intelektualci / Zajeban narod smo

Ob vsem tem džihadu v zvezi z džamijo, pogromih izbrisanih, pljuvanju po Romih ter drugih mikavnih plodovih z drevesa Nevednosti in Sovraštva človeka čedalje bolj zebe. Še posebej brije sredi zime predvolilnega leta v deželi, kjer se lahko poslanec državnega zbora po tisku povsem nekaznovano kot pavijan šopiri z izjavami, da ne bi šel, ker je človek trdnih načel, nikoli na pijačo s temnopolto ali homoseksualno osebo, in kjer še alter rockovske zvezde s sabo tovorijo malho umazanega, primitivnega in povsem nereflektiranega naci psihosranja. Kdor se ob takih pojavih zdrzne, bi se znal verjetno še toliko bolj zdrzniti ob naravnost oglušujoči tišini, ki veje iz krogov razumnikov, kulturnikov in literatov: če se spomnimo, kakšen žlahten prispevek so pri brbotanju napoleonskih teženj v lastni državi primaknili srbski intelektualci, bi lahko kdo kleni molk njihovih podalpskih counterpartov sicer označil kot ne nujno najslabšo možno stvar na svetu, po drugi strani pa se je liku izobraženca in umetnika skozi stoletja vedno pripisoval še poseben angažma pri vihtenju bakle strpnosti, naprednosti in, no, treznosti - vsaj duha, če že ne telesa. So torej naši strpni napredni trezneži take miške zaradi previdnosti, lenobe ali pa morda vsaj ščepec javnega resentimenta proti drugačnosti občutijo tudi sami?