Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 26, 4. 7. 2004
Leta 1997, v času fotogenične vladavine Billa Clintona, je skupina petindvajsetih ameriških neokonzervativcev ustanovila think tank, ki ga je imenovala Projekt za novo ameriško stoletje (Project for the New American Century). Že ime tega novega think tanka - tega "Zbora" - ni puščala nobenega dvoma: ameriškemu stoletju, ki se je iztekalo, bo sledilo novo ameriško stoletje. Zlepa ali zgrda. Vse, kar so zapisali v svojem ustanovnem manifestu (Statement of Principles) in razvpitem epskem poročilu Ponovna izgradnja ameriške obrambe (Rebuilding America's Defenses), ki so ga objavili septembra 2000, tik pred predsedniškimi volitvami, danes zveni "preroško". Le zakaj ne? Fantje - okej, ne le fantje, med njimi je bilo tudi dekle - so zahtevali:
* totalno ameriško globalno dominacijo,
* huronski dvig obrambnega proračuna,
* zagotovitev daljnoročne ameriške vojaške superiornosti,
* raketni obrambni ščit,
* vrnitev k reaganizmu (močna vojska, trda zunanja politika, moralna jasnost, izvažanje ameriških principov),
* ameriške vojaške baze v Srednji Aziji in na Bližnjem Vzhodu, ki bodo jamčile "projekcijo ameriške sile po svetu",
* permanentno vlogo Amerike v Zalivu,
* nove "policijske" misije ameriške vojske,
* rušenje režimov, ki nočejo sodelovati z Ameriko, še posebej iraškega (napad na Irak je nujnost, onemogočiti pa je treba tudi Iran in Severno Korejo),
* ignoriranje mednarodnih sporazumov in multilateralizma,
* unilateralne odločitve in preventivne udarce,
* širitev ameriške demokracije in svobode,
* novi svetovni red, ki ga bo režiral ameriški imperij,
* prevzem kontrole nad energetskimi viri, predvsem nafto,
* militarizacijo vesolja in ustanovitev ameriške vesoljske vojske (U.S. Space Forces),
* okupacijo cyberspacea,
* uporabo sile, tudi nuklearnega orožja,
* in "unipolarno 21. stoletje".
Rekli boste: šit, Bush v resnici le citira te fante! Vse je bilo na papirju, še preden je Bush prišel v Belo hišo! Vse je bilo vnaprej odločeno! Vsekakor - upanje, da bodo Bushevo zunanjo politiko oblikovali zmerni republikanci, je bilo odveč. Toda reč je hujša: Projekt za novo ameriško stoletje je brez težav postal ideolog Busheve zunanje politike, hočem reči, temu think tanku ni bilo treba ravno lobirati, da bi ga Bush posvojil - v Projektu, "neprofitni, izobraževalni organizaciji, katere cilj je promoviranje ameriške vodilne vloge", so namreč svoje misli združili jastrebi, ki so najprej delali za Ronalda Reagana, potem za Busha starejšega, Bubbo so gnevno preskočili, zdaj pa delajo za malega Busha. Specifično, v njegovi administraciji jih najdete na vplivnih, ključnih, udarnih, dobro budžetiranih položajih:
* Dick Cheney je podpredsednik,
* Donald Rumsfeld je obrambni minister,
* Paul Wolfowitz je pomočnik obrambnega ministra,
* Elliott Abrams je član sveta za nacionalno varnost,
* John Bolton je podsekretar za kontrolo orožja in mednarodno varnost,
* Richard Perle je član (in eks predsednik) Pentagonovega sveta za obrambno politiko,
* Zalmay Khalilzad je Bushev posebni odposlanec za Afganistan in Irak,
* Peter Rodman je pomočnik obrambnega ministra za mednarodno varnost,
* Lewis Libby je šef Cheneyjevega kabineta,
* Paula Dobriansky je podsekretarka za globalne zadeve.
No, med zvezdami Projekta pa so tudi prof. Francis Fukuyama, avtor knjige Konec zgodovine in zadnji človek, Gary Bauer, republikanski predsedniški kandidat leta 2000 in kapo organizacije Ameriške vrline, William Bennett, "Drug Czar" Busha starejšega in avtor Knjige vrlin, Jeb Bush (ja, floridski guverner), eks podpredsednik Dan Quayle, medijski magnat Steve Forbes, prof. Donald Kagan, avtor knjige Ko Amerika spi, Norman Podhoretz, avtor knjige Patriotizem in njegovi sovražniki, William Kristol, urednik konzervativnega tednika Weekly Standard, in Bruce Jackson, honcho Komiteja za osvoboditev Iraka in arhitekt proslule Vilenske deklaracije, s katero je tudi Ruplova, republikanska Slovenija podprla napad na Irak. Hja, Vilenska deklaracija je eden izmed manifestov Projekta za novo ameriško stoletje, "Zbora", ki je zdizajniral iraško vojno in redizajniral svet. Projektanti, ki menijo, da "noben trenutek v mednarodni politiki - niti Pax Americana - ne more ostati zamrznjen v času", so stalno gonili dve viži.
Viža št. 1:
* Amerika je edina velesila,
* le Amerika lahko zagotovi globalno varnost in globalno demokracijo,
* Amerika mora biti povsod.
Viža št. 2:
* Amerika ima najmočnejšo ekonomijo na svetu,
* to pozicijo mora ohraniti tudi v prihodnosti,
* Amerika mora voditi, ostali morajo slediti.
Z eno besedo: Amerika mora novo stoletje oblikovati tako, da bo ustrezalo njenim interesom, zato je treba vse potencialne izzive preventivno odstraniti. Nihče ne sme "spodkopati ameriške vodilne vloge". Ameriška vojaška premoč mora ostati "nevprašljiva" - "vzpon nove konkurenčne velesile je treba odvrniti". Silo ljubijo bolj kot principe. Nasilno širjenje demokracije je po njihovem "usoda Amerike" - in seveda, "kreativna destrukcija" je njihovo srednje ime. Projektanti, preostanek hladne vojne, so govorili o veliki transformaciji Amerike in sveta - in seveda, govorili so, da bo ta proces "verjetno trajal dolgo časa", to pa zato, ker na vidiku ni "kakega katastrofalnega, reakcijskega dogodka, recimo novega Pearl Harborja". Vidite: novega Pearl Harborja ni bilo na vidiku, toda Projektanti, vizionarji ameriškega imperija, so se zavedali, da je potreben. In res, ko se je zgodil 11. september, so začeli takoj kričati: To je novi Pearl Harbor! Ostalo je zgodovina. Bolje rečeno - Projekt za novo ameriško stoletje je prerokba, ki je izpolnila samo sebe.
Dolgo spreobračanje levice
Vsa neokonzervativna ideologija nastaja v think tankih, "raziskovalnih inštitutih", "centrih" in "svetih". In Projektanti, ugrabitelji ameriške zunanje politike, niso le člani Projekta za novo ameriško stoletje, ampak tudi mnogih drugih think tankov, inštitutov, centrov in svetov, teh "neprofitnih" gojišč neokonzervativne politike, oblikovalcev nacionalne politike, kakršni so recimo Svet za zunanjo politiko (Council on Foreign Relations), Center za politiko varnosti (Center for Security Policy), Center za strateške in mednarodne študije (Center for Strategic and International Studies), RAND, Center za etiko in javno politiko (Ethics and Public Policy Center), Cato, Heritage Foundation, Hudson Institute, Hoover Institution, Manhattan Institute in kakopak Inštitut za ameriško podjetnost (American Enterprise Institute), ki je bil ustanovljen leta 1943 in ki velja za očeta neokonzervativnih think tankov. Ne preseneča, da je tudi Projekt za novo ameriško stoletje le podružnica tega Inštituta, ki ga propagirajo s sloganom: "Promoviranje svetovnega miru z ameriško silo". In ne preseneča, da je imel Bush ključni govor pred napadom na Irak prav na tem Inštitutu - in da je ob tej priložnosti dahnil: "Tako dobro delate, da si je moja administracija sposodila dvajset takih umov." Ha!
Trik je preprost: think tank najprej ustvari Bushevo politiko, potem pa njegovi člani v javnosti nastopajo kot neodvisni, kredibilni, znanstveno-raziskovalni eksperti, kot avtoritete, kot politični analitiki, ki potrdijo, da ima Bush prav - da je torej to, kar se gre Bush, politično umno. Neokonzervativci v medijih nenehno, vsak dan - bodisi kot gostje v news programih in talk showih ali pa kot kolumnisti in eksperti - komentirajo, legitimirajo in upravičujejo poteze in izjave Busheve administracije, ki so jih v think tankih napisali in definirali sami. Ja, v mainstream medijih vedno funkcionirajo kot "ugledni akademiki", "razumniki" in neodvisni eksperti za vprašanja zunanje politike, nacionalne varnosti in globalizma, a tudi sami posedujejo mnoga trobila (Commentary, National Review, Weekly Standard, New Republic, National Interest, Public Interest, U.S. News and World Report, Wall Street Journal, American Spectator, Fox News, Radio America itd.), specializirana za promoviranje neokonzervativne ideologije in kultiviranje "ameriškega Imperija". In da bi imeli še večjo težo, nenehno težijo s sporočili za javnost, dajejo intervjuje, pišejo "študije" in "poročila" ter prirejajo bombastične konference in seminarje, ki skrbijo za trasiranje in popularizacijo Busheve politike. Z eno besedo: naloga think tanka je, da ves čas dela cirkus - in da ves čas ustvarja meglo... ee, dimne zavese, zaradi katerih se faktov ne vidi. Bolje rečeno, think tanki, de facto PR mašine, skušajo menedžirati javno mnenje, javno razpravo in percepcijo realnosti - fakte, ocene in znanost demagoško, sofistično zvijajo in prirejajo dnevnim potrebam Busheve politike. Vedno so voljni upravičiti deregulacijo trga, zmanjšanje socialnih programov, privatizacijo socialnega zavarovanja in davčno reformo - in vedno so voljni dokazati, da evropsko oporekanje ameriški gensko spremenjeni hrani ni niti znanstveno niti moderno. In oh, ne pozabite, da so think tanki spekli in sfrizirali Bushevo argumentacijo za napad na Irak. Da so pri tem mamutsko pretiravali, ni nobena skrivnost. Še več, Ahmeda Chalabija, iraškega poslovneža v egzilu, ki je bil kreator največjih dezinformacij, je kuril, forsiral in sponzoriral prav Projekt za novo ameriško stoletje.
Neokonzervativci oz. neocons, kot jim pravijo, so sicer Bushevi ideologi in jurišniki, toda ironija je v tem, da so v principu spreobrnjenci - neokonzervativci so bili najprej zagrizeni, fanatični liberalci. Ja, kariero so izvirno začeli na drugi strani, celo med "rdečimi". Neocons so bivši levičarji. Vzemite le Irvinga Kristola, ki velja za duhovnega očeta sodobnega neokonzervativizma in ki je ustanovil in urejal mnoge neokonzervativne revije ter pridelal sina Williama, ustanovitelja ultra neokonzervativne revije Weekly Standard in Projekta za novo ameriško stoletje: svojo politično, ideološko kariero je v tridesetih začel kot hardcore liberalec, celo trockist, po vojni, v času vse hujše protikomunistične histerije, se je prelevil v protikomunističnega demokrata, v šestdesetih in sedemdesetih pa je - zaradi razočaranja nad "novimi demokrati" a la George McGovern, demokratsko socialno politiko in demokratskim zanemarjanjem ameriške obrambe - začel oznanjati neokonzervativizem. Poti drugih neokonzervativcev so bile podobne, tudi Ronalda Reagana in zelo vplivnega Normana Podhoretza, drugega duhovnega očeta sodobnega neokonzervativizma (in tasta Elliotta Abramsa). In da ne bo kakega nesporazuma: v neokonzervativnem kostumu je preživelo veliko trockizma - "permanentna revolucija" je mutirala v "permanentno vojno proti terorju". In "permanentno demokratično revolucijo", kar je kakopak le sinonim za izvažanje ameriške demokracije. Ni čudno, da imajo nekateri neokonzervativci Trockega za prvega neokonzervativca - hej, nekateri celo Karla Marxa. Vau! Ostalo - to, da je demokracija vedno ogrožena in da potrebuje močne voditelje in ljudstvo, ki jim sledi - so pobrali pri svojem velikem guruju, nemškem filozofu Leu Straussu, ki je pred Hitlerjem pobegnil v Ameriko.
Ali pa vzemite slovito revijo New Republic: pred II. svetovno vojno je bila progresivno, liberalno naštelana (fanica Roosevelta in SZ!), kasneje je nasprotovala vietnamski vojni, potem pa se je prelevila v navijačico Reagana, zalivske vojne, militarizma, imperialističnega globalizma in neokonzervativizma. Tudi mnogi mlajši nekonzervativci so še v sedemdesetih tezgarili za senatorja Henryja Jacksona, protikomunističnega demokrata, toda v osemdesetih so prestopili v republikanski tabor in kot svojega odrešitelja objeli Reagana, ki je postal najboljši prijatelj in razširjevalec njihove militantne retorike in njihovih agresivnih fantazij. Za razliko od tradicionalnih konzervativcev, ki so se zadovoljili z zadrževanjem in obvladovanjem Sovjetske zveze, "imperija zla", so neokonzervativci, recimo Wolfowitz, zahtevali vojaško konfrontacijo - ko pride do zunanje politike, so neokonzervativci hardlinerji... ee, patriotski jastrebi, kar lajša njihovo romanco s krščansko desnico. Nacijo pač skupaj drži vera - in Irving Kristol rad poudari, da je ločenost cerkve in države huda napaka. Sekularna družba je gojišče liberalizma, relativizma in individualizma, ki samo družbo mehčajo, obenem pa nacionalno varnost tako šibijo, da postaja nedovzetna za zunanje nevarnosti. Neokonzervativci - puritanski pozerji z darwinističnim refleksom - so ameriški politični center premaknili na desno. In demokrate prisilili v defenzivo.
Pentagon je njihova vojaška baza - think tanki pa so njihove ideološke baze. Napajajo se z bogato republikansko mrežno infrastrukturo, ki je organizirana kot Aparat, hja, "po sovjetsko", in z zasebnimi filantropskimi fondacijami, ki so jih ustanovili ultra desni magnati in ki so v think tanke od leta 1972 spumpale 3 milijarde dolarjev. Največja donatorja - okej, največja zvezdnika "neprofitne desnice" - sta bila v vseh teh letih pokojni pivovar Joseph Coors in Richard Mellon Scaife, dedič industrijsko-naftno-bančniškega imperija, ki je bil glavni borec proti sovjetskemu "imperiju zla", glavni sponzor "nove desnice", ideologa "Reaganove revolucije", glavni rušilec "široke leve zarote" in sponzor najbolj lunatičnih teorij zarote, še zlasti "Projekta Arkansas", s katerim je skušal zrušiti Billa Clintona. Med drugim je financiral medijsko "dokazovanje", da je Vinca Fosterja - Clintonovega pravnika, ki je naredil samomor - umoril sam Clinton, štelal "spolno nadlegovano" Paulo Jones in trdil, da je "60 oseb, ki so bile povezane s Clintonom, umrlo v skrivnostnih okoliščinah". Scaife je bil mastermind "široke desničarske zarote", o kateri je govorila Hillary Rodham Clinton. Jasno, Scaifeove teorije zarote so think tanki vrgli na "trg idej" - tako kot so na "trg idej" vrgli teorije o iraškem orožju za množično uničevanje.