fenomeni / Spolne prakse pod udari zakona

Na začetku prejšnjega tedna sta v slovensko narodno nošo odeta fant in punca potrkala na vrata čelništva SLS in politično aktivni polovici legendarnih bratov Podobnik izročila s koromačem aranžiran pušeljc daril, ki so jih v ta namen zavili predstavniki Magnusa, LL, Roza kluba, Društva prijateljev Legebitre in Društva za integracijo homoseksualnosti. Namen obdarovanja je bil opozoriti desno krilo vladajoče koalicije - in posredno šturmtruperske sile opozicije - da so tudi istospolno usmerjeni udje volilnega telesa ljudje. Kar pa jim, istospolno usmerjenim namreč, že leta odrekajo tako prvi kot drugi z metanjem polen pod noge vsem predlogom zakona o partnerski skupnosti, ki je, mimogrede, usklajen z zakoni dvanajstih evropskih držav. Pri tem kajpada prednjači pozicijska SLS, ki se ji zdi nesprejemljivo, da bi se zveza med moškim in žensko kakorkoli izenačevala z drugimi zvezami. Družina je pač zanje na prvem mestu. In ne, niso nestrpni, le svoje mnenje izražajo. Šur. Ni malo Slovencev, ki še pomnijo, kako je bilo v časih, ko so svoja mnenja izražali tovariši Stalin, Tito, Kardelj ali Dolanc. Pomnijo tudi, koliko ljudi je takrat javno izrazilo mnenje, ki se ni popolnoma skladalo z mnenjem omenjenih tovarišev. Kaj ima s tem koromač, spašujete. Ah, nič, v obdobju inkvizicije, organizacije, ki je skrbela za izražanje enotnih mnenj znotraj imperija krščanske religije, ki jo po mnenju raznoraznih pivcev čiste vode glede civilizacijskih norm in humanosti ne moremo primerjati z ostudnim barbarizmom islama, so koromač metali na grmade, na katerih so se pri živem telesu cvrli homoseksualci. Strokovnjaki za ljubljansko panoramo ob južni obvoznici, ki naj bi ji zdaj usodno zavdal minaret, zagotovo razpolagajo tudi s študijami o tem, na kakšen način in v kolikšnem odstotku so takrat pogled na podobo idilične pokrajine zastirale omenjene grmade.

Okej, inkvizicije kot take bojda ni več, obstaja pa kongregacija za nauk krščanske vere pod poveljstvom dobermanskega kardinala Josepha Ratzingerja, avtorja besedila o pravnem priznanju zvez med homoseksualnimi osebami, ki sta ga lani požegnala tako Sveti sedež kot papež in v katerem je homoseksualno partnerstvo označeno kot družbeno škodljivo, zato svetovnim politikom polaga na dušo, naj se v svojih državah zoperstavijo takim zakonom. Tudi nacisti so najprej menili, da je homoseksualnost družbeno škodljiva, po prevzemu oblasti pa so jo začeli šteti kot neskladno z moškimi atributi vojaškega nemškega ljudstva in kot smrtno nevarnost za ohranitev rase. Vrhovni gospod Adolf je celo menil, da je bila homoseksualnost poglavitni vzrok propada stare Grčije, ker je "raztegnila svoj kužni učinek tudi na najbolj možate značaje in izločila iz procesa reprodukcije prav tiste moške, od katerih potomstva je odvisen narod". Po ocenah Heinricha Himmlerja in časopisa Das Schwarze Korps je imelo leta 1937 v Nemčiji "homoseksualna nagnjenja približno sedem ali osem odstotkov moških, starejših od 16 let, potemtakem okoli dva milijona. Skupaj s štirimi milijoni sposobnih moških, padlih v vojni, to pomeni primanjkljaj šestih milijonov moških, kar pelje v katastrofo".

Prve racije po homoseksualnih zbirališčih so se v Nemčiji začele že leta 1933, 7. maja 1934 pa je bil dopolnjen 154. člen kazenskega zakonika, s čimer je bila pederastija, spolno občevanje med dvema moškima, kaznovana z odvzemom prostosti od treh do petih let. V začetku septembra 1935 je bila sprejeta novela 175. člena kazenskega zakonika, ki je inkriminirala vse oblike spolnih stikov med moškima, ki so spadali pod "nečistovanje", se pravi celo poljubljanje in božanje med polnoletnima moškima, toda določbo so kmalu začeli tolmačiti tako na široko, da je obsegala tudi opazovanje in homoseksualno korespondenco. Še trša je po začetku vojne predla lezbijkam. Esesovski stražarji so v lagerjih hujskali ruske in francoske ujetnike, da so vsako internirano lezbijko "vsaj enkrat dobro pofukali".

Socialistična morala

Po zmagi zaveznikov nad silami osi smo se skupaj z našo širšo domovino vpisali med izbrance, ki so bili deležni blagodeti socialističnega samoupravnega sistema. Sistema, v katerem je bila sreča posameznika podrejena sreči kolektiva. Sperans je resda pesnil o sreči, ki si jo moramo ustvariti sami, da pa nas v iskanjih ne bi odneslo predaleč, nam je partija na zvezni ravni priskrbela še kodeks socialistične morale, ki se je desetletja bil z notranjim sovražnikom in se upiral zarotam zahodnega kapitala. Slednji je nemir v vrste delavskega razreda sprva vnašal s škodljivimi filmskimi izdelki, nato pa še s pornografijo in homoseksualnostjo kot skrajno fazo zahodnjaške dekadentnosti. "Kako lahko vsako oklevanje, predvsem tisto s strani zakonodajalca, pripelje do resne, z vidika zakonitosti in pravne varnosti nejasne situacije, priča najnovejši primer prvega (in zaenkrat edinega) glasila homoseksualcev (!) v Jugoslaviji. Gre za časopis 'Gayzine', ki se je v resnici na ljubo nizki nakladi pojavil leta 1985 v Sloveniji, ki v jugoslovanskem prostoru tudi drugače prednjači v osvajanju svoboščin v pogledu (homo)seksualnosti (gej diskoteka 'K4' z rednim filmskim in disko programom, 'Lilit', klub lezbijk...)," beremo v knjigi Ljubomirja Prelića Pornografija - porok ili kriminal iz leta 1987, izjemnem uvidu v razmišljanja partijsko neoporečnega vojščaka socialistične morale, v kateri homoseksualnost še zmeraj najdemo med spolnimi perverzijami, ob pedofiliji, nekrofiliji, sodomiji, sadizmu in ostalih patoloških stanjih. "Resnost situacije izvira iz dejstva, da so po eni strani v nekaterih naših federalnih enotah predvidene sankcije za kaznivo dejanje protinaravnega razvrata (med osebami moškega spola), po drugi strani pa istočasno in nemoteno izhaja časopis, ki v bistvu propagira dejavnosti, ki so označene kot kazniva dejanja." Evo, očitno je šla tudi Juga, tako kot stara Grčija, v franže prav po zaslugi homoseksualcev. Sori, pomladniki. "Glede na moralno stanje v Jugoslaviji bi bilo črtanje pornografije s spiska kriminalnih dejanj (kar je že leta 1974 predlagal prof. Ljubo Bavcon v gradivu XIII. posveta jugoslovanskih združenj za kazensko pravo in kriminologijo, op.p.) najmanj preuranjeno dejanje," nadaljuje Prelić in dodaja: "Ni nenavadno, da omenjeni predlog prihaja prav iz Slovenije, po mnogočem avantgardnega področja na področju spolnosti, kjer se za razliko od ostalih republiških in pokrajinskih zakonodaj kazensko ne preganja protinaravni razvrat med osebami moškega spola in kjer je inkriminirano posilstvo lastne soproge." Skratka, Prelića je skrbelo, da Slovenci ne bi vnesli nemira in prevelikega občutka pravne države v federativne enote, ki jih še ni dosegla tovrstna kulturno pravna nadgradnja. No, ko sta omenjene enote dve leti kasneje dosegla Vroči Kaj in Private urednika Perota Lovšina, se je izkazalo, da viški svobode tamkajšnjemu proletariatu niso ravno škodili. Ravno nasprotno.

Seveda pa homoseksualci niso edini, ki so zaradi svoje spolne usmerjenosti nenehno pod udarom bolj ali manj pošastnih zakonov. Odkar je Mojzes z gore Sinaj pritovoril tisti dve tabli z desetimi zapovedmi, med katerimi najdemo znameniti "Ne prešuštvuj" in "Ne želi si svojega bližnjega žene", je dežurnim moralistom sumljivo, nevarno, bizarno, perverzno, patološko ali preprosto ogabno vse, kar ni misijonarski položaj v prokreativne namene. Skratka vse, kar kakorkoli odstopa od spolne morale kot ideologije izvenzakonske askeze, patriarhalne družine in trajnih monogamnih zakonskih zvez. In obratno, normalno in moralno je vse, kar si nadene krinko ideološkega opravičila za utesnjevanje, tlačenje, dušenje in zanikanje posameznikovega spolnega življenja. Slednje kakopak s točno določenim namenom. Prvič, na tak način se podpira Cerkev, ki se s pomočjo vcepljanja strahu pred svobodno seksualnostjo kar najgloblje zajeda v duševno življenje izkoriščanih, nerazgledanih posameznikov. In drugič, s tem ko se dela ljudi plašne, nesamozavestne, neodločne, se hromi revolucionarne sile v individuumu.