šolstvo / Gabrovi absurdi

41-letna Ana Kralj je učiteljica kitare na glasbeni šoli v Trbovljah. Že deset let je zaposlena le za določen čas. Ne izpolnjuje namreč zakonske zahteve, po kateri mora imeti končan univerzitetni študij kitare. Vsako jesen trepeta, ali ji bo vodstvo šole podaljšalo pogodbo o zaposlitvi ali pa bo prisiljena iskati novo službo. Poleg tega ni upravičena do napredovanja v naziv in višji plačilni razred, kar se ji krepko pozna pri plači. Še več. Zaradi nestabilne službe ne more najeti dolgoročnega bančnega posojila, razen če si najde poroka, ki bi jamčil za vračilo dolga. Njen že tako neugodni položaj pa se bo v kratkem še poslabšal. Novi zakon o delovnih razmerjih namreč določa, da bodo po letu 2010 pogodbe o zaposlitvi za določen delovni čas dovoljeno sklepali za največ dve leti. Živi v strahu, da bo letela na cesto. In ni edina. V enakem položaju je še vsaj 60 njenih kolegov, ki so po javnih glasbenih šolah kot učitelji kitare zaposleni za določen čas in nimajo univerzitetne izobrazbe. Službo si lahko rešijo samo s študijem. Tu pa jih čaka hakeljc.

Država je postavila zahtevo po visokošolski izobrazbi, ni pa ustvarila pogojev, ki bi učiteljem kitare to izobrazbo omogočili pridobiti. Akademija za glasbo kot edina slovenska ustanova, ki ponuja zahtevano izobrazbo, je namreč redni visokošolski študij kitare uvedla šele v šolskem letu 1995/1996, torej hkrati, ko je začela veljati nova šolska zakonodaja, ki od učiteljev zahteva visokošolsko izobrazbo. Pri čemer redni študij sploh ne more biti ustrezna oblika izobraževanja za učitelje, ki že deset ali dvajset let učijo po glasbenih šolah, poleg tega pa zaposlenim zakonsko ni dovoljeno redno študirati. Učitelji kitare bi redni študij lahko vpisali le, če bi za dobra štiri leta pustili službo. "Od ljudi v srednjih letih ni mogoče pričakovati, da bodo na sprejemnih izpitih enakopravno konkurirali 19-letnikom," opozarja 44-letna Erika Fele, učiteljica kitare na glasbeni šoli v Hrastniku, ki je že 23 let zaposlena za določen čas. "Akademija izobražuje vrhunske inštrumentaliste, ki pa niso nujno tudi dobri učitelji inštrumenta. Krivično je, da je danes pomemben samo še papir, dolgoletna pedagoška praksa pa nima nobene teže."

Za učitelje kitare je edina realna možnost izredni študij, ki pa so ga na akademiji uvedli šele v letošnjem šolskem letu. Zaradi prostorske stiske je akademija razpisala samo osem mest za izredni študij, in to za vsa godala in druge inštrumente s strunami, torej ne le za kitaro, pač pa tudi violino, violončelo, kontrabas in harfo. Akademija torej v najboljšem primeru sprejme dva ali tri izredne študente kitare na leto, pa še to samo tiste, ki opravijo zahtevne sprejemne izpite in imajo v žepu 800.000 tolarjev za letno šolnino. "Med 174 učitelji kitare jih ima samo 55 visokošolsko izobrazbo, od teh pa jih je le 33 zaposlenih za nedoločen čas. Kar pomeni, da bi si visokošolsko izobrazbo na akademiji moralo pridobiti najmanj 119 učiteljev. Ker iz kitare v povprečju diplomirata dva študenta na leto, še vsaj šestdeset let ne bo mogoče zapolniti delovnih mest z ustrezno izobraženim kadrom," opozarja Kraljeva.

In posledica? Glasbene šole bodo zaradi pomanjkanja ustrezno izobraženih učiteljev prisiljene zapreti kitarske oddelke ali pa bodo kadrovsko stisko reševale z uvozom. To je mogoče videti že danes. Kitara je poleg harmonike eden tistih inštrumentov, pri katerem je največja potreba po učiteljih. Glasbene šole čedalje pogosteje zaposlujejo učitelje iz tujine, predvsem iz republik nekdanje SFRJ in Rusije. Za Kraljevo je to sporno: "Skrajno nesmiselno je, da na cesto mečemo učitelje iz Slovenije, ki imajo deset ali dvajset let delovnih izkušenj in svoje delo opravljajo dobro, pomanjkanje kadra pa rešujemo z zaposlovanjem učiteljev iz tujine."

Kdo je kriv?

"Kjer se logika konča, se začne politika ministrstva za šolstvo," pravi Jernej Smolej, učitelj kitare na glasbeni šoli Jesenice, ki ima končano srednjo glasbeno šolo, že dvanajsto leto pa je zaposlen za določen čas. Za stisko učiteljev kitare je brez dvoma odgovorno ministrstvo za šolstvo. Še natančneje: kriva sta Slavko Gaber kot tisti minister, ki je vodil prenovo slovenskega šolstva, in Franc Okoren kot svetovalec vlade s področja glasbenega šolstva. Tehnokratska logika, po kateri država postavi zakonsko oviro, ne zanima pa je, kako jo bodo učitelji preskočili, je najboljši dokaz, da prenova šolstva ni bila tako uspešna, kot nas skušajo prepričati na ministrstvu. Do kakšnih nesmislov vodi slabo premišljena zakonodaja, ponazarja hipotetični primer, ki ga navaja Ana Iglič, svetovalka glavnega odbora šolskega sindikata SVIZ za pravne zadeve: "Če bi se na eni od naših šol želel zaposliti Luciano Pavarotti, mu tega ne bi dovolili, ker nima formalne univerzitetne izobrazbe."

Izvirni greh vseh težav je legitimen cilj ministrstva po dvigu izobrazbene strukture učiteljev. Po uradnih podatkih je namreč na slovenskih glasbenih šolah ustrezno izobraženih le dobrih 47 odstotkov učiteljev, zaposlenih za nedoločen čas.

Leta 1996 je bil sprejet temeljni zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki v 92. členu med drugim določa, da morajo imeti učitelji v glasbenih šolah visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri. Temu je leta 2000 sledil zakon o glasbenih šolah in pravilnik o smeri strokovne izobrazbe, po katerem lahko kitaro uči samo tisti, ki je končal univerzitetni študijski program iz kitare. Ker so se pogoji za opravljanje učiteljskega poklica spremenili, je bil omogočen prehodni režim. Ta je določal, da lahko že zaposleni učitelji kitare svoje delo opravljajo tudi po 15. marcu 1996, vendar samo tisti, ki imajo vsaj višjo izobrazbo iz študijskega programa kitara. Ta program je namreč akademija za glasbo začela izvajati že v študijskem letu 1985/86. Toda ministrstvo ob tem ni upoštevalo, da izredni višješolski študij na akademiji ni nikoli obstajal, redni višješolski študij pa ni združljiv z zaposlitvijo, zato bi bili učitelji, ki bi se zanj odločili, prisiljeni pustiti službo in živeti v socialni bedi. Ministrstvo se zdaj izmika z argumentom, češ da so pustili odprto še dodatno nišo. Po določbah pravilnika o pripravništvu in o strokovnem izpitu bi namreč predmete, za katere si ni mogoče pridobiti ustrezne višje ali visoke izobrazbe, tudi po letu 1996 lahko poučevali učitelji s srednješolsko izobrazbo, vendar le tisti, do leta 1998, opravili strokovni izpit. Teoretično zadeva drži. Praksa pa je drugačna. Obstajajo namreč učitelji, ki so v roku opravili strokovni izpit, pa so kljub temu zaposleni za določen čas. Na primer 44-letni Andrej Jan. Kitaro poučuje že 25 let. Končal je gimnazijo, srednjo glasbeno šolo, tri letnike kompozicije na akademiji in strokovni izpit. Do leta 1990 je bil za določen čas zaposlen na glasbeni šoli Moste-Polje, nato je učil zasebno, leta 1999 pa se je za določen čas zaposlil na glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani. Leta 2002 ga je vodstvo šole obvestilo, da ga zaradi premajhnega števila učencev ne potrebujejo več. Ker je dvomil o resničnosti motiva, je začel brskati in izvedel, da je šola delovno mesto v resnici potrebovala za kitarista, ki je diplomiral v Gradcu. Bilo mu je jasno, da kljub večletnim izkušnjam ne more konkurirati visokošolsko izobraženemu učitelju, zato je odšel. Danes poučuje kitaro na glasbeni šoli v Trbovljah. Spet seveda za določen čas. "Ni mi preostalo drugega, kot da sem se letos prijavil na sprejemne izpite na akademiji. Upam, da bom sprejet."

To pa sploh ni največji absurd, ki ga doživljajo učitelji kitare. Podatki, ki jih je Kraljeva zbrala za svojo diplomsko nalogo na FF, kažejo, da so glasbene šole tudi po tem, ko je na akademiji že obstajal višješolski študij kitare, za nedoločen čas zaposlile vsaj deset učiteljev s končano srednjo glasbeno šolo za kitaro. Povedano drugače: medtem ko so se nekateri ravnatelji strogo držali črke zakona in za nedoločen čas niso zaposlovali učiteljev z neustrezno izobrazbo, so drugi dopuščali izjeme. Zaposlitveni status je bil torej prepuščen samovolji ravnateljev.

Zakaj je harmonika izjema

Ana Kralj ima končano srednjo glasbeno šolo, znanje kitare si vsako leto izpopolnjuje na tečajih doma in v tujini, končan ima visokošolski študij pedagogike in sociologije na Filozofski fakulteti, opravila pa je tudi strokovni izpit. A vse to ji prav nič ne koristi. Po drugi strani pa ministrstvo vodi bistveno manj restriktivno politiko, ko gre za učitelje harmonike, saj se ti na glasbenih šolah lahko zaposlijo tudi, če imajo končano le srednjo glasbeno šolo. Kako je to mogoče? Ker v Sloveniji visokošolski študij harmonike ne obstaja (že to dejstvo je samo po sebi katastrofalno, če vemo, da ima harmonika v naši državi dolgoletno tradicijo!). Pri kitaristih tovrstne izjeme niso predvideli, češ da študij zanje obstaja. Pri tem birokratov ni zanimalo, ali je ta študij tudi dejansko dostopen. Važno je bilo le, da so zadeve formalno pokrite. Pa še nekaj. Če bi se ministrstvo dosledno držalo svoje politike, bi morala enaka logika, kot velja za kitariste, veljati tudi za vzgojiteljice. Pa ne. Čeprav zakon določa, da morajo imeti vzgojiteljice visokošolsko izobrazbo, se v vrtcih lahko za nedoločen čas zaposlene tudi tiste, ki imajo končano srednjo ali višjo šolo. Zadevo so rešili tako, da je njihov plačni količnik pač prilagojen višini izobrazbe.

Na pozive učiteljev kitare, ki so za reševanja svojega deprivilegiranega položaja ustanovili iniciativni odbor pri Društvu slovenskih kitaristov, se ne odziva tako rekoč nobena uradna inštitucija. Če pa se že odzove, se nič ne spremeni. Še najbolj čudi mlačen odziv šolskega sindikata SVIZ. Brez njihovega pritiska ni pričakovati, da bo ministrstvo kaj kmalu našlo kompromisno rešitev. Lahko bi na primer poskrbeli za večjo dostopnost izrednega študija na akademiji, zakonodajo spremenili tako, da bi ob ustrezni srednji glasbeni šoli priznali tudi drugo univerzitetno izobrazbo ali pa določili prehodno obdobje, v katerem bi učiteljem kitare kot ustrezne priznali vse tri stopnje izobrazbe. Možnosti je kar nekaj. Najslabša med njimi je ohranitev sedanjega stanja, ko učitelji živijo v strahu, da bodo penzijo dočakali na zavodu za zaposlovanje.