znanost in šport / Višje, boljše, do konca

Prejšnji teden je športno javnost pretresla novica o smrti madžarskega nogometaša Miklosa Feherja, 24-letnega napadalca portugalske Benfice, pri kateri igra tudi slovenski reprezentant Zlatko Zahovič. Feher je v igro vstopil v 60. minuti, v 91. minuti pa podal za zmagoviti zadetek. Nekaj sekund za tem je dobil rumeni karton, si popravil lase nazaj in nemočno padel na travo. Takoj so mu pritekli na pomoč igralci in zdravniške ekipe, takoj je bil tudi zagotovljen prevoz v bolnišnico, vendar mu zdravniki niso mogli pomagati. Zanimivo, da je dr. Dezso Lejko, nekdanji reprezentančni zdravnik, dejal: "Feher nikoli ni imel zdravstvenih težav in nisem seznanjen s tem, da bi jemal kakršna koli zdravila. Po mojem je izključeno, da bi njegovo smrt povzročilo jemanje škodljivih sredstev."

Seveda nihče, ki se ukvarja z vrhunskim športom, noče priznati, da bi bila katera koli smrt povezana z jemanjem nedovoljenih poživil. Vendar pa poglejmo nekaj primerov iz zadnjih let, ko so športniki zelo mladi umirali na igrišču ali ob njem.

Osmega januarja smo prebrali agencijsko novico, da je napadalec gruzijske izbrane vrste in član kijevskega Arsenala, 23-letni Šalva Aphazava, v pripravljalnem centru kluba umrl med spanjem, ker mu je odpovedalo srce. Prvo zdravniško poročilo je ugotavljalo, da je Aphazava trpel za srčno boleznijo kardiomiopatijo, ki je pred tem kljub rednim zdravniškim pregledom niso odkrili in je verjetno dedna. Torej uradno poročilo govori o dedni bolezni, čeprav je Aphazava do nesrečnega dne normalno treniral na klubskih pripravah, nikoli ni imel težav s srcem in mu napake pred smrtjo niso nikoli odkrili, vsem pregledom navkljub.

Le dan za madžarskim nogometašem Feherjem je za posledicami srčne kapi umrl igralec švedskega amaterskega kluba Kaevlinge Gif. Tridesetletni igralec švedskega četrtoligaša Kaevlinge se je zgrudil med ogrevanjem, vsi poskusi oživljanja pa so bili neuspešni. O vzroku smrti zdravniki in člani kluba pred opravljeno obdukcijo niso želeli govoriti.

Nekaj podobnega se je zgodilo v naši bližini. Na treningu nogometašev beograjske Crvene zvezde je leta 2001 tragično preminil 20-letni član rdeče-belih Vladimir Dimitrijević. Med treningom se je onesvestil in nepremično obležal na tleh. Kljub hitri zdravniški pomoči in prevozu v bolnišnico je pozneje umrl. Smrt naj bi bil povzročil nenaden zastoj srca.

Podobno veliko prahu je dvignila smrt 28-letnega kamerunskega nogometaša Marc-Viviena Foea, ki se je 26. junija lani zgrudil v 71. minuti tekme pokala konfederacij v Lyonu. Vzrok smrti naj bi bila srčna napaka, obdukcija pa je izključila kakršno koli uporabo prepovedanih poživil ali spodbudil. Foejevo smrt naj bi bilo povzročilo povečanje levega srčnega prekata, zaradi česar je nogometaš doživel srčni infarkt. Spet zdravniški pregledi, ki jih morajo opraviti vrhunski nogometaši, do smrti niso odkrili nikakršne prirojene napake.

Seveda se takšne stvari ne dogajajo samo v nogometu. Znani so predvsem kolesarji, saj se na velikih dirkah z njimi vedno vozi tudi celotna farmacevtska industrija. Tako je pred kratkim v 32. letu v psihiatrični bolnišnici San Miguel v Madridu zaradi odpovedi srca umrl španski kolesar Jose Maria Jimenez. Španec je bil v kolesarski karavani eden izmed boljših "hribolazcev", saj je trikrat (leta 1998, 1999 in 2001) osvojil majico najboljšega gorskega kolesarja na dirki po Španiji, kjer je sicer dosegel devet etapnih zmag, njegova najboljša končna uvrstitev na Vuelti pa je bila tretje mesto leta 1998.

Negativni stimulansi

Kaj se pravzaprav skriva za vsemi temi žalostnimi zgodbami? Zakaj ne velja več, da so športniki bolj zdravi. Vsi ti primeri s smrtnim izidom dajejo vse več možnosti teoriji, da je na trgu nov stimulans, ki ga še ni mogoče odkriti, vendar prav tako še ni dovolj preverjen.

V atletiki se je recimo pojavil THG. Novo dopinško sredstvo, ki ga je bilo do pred kratkim nemogoče odkriti. Na svetovnem prvenstvu v atletiki v Parizu je skoraj celotna ameriška reprezentanca jemala to prepovedano substanco. Po mnenju strokovnjakov gre za steroid, zelo podoben anabolikom, gestrinonu in trenbolonu. Prepovedano poživilo THG naj bi bili izdelali v laboratoriju Bay Area Laboratory Co-Operative (BALCO), kjer v glavnem izdelujejo dodatke k prehrani.

Ena najbolj uporabljanih in tudi najpogosteje odkritih substanc pri najrazličnejših športnikih je efedrin. To je substanca, ki še poveča občutljivost in dejavnost osrednjega živčevja. S tem povzroči blage spremembe v telesu športnika, zviša se telesna temperatura, zaradi česar se poveča možnost izgorevanja maščob za mišično energijo in presnovo. Delovanje efedrina je tudi anabolno, saj hitrejša presnova pripomore k nastajanju nove mišične mase, zaradi česar se efedrin jemlje kot spodbudilo pred tekmovanji, ker je uporabnik agresivnejši in bolj zbran za naloge ali je njegov trening učinkovitejši. Ker pa se telo navadi na količino efedrina v sebi, se že po nekajdnevni uporabi občuti manjši učinek. S kombinacijo efedrina (25 mg), aspirina (300 mg) in kofeina (200 mg) se izboljša presnova maščob, zato je taka kombinacija zelo priljubljena v slovenskih studiih za fitnes, uporabniki in predpisovalci pa so najpogosteje inštruktorji fitnesa, ki se še zdaleč ne zavedajo vseh učinkov jemanja efedrina. Prve negativne posledice so tresenje rok, drhtenje, znojenje, hitrejši srčni utrip, vrtoglavica, nemir ..., pri pogostejši uporabi se zviša krvni tlak, pojavijo se živčnost, nespečnost, razdražljivost, agresivnost ...

Med kolesarji je zelo priljubljen eritropoetin (EPO), ki je zaradi zapletenega pridobivanja izjemno drago zdravilo. EPO je primarni dejavnik rasti rdečih krvničk in njihovega nastajanja v telesu. Za športnika to pomeni večji vnos kisika in s tem boljše dosežke pri aerobnih (vzdržljivostnih) dejavnostih. Ker se z dodajanjem EPA poveča število celic v krvi, je stranski učinek zvišanje krvnega tlaka, to pa povzroči glavobol ... Dodatni simptomi so bolečine v kosteh, drhtenje, vročina. Uporablja se intravensko, pri čemer so prvi učinki hitri (od 4 do 5 ur), ali se injicira med kožo in mišico, pri čemer se učinki odložijo in začne maksimalno delovati čez 12 do 18 ur. Je pa EPO povzročil že več smrti zaradi zgoščevanja krvi in obremenitve srčne mišice, s čimer je povzročil odpoved srca.

Nogometaši zelo radi posegajo po nondrolonu, ki se skriva pod različnimi imeni. Pri nas se najpogosteje uporablja peroralni dianabol (metandrostenolon), v pogovornem jeziku v fitnesih "metan". Je derivat testosterona in je najbolj priljubljen anabolni steroid v svetu, sicer že star, saj je znan že iz 60. let. Ker je močan steroid, ima vedno neželene stranske učinke. Velike količine povzročijo ginekomastijo, saj se zviša raven ženskega hormona estrogena, ki deluje na receptorje v prsih in s tem povzroči rast ženskega tkiva v moškem telesu (otipljivo pod prsno bradavico). Drugi neželeni androgeni učinki so aknavost (rame, hrbet, obraz), ki zaradi povečanja količine testosterona povzroči maščenje kože in s tem neželene "pubertetniške" težave, rast dlak po telesu, poveča pa se tudi agresivnost. Uporaba tega steroida lahko prinese težave posamezniku, ki se ne zna in ne more nadzorovati.

Eden najbolj nevarnih steroidov je anadrol 50, saj sodi med najmočnejše peroralne androgene steroide. V zelo kratkem času prinese izredne rezultate. Rezultat je nazadnje odvisen od kopičenja vode v telesu. Mišice postanejo polnejše, telo se napne, stranski učinek pa so lahko poškodbe zaradi prevelikega povečanja mišične mase. Drugi simptomi so večja aknavost ter rast dlak po telesu in obrazu. Lahko povzroči tudi resne poškodbe jeter, zlatenico, hepatitis in v najslabšem primeru celo raka na jetrih.

Zidanov kreatin

Ravno tisti teden, ko sta umrla nogometaša, je na sodišču v Torinu francoski nogometaš in zvezdnik madridskega Reala Zinedine Zidane v dopinškem procesu, ki poteka proti torinskemu Juventusu, priznal, da je redno jemal kreatin, ko je še igral v dresu tega kluba. "Kadar smo imeli več kot dve tekmi na teden, sem pri Juventusu jemal po dva grama kreatina med odmorom." Kreatin sicer ni na seznamu prepovedanih sredstev, vendar sta generalni direktor Juventusa Antonio Giraudo in zdravnik Agricola obsojena, da sta nogometašem med letoma 1994 in 1998 dajala tudi prepovedana sredstva. Zidan je priznal, da je v Juventusu redno jemal kreatin monohidrat, ki pa ni steroid in ni škodljiv. Kreatin je derivat aminokislin, telo pa ga izdeluje v jetrih, ledvicah. Največ ga vnesemo v telo z mesom in ribami. V enem kilogramu mesa je 5 g kreatina, največ ga je v bifteku, tudi tatarskem. Kopiči se v skeletnih mišicah ali pa se spremeni v kreatin fosfat, ki je prisoten pri mišičnem krčenju v kratkih (okrog 10 do 15 sekund), zelo intenzivnih anaerobnih momentih, na primer pri šprintu in dvigovanju uteži. Torej pripomore k večjemu izkoristku moči. Po nekaterih raziskavah je nenevarna substanca, na podlagi drugih pa je, kot na primer v Franciji, prepovedan, saj so tam opravili raziskavo, ki dokazuje, da povzroča raka. Kreatin lahko povzroči dehidracijo, ker veže velike količine vode, obremeni sečne poti, neželeni učinek pri športnikih je lahko več vode v telesu, s tem pa večja teža. Drugače je to zelo varna in delujoča substanca. Obstaja pa nekaj posameznikov, na katere kreatin ne vpliva.

Vendar vse ni tako črno. Predvsem pa ne smemo enačiti zdrave prehrane in jemanja prepovedanih in nevarnih snovi. Kot pravi Marko Mrak, samostojni športni delavec, kondicijski trener pri Plavalni zvezi Slovenije in Rokometnem klubu Krim, obstaja druga možnost: "Marsikatero uporabo prepovedanih sredstev bi lahko preprečili z znanjem in s poznavanjem pravilne kombinacije prehrane in dodatkov. Saj obstaja tudi varna, vendar daljša pot do uspeha s pripravki, ki so v prosti prodaji v športnih trgovinah." Mrak vidi največjo nevarnost v tem, da se te substance širijo: "Najbolj žalostno pa je, da se vsa ta uporaba seli iz vrhunskega športa v rekreativnega in da je dostop do substanc razmeroma lahek, saj že vsak pozna 'koga', ki mu lahko 'kaj' prinese po ugodnejši ceni, kot jo dosega športna prehrana. Najpogosteje so to fantje, željni uspeha in mišične mase, ki se brezglavo podajo na pot uporabe škodljivih snovi. Te stresno vplivajo na mlado telo, ki ima še po naravni poti dovolj visoko raven testosterona in drugih hormonov, brez zdravniškega nadzora in spremljanja."

Pri nas doping kontrol praktično ni. Naši športniki se s kontrolami srečujejo le na mednarodnih prizoriščih, seveda tisti, ki tja sploh pridejo. Veliko pa je slišati, da pri nas jemanje prepovedanih substanc ni nič nenavadnega, celo v drugi ali tretji slovenski nogometni, košarkarski ali rokometni ligi. Upamo, da v Sloveniji ne bomo priča smrti slovenskih športnikov, ki jim odpove srce.