naj bi ga prinesel osebno. Ker ni šlo več za bog ve kako veliko sponzorsko gmoto, naj bi mu v upravi rekli, da naj si sam zagotovi izdelavo oglasne table ob igrišču. Vuk pa tega ni želel, češ da bi imel ob objavi imena svojega podjetja samo težave z davkarijo. Pri tem morda niti ni tako čudno, da podjetje Vuk & Vuk, d. o. o., ne obstaja več in da Vuk zdaj svoje posle vodi prek podjetja RM Vuk, d. o. o.

Pregon državnih institucij

S tem, od kod ptujskemu podjetniku toliko gotovine, se bodo najbrž pozabavali davčni uslužbenci, ki skrbijo za polnjenje proračuna in za preganjanje tistih, ki se plačilu davkov izmikajo. Bolj podrobno pa se bomo dotaknili korupcije oziroma podkupovanja, saj je to dejanje popularni župan javno priznal. Ker je profesionalni nogomet mogoče šteti za opravljanje storitev na trgu, torej za gospodarsko dejavnost, smo povprašali urad za preprečevanje korupcije, kako bodo ukrepali: "Menimo, da bi bilo mogoče podkupovanje v nogometu kvalificirati kot kaznivi dejanji neupravičenega sprejemanja daril po 247. členu KZ in neupravičenega dajanja daril po 248. členu KZ. Obe dejanji se preganjata po uradni dolžnosti, glede na to, da Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije nima pooblastil za preiskovanje konkretnih zadev, pa bi v zadevi, ki jo omenjate, skladno s 145. členom Zakona o kazenskem postopku lahko samo naznanili sum omenjenih kaznivih dejanj pristojnemu državnemu tožilstvu." V isti sapi pa so tudi dodali, zakaj tega niso storili: "Ker pa je bilo tisto, kar vi imenujete 'priznanje', že objavljeno tudi v medijih, za to ni nobene potrebe, saj bi morali skladno z določili ZKP z ustreznimi postopki sami začeti predstavniki policije (148/1. člen ZKP) oziroma državnega tožilstva (161/2. člen ZKP)," nam je sporočil Boštjan Penko, direktor urada za preprečevanje korupcije.

Glede na to smo povprašali tudi tožilstvo, kaj bodo konkretno storili: "Javna izjava določene osebe, ki kaznivo dejanje opiše, je dovolj, da državni tožilec lahko zaključi, da so podani razlogi za sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar omogoča zbiranje podatkov v predkazenskem postopku. To lahko državni tožilec stori sam ali pa prek policije, ki je tudi dolžna ukrepati sama ali na predlog državnega tožilca, ki delo policije lahko usmerja. Po doslej znanih podatkih okrožno državno tožilstvo v Mariboru že proučuje znane podatke," so nam sporočili iz urada generalne državne tožilke RS. Tudi na policiji so nam obljubili, da bodo preverili podatke, ki se v omenjeni zadevi objavljajo v medijih.

Glede na to, da je za ti dve kaznivi dejanji najvišja predpisana kazen zapor do treh let, je pravzaprav za kaznovanje že malo prepozno, če bodo državni uradniki sploh resno razmišljali o ukrepanju. Na sodišču se bo zadeva tako znašla le, če se bo nogometni selektor Prašnikar res odločil Vuka tožiti zaradi izrečenih besed. Po drugi strani pa je selektor to skoraj prisiljen storiti, saj bi v nasprotnem primeru posredno priznal, da je res sodeloval pri nečednih poslih. Zlasti ker mnogi najnovejšim obtožbam ob bok postavljajo tudi izjavo bosanskega nogometaša Daliborja Silića, ki je pred časom za sarajevski časopis Avazov sport trdil: "Nisem mu dal denarja, kar bi mi zagotovilo igranje." Prašnikar je na obtožbe tega nogometaša že odgovoril ob nastopu svojega selektorskega mandata tudi v Mladini: "Pred mano je bil trener Šušak, ki ga je pripeljal, toda potem ga sploh ni dal v igro - niti za minuto. Za njim je prišel Kek, pri katerem prav tako ni igral - niti minuto. Potem pa pridem jaz in mu dam šanso - hočem videti, kako igra. Prvo tekmo igramo z Aluminijem, drugi polčas je igral, od njega ni bilo veliko. Naslednjo tekmo igramo v Gorici in ga dam v igro že kar takoj na začetku. V šestdeseti minuti ga zamenjam, ker ni nič. Potem ga nisem več dajal v igro. Imeli smo pač pet tujcev in le trije lahko igrajo."