rdeči planet / Rdeči planet

Te dni smo lahko z zadržanim dihom spremljali odisejado pogumnega roverčka, ki je začel s celo za robota skrajno neprijetne površine rdečega planeta pridno pošiljati fotografije in druge podatke ter tako povrnil določeno mero prestiža agenciji NASA, katere dejavnost v bližnji preteklosti so mnogi doživljali kot zgolj mikroskopski odblesk stare slave. Dežurni dušebrižniki in ostali romantiki so tudi tokrat, tako kot pred praktično vsakim večjim raziskovalnim sunkom proti Marsu, zelo radi izražali bojazen, da bi znala poplava trdih in preverjenih znanstvenih faktov za vedno udušiti in demistificirati vse epske in fabulativne asociacije, ki jih je človeška vrsta v preteklosti vezala na rdeči planet. Hvala Bogu, trditev ne bi mogla biti bolj skregana z resnico, saj so bili konec koncev prav znanstveni napredki in dognanja s preloma devetnajstega stoletja tisti plin, na katerem se je marsovska mineštra v relativno kratkem času skuhala v eno najobsežnejših in najsijajnejših mitoloških zakladnic, kar jih je misleči homo kdaj sploh poznal.

Pred tem obdobjem je veljala za glavni objekt Zemljanovih kozmonavtskih mokrih sanj dobra stara Luna, a je napredek optične znanosti za sabo potegnil tudi znatne izboljšave v teleskopskih lečah, tako da je postalo kar naenkrat splošno znano, kako mrtev in sterilen satelit je to v resnici. Če je bilo srhljivo mrtvilo neprimerno bližje Lune enkrat za vselej razkrinkano, je ostal Mars tudi za izboljšane teleskope izrazito drobcena, zamegljena rdeča krogla, po kateri je bilo mogoče zaznati modro-zelene zaplatice, ki so jih takratni opazovalci z največjim navdušenjem interpretirali kot ogromna nahajališča vode ali celo rastlinja.

S posebno vnemo se je pri motrenju rdečega planeta angažiral eden najprominentnejših astronomov stoletja, Giovanni Schiaparelli, ki je s svojimi trditvami, da je prek celotne površine Marsa zapazil povezave neverjetno ravnih črt, na stežaj odprl še zadnja vrata za vso malodane histerično špekulacijo o življenju na Marsu, ki se je pravzaprav polegla šele nedavno. V svojih zapiskih je Schiaparelli uporabil še posebej zanimivo besedo canali in tako znanstvenikom kot amaterjem se je zdelo na tej podlagi vredno sklepati, da gre najverjetneje za titanske umetne akvadukte, ki pričajo o neverjetno inteligentni in tehnološko napredni rasi sredi grenkega boja za konzervacijo svojih naglo jenjajočih zalog pitne vode. Nejeverni Tomaži so sicer oporekali, da bi morali biti ti kanali, da bi bili vidni do Zemlje, široki vsaj petdeset do sto kilometrov in da Marsovci prav gotovo ne morejo videti niti nečesa tako mogočnega, kot je reka Nil, a je bil duh zvedavosti in čiste fantazije že zdavnaj spuščen iz svoje magične škatlice.

Če bi danes s hitrim pogledom ošvrknili celoten obseg fiktivnih interpretacij tovrstnega tematskega izhodišča, bi lahko brez dvoma izpostavili dva dominantna pristopa k opisu domnevne marsovske civilizacije: prvi, manj pogost, jo opeva kot nekoč sicer imenitno in še danes superiorno, vendar iz tega ali onega razloga dekadentno, usihajočo raso, ki v svojih mogočnih, a preperelih strukturah podoživlja še zadnje odjeke nekdanje veličine; po drugem, daleč najbolj razširjenem pojmovanju pa gre za pripadnike izrazito agresivne in steklinaste vrste, brez vsakih skrupulov in z neznanskim apetitom, ki želijo bližnjo Zemljo preplaviti in v celoti prilagoditi svojim gospodovalnim preferencam. Razlog, da si zlata doba pulpfikcij naših sosedov praviloma ni zamislila kot benigne miroljubneže, bi lahko delno našli v dejstvu, da človeška bitja nasploh mnogo raje kot o neki dolgočasni harmoniji in sožitju berejo o intergalaktičnih konfliktih in gorečih vesoljskih raketonosilkah; poleg tega so Marsovci v vsesplošnem pop imaginariju kaj kmalu prerasli v generično poimenovanje za vesoljce nasploh, govorimo torej o marsovcih (nekako tako kot stojijo v glavah prenekaterega našega omejenega rojaka bosanci za južnjake), vesolje pa je bilo vedno, in takrat še posebej, hladen, temen in strašljivo neskončen prostor, nedvomno potencialni vir prav vsakega zla in mutirane zlobe, kar si jih sploh lahko zamislite.

Zanimivo je, da se trend marsovskega bedančevstva ni začel na tej noti, saj so se že konec devetnajstega stoletja pisale za tiste čase izjemno pronicljive zgodbe z neprimerno pozitivnejšim naukom. L. Edgar Welch je recimo leta 1883 v knjigi Politics and Life in Mars: A Story of a Neighbouring Planet ustvaril marsovsko ljudstvo, v resnici izgubljeno raso Zemljanov, ki mu uspe prek svojih naprednih socialističnih reform človeško raso vendarle preusmeriti v trajno hvalevredne in nekonfliktne kalupe, Percyju Gregu pa je v Across the Zodiac: The Story of a Wrecked Record tri leta prej uspela fascinantna skica marsovske utopije, ki temelji na napredni telepatiji, prek katere je mogoče že v kali zatreti in korigirati vsako za družbo deviantno misel. Tovrstne štorije so bile neposreden odraz globokega prepričanja določenih razumnikov, da je treba z naprednimi in nedvomno prijateljsko razpoloženimi sosedi čim prej vzpostaviti kontakt - misel, ki je konec stoletja kulminirala celo v javnih apelih, naj se po vsem planetu začnejo graditi gromozanske svetlobne inštalacije, da bi se tako znanstvenikom v marsovskih observatorijih olajšalo delo pri proučevanju človeške rase.

Na področju trenda predstavljanja Marsovcev kot Brdavsov s hi-tech mesaricami pomeni nedvomno prelomnico legendarni roman H. G. Wellsa War of the Worlds iz leta 1898. Nekaterim literarnim zgodovinarjem se zelo rado primeri, da za današnje standarde morda res okorno in na trenutke celo smešno besedilo odpišejo kot ceneno malo klasiko že inherentno manjvrednega žanra, pri tem pa (sami plehki in nazadnjaški) tako zelo radi spregledajo vse moralne in tehnološke dileme, ki iz Wellsa ne delajo samo večnega vizionarja, temveč tudi za svoje čase naprednega filozofa. Fabula o krvoločnih neusmiljenih Marsovcih, ki svoje umetno avgmentirane lovke stegnejo proti našemu še relativno mlademu in čistemu planetu, nam v resnici pomeni zgolj iztočnico za razmislek o številnih žgočih vprašanjih Wellsovega časa, recimo o dometu in veljavnosti koncepta socialnega darvinizma ter o vseh potencialnih prepadih, v katere lahko vodi nekontrolirana ježa eksponencialno razvijajoče se tehnologije in znanosti: spomnite se samo, da Marsovce, ki so se več kot očitno povampirili predvsem na krilih svojega povsem pobezljanega tehnološkega viška, na koncu pokončajo zemeljske bakterije, ki so zanje nekaj nepredstavljivo primitivnega in so jih na svojem planetu nedvomno načrtno izkoreninili že tako davno, da nanje preprosto niso računali.

Zdi se, kot da nam Wells - roman je obenem zastavil tudi kot satirično kritiko na račun britanskega imperija, ki si želi s pomočjo superiorne tehnologije podjarmiti vse, na kar lahko položi šape - na eni strani pred nosom pobinglja s podobo norih uničevalskih strojev kot eno izmed grozljivejših možnosti nadaljnjega človeškega razvoja, obenem pa nam postreže tudi z optimističnim odgovorom, da nas tehnologija sama na sebi gotovo ne bo transformirala v povampirjene marsovce, če se bomo le znali ves čas trdno in racionalno okleniti svoje lastne biološke dediščine. Misel, ki je brez nadaljnjega enako aktualna danes, kot je bila takrat, če ne še precej precej bolj.

Če je šlo pri Vojni svetov za marsovsko invazijo na Zemljo, je koncept človeškega popotovanja na Mars v masovni znanstveni fantastiki prvi trdno zakoličil Edgar Rice Burroughs, sicer še bolj znan kot Tarzanov idejni oči. Burroughsu je uspelo ustvariti larger than life različico Marsa, ki jo je naseljevala sicer tehnološko mogočna, a hkrati na pol barbarska civilizacija Barsoom. Glavni junak tega več kot deset romanov dolgega serijala, veteran ameriške državljanske vojne in arhetipska mišičasta junačina, John Carter, se na daljnem planetu znajde s pomočjo kombinacije telesne transference in čiste gole želje - sam proces popotovanja je v resnici zgolj nakazan in se mu posveča bore malo prave pozornosti. Poudarek je seveda na čisti akciji, saj je vse na Marsu večje, lepše in nevarnejše kot doma: živali so barvitejše in imajo ostrejše čekane, zlikovci so neprimerno bolj zajebani, heroji so dvakrat srčnejši in viteški, da o spektakularnih bejbah sploh ne govorimo. Nad vsem tem se kot kolos boči John Carter, ki ga je odraščanje v primežu spon zemeljske sile težnosti naredilo za pravega Uebermenscha, vsaj v primerjavi z odločilno lažjimi podložniki marsovske gravitacije. Naš zastopnik na rdečkasti prsti se na koncu poroči, zaplodi potomce in se dvigne na sam vrh marsovske oblastniške verige, kjer se bori za pravico vseh svojih novih podanikov, ki bi se drugače med sabo preprosto pobili in povsem zanemarili z vsakim letom bolj žgoči problem izginjajoče atmosfere.

Burroughs se je pri svojem pisanju navkljub vsem svojim hiperbarvitim miljejem in likom trudil čim bolj slediti najnovejšim znanstvenim dognanjem, a je pulpovskemu obdobju, ki je sledilo, tudi na podlagi njegove domišljije dominiral predvsem neki povsem fiktivni Mars, ki je služil izključno kot najnovejša eksotična kulisa za pradavne motive vesterna, hororja, in če je bilo treba, magari tudi pornografije. Mars je postal preprosto najnovejši Oz ali Indija Koromandija, kjer se je lahko pripetilo praktično karkoli, kar je s pridom izkoriščala cela legija patetičnih pisunov, katerih imena so že zdavnaj pozabljena in si tudi ne zaslužijo mazati teh strani, čeprav je v tem sklopu pravljičnega Marsa nastalo tudi nekaj resnično superiornih del. Na primer danes med poznavalci legendarna pripovedka A Martian Oddyssey Stanleyja Weinbauma, ki je prebivalce Marsa prvič v zgodovini predstavila kot resnično tuja bitja (dotedaj so bili praktično vedno doživeti kot taka ali drugačna mutacija ali različica homo sapiensa), ki jih preprosto ne moremo razumeti po lastnih merilih. Junaku zgodbe, zemljanskemu astronavtu, z marsovskim "nojem" Tweelom na koncu vendarle uspe najti skupni jezik, in sicer tisti univerzalni jezik, ki bi utegnil biti enak vsem razumnim fizikalnim bitjem v znanem vesolju, kar je seveda matematika.

Zanimivo je, da nadaljnja znanstvena spoznanja o Marsu niso prav nič ublažila navdušenja nad pravljičnim pristopom k pisanju pripovedk, resnično dodelana besedila pa so v tisk v tistem času romala predvsem izpod peres piscev in pisk, kot so Leigh Brackett, C. L. Moore ter C. S. Lewis. Ta imena, ki so v svojih zgodbah pravljično vsebino začinila s stilistično svežino, predstavljajo prvi pravi pridih t. i. dark fantasy, to pa je neverjetno močan podžanr, ki si ga je pozneje najuspešneje ukrotil sam Ray Bradbury, morda Marsov najsubtilnejši kronist in obenem eden najeminentnejših prebivalcev znanstvenofantastične hale Starih mojstrov. Bradbury, velikan kratke zgodbe in romantičnega, navdušujoče liričnega pristopa, je v svojem pivotalnem delu The Martian Chronicles leta 1951 iz niča ustvaril presunljivo vizijo peščenega sveta, ki je bil odet v zlato luč čiste nostalgije in so obenem po njem strašili eksotični duhovi in sence.

Resnično tektonski se je zdel njegov preobrat same vsebinske zasnove, saj so v nasprotju z Wellsovimi pobesnelimi mašinami vlogo zavojevalskih kolonizatorjev tokrat prevzeli Zemljani, ki so - praktično ne da bi to v resnici sploh opazili - v svoji divji gonji po napredku in ekspanziji preprosto izbrisali staroselce - prečudovito, modro in pradavno civilizacijo. Dejansko se zdi, da Marsovske kronike sploh ne govorijo o samem Marsu in Marsovcih, temveč lahko zbirko ohlapno povezanih novel beremo predvsem kot bolečo študijo o Človekovi sebičnosti, brezobzirnosti in celo solipsizmu.

V obdobju po drugi veliki vojni je na področju pisane besede kraljevala predvsem kolonizacijska fikcija, v kateri se je moral pojem Marsovcev umakniti v ozadje, če se je sploh še omenjal, žarometi pa so v prvem planu obsijali žuljaste mišice kaveljcev in korenin, ki so v trdo jerino daljnega sveta zapičili Zemljino zastavo. Tipičen primer tovrstne proze bi našli v prvem romanu kasnejšega staroste paternalistične, na samo bežno prebeljenem white man's burden temelječe znanstvene fantastike Roberta A. Heinleina. Gre za Red Planet iz leta 1949, kjer kolonizatorji živijo pod jeklenimi kupolami, se po površini gibljejo izključno s pomočjo kolonizatorskih mask in dvakrat letno masovno migrirajo na povsem druge konce planeta, vedno iščoč marsovsko poletje, ki je, kolikor že samo na sebi neizprosno, še vedno neprimerno prijetnejše od marsovske zime.

Zanimivo je, da bi lahko v ta kolonizacijski sklop vsekakor uvrstili tudi, precej kasnejši, obe temeljni marsovski deli najbriljantnejšega svečenika psihadelične, transcedentalne znanstvene fantastike, Phillipa K. Dicka, in sicer gre za The Martian Time Slip in The Three Stigmata of Palmer Eldritch. Obe deli pomenita prve, sploh ne preveč sramežljive korake po ledini kasnejših new wave mojstrov - torej piscev poznih šestdesetih, ki so v svojih delih raziskovali predvsem področja psihologije in drog, po možnosti v neposredni kombinaciji. Time Slip pripoveduje o kolonistih, ki so prišli na kruta pobočja sosednjega planeta, da bi ubežali vse bolj nehumanim razmeram na rodni Zemlji, v resnici pa jim ne uspe v letih zgraditi ničesar drugega kot moderno repliko natanko tistega, pred čimer so se spustili v beg; v drugem delu pa se Dick spusti še korak dlje in upodobi kolonijo nemotiviranih, vpoklicanih settlerjev, ki so v resnici daleč preveč apatični, da bi storili karkoli, in svoje izgnanstvo preživljajo predvsem s pomočjo novih, eksotičnih drog, ki jih začasno popeljejo v namišljeno kraljestvo stare, seveda docela zidealizirane Zemlje.

Pozna šestdeseta in zgodnja sedemdeseta so pomenila totalno špico programa vesoljskega raziskovanja in številni pisatelji so se morali navaditi na pritisk tveganja, da bodo njihova besedila v kratkem času, ki je potreben za objavo, naravnost groteskno zastarela. Če so ekspedicije Mariner na rodni planet pošiljale predvsem strašljive slike jalove puščave in mrtvih kraterjev, na podlagi katerih je človeštvo spoznalo, da je Marsova pokrajina neprimerno bolj podobna lunini kot praktično katerikoli dotedaj namišljeni različici, so ekspedicije Viking poskrbele tudi za vse romantike, predvsem s posnetki razvpitega "obraza", ki ga je moč opaziti sredi regije po imenu Cydonia. Čeprav so skeptični geologi že od samega začetka govorili o povsem naravnem izvoru tvorbe in o igri senc, ki daje zgolj iluzijo nosa in ust, so bili ti posnetki dobesedno darilo z neba za vse zvezdooke sanjavčke in teoretike zarot, po katerih NASA pred javnostjo skriva vitalne podatke o superiorni inteligenci, ki je za sabo pustila ta veličastni artefakt.

Večina resnih pisateljev je svoja dela bazirala na marinerski viziji planeta in razcvetela se je t. i. hard ZF-literatura, ki skuša čim bolj temeljiti na trdih dejstvih in tehnoloških dognanjih. To obdobje nemara najžlahtneje pooseblja s prestižno žanrovsko nagrado nebula nagrajeno delo Man Plus Frederika Pohla o pripravah prvega kiborga za neznosne razmere na površini planeta. En sam organ v telesu astronavta Rogerja Torrawaya ne ostane nespremenjen, saj ga znanstveniki iz človeškega bitja počasi načrtno spreminjajo v kiber monstruma, ki pa je na koncu nagrajen s prvim vdihom prečudovite marsovske atmosfere - ki bi človeškemu bitju sicer v trenutku sesula pljuča, za kiborga pa je to pravljična dežela, ki ji je bil prilagojen s kirurško natančnostjo, Zemljo in vse zemeljsko pa je za vedno zapustil.

V osemdesetih je program vesoljskega raziskovanja utrpel velikanske izgube sredstev, in ker ni bilo na voljo novega znanstvenega inputa, nas ne sme presenetiti, če je marsikatera v tistem času objavljena zgodba spet poflirtala z žanrom romantične fantazije. Najbolj brezsramno je to verjetno počel roman Martian Spring Michaela Lindsayja Williamsa, ki opisuje nuklearno eksplozijo v Marsovi orbiti, ki spremeni naklon planetove osi in potegne za sabo nenadno revolucijo klimatskih razmer (vegetacija, človeku primerna atmosfera), kar iz hibernacije globoko pod skorjo zbudi tudi raso dobrosrčnih telepatskih alienov. Ko je zgodnja devetdeseta obeležila revitalizacija vesoljskih interesov supersil v lastnem sončnem sistemu (ne samo Amerike, korak pred razpadom se je s sondami Phobos repenčila tudi Sovjetska zveza), smo lahko po pričakovanjih zabeležili ponoven sunek resne marsovske fikcije, med katero moramo na častnih stopničkah izpostaviti recimo Mars Bena Bove in predvsem špehnato serijo Kima Stanleyja Robinsona, ki je nastala na podlagi uvodne novele Green Mars in se na prefinjen in kompleksen način ukvarja z etiko teraformacije dotedaj mrtve gorate kepe. Nasploh lahko zapišemo, da so devetdeseta v tem žanru pomenila stoodstotno revitalizacijo t. i. kolonizatorske fikcije v svoji najžlahtnejši tradiciji, mali zeleni možiclji pa so se morali vse do danes zopet umakniti na stranski tir.

Če smo se v tem kratkem ošvrku mogočnih mitov, ki jih je v človeški duši vedno znal vzbuditi rdeči planet, osredotočili predvsem na pregled literarnih predlog in praktično povsem zanemarili filme, bi bilo to zato, ker ste mnoge izmed teh najverjetneje že videli, poleg tega pa so gibljive slike vsaj na tem področju itak vedno zgolj capljale za idejami, ki so jih na papirju poprej že zdavnaj zakoličili tisti pravi idejni revolucionarji. Mnoge izmed filmskih upodobitev so v resnici samo z ekstra nasiljem in posebnimi učinki začinjene blede kopije izvirnika (recimo Total Recall po Dickovi kratki zgodbi We Can Remember It For You Wholesale) ali preprosto absoluten overkill totalnih budalaštin kot recimo Santa Claus Conquers The Martians ali Devil Girl From Mars. Vsekakor ostaja dejstvo, da si je človeška civilizacija Mars izbrala za simbol svoje večne fascinacije tako z Vesoljem kot z Drugačnostjo in te zamaknjenosti verjetno dolgo ne bo uspel presekati še tako obsežen dotok dolgočasnih in trdih znanstvenih spoznanj - pa tudi, če nas bo tokratni pogumni mali roverček naučil samo tistega, kar je že pred njegovim pristankom napovedal eden izmed Nasinih analitikov: da je Mars krut in pust planet, ki ne trpi bedakov, vendar dolgoročno nagradi raziskovalčevo pridnost, previdnost in trmo.