fenomen / Molvanija poživlja

Poznate deželo, ki je svetu dala tako presunljive reči, kot je oslovski kašelj, ki ima najstarejši jedrski reaktor na svetu in ki proizvede kar 83 odstotkov svetovnega pridelka sladkorne pese? Ne? Morda se je boste spomnili ob omembi podatka, da je njena prestolnica Lutenblag pred nekaj leti gostila svetovno prvenstvo v petanki (petanka je nekoliko prilagojena in malce manj naporna oblika balinanja; v Sloveniji jo menda igrajo od leta 1999, v 1. in 2. ligi, obstaja pa celo državna reprezentanca). Še vedno ne? To je Molvanija, nekdanja sovjetska republika, ki leži nekje na planjavah med Črnim morjem in Baltikom. Med drugim je tudi edina država, ki je na svoji dvobarvni nacionalni zastavi ohranila srp in kladivo ter jima dodala še tretje nacionalno orodje - lopatko za odstranjevanje plevela. Za tiste, ki bi radi obiskali ta neznani vzhodnoevropski biser, v Molvanijo je mogoče priti po zraku ali po nesreči ...

Molvanija je fiktivna vzhodnoevropska država, ki je nastala v glavah treh Avstralcev Toma Gleisnerja, Roba Sticha in Santa Cilaura. V Avstraliji so omenjeni trije možaki znani kot producenti, režiserji in igralci v različnih humorističnih serijah in filmih, kakršen je bil recimo The Dish o velikanskem satelitskem krožniku sredi puščavske divjine, ki naj bi bil pomagal slavnemu Neilu Armstrongu pri prvih korakih na Luni. Producentski trio, znan tudi pod imenom Working Dog, se je lani lotil nečesa povsem drugega - pisanja malce drugačnega popotniškega vodnika. Zamisel se je že pred leti utrnila Tomu Gleisnerju, ko je kot backpacker potoval po Portugalski s popotniško biblijo Lonely planet v roki in ugotavljal, da je resničnost pogosto povsem drugačna od tistega, kar je zapisano v takšnih vodnikih. Nemalokrat v negativnem smislu. Gleisner je priznal, da se je za pisanje popotniškega vodnika po izmišljeni državi odločil, da ne bi koga prizadel. Vprašanje je, ali mu je uspelo, saj je vodnik Molvanija - dežela, ki se je ni dotaknilo sodobno zobozdravstvo, nekakšen skupek opisov najbizarnejših značilnosti držav vzhodne Evrope ter tamkajšnjega blišča in bede. Že samo ime in lokacija neverjetno spominjata na od boga najbrž najbolj pozabljeno evropsko državo Moldavijo, iz katere naj bi se bilo zaradi kariere v industriji seksa, po nekaterih člankih sodeč, izselilo kar 30 odstotkov ženskega prebivalstva. Slikovno gradivo pa prikazuje recimo armensko in gruzijsko pokrajino in litovske žgane pijače. Avstralski trio se z vodnikom po neznani deželi nekako skuša maščevati tudi geografsko nepismenim zahodnjakom, saj se je izkazalo, da ti ne vedo skoraj nič o novonastalih vzhodnoevropskih državah, ki se, kot trdijo same, ponašajo z bogato zgodovinsko dediščino. Saj veste, Slovenia in Slovakia. Kakorkoli, Molvanija je v Avstraliji postala knjižna uspešnica, saj so v nekaj mesecih prodali več kot 80.000 izvodov knjige. Letos pa so se zanjo na knjižnem sejmu v Adelajdi pulili številni ameriški in britanski založniki. Knjiga je na voljo tudi že v vseh glavnih spletnih knjigarnah. Avtorji zgodbo nadaljujejo na spletni strani, posvečeni aktualnim dogodkom v državi z Molvanskimi Alpami, osrednjo planoto in travnatimi stepami.

Evropski Molvanci

Kaj je tako osupljivega v molvanskem vodniku? V glavnem gre za ironičen pogled na vse, s čimer hočejo povprečnega turista prepričati, zakaj se splača obiskati kako megaturistično destinacijo. Recimo širne molvanske planjave je Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine kot območje značilne monotonije. V starodavnih mestih, ki so bila večkrat žrtev sovjetske betonske invazije, doživite prijazno in odločno dobrodošlico, močan poudarek pa je na domači prehrani, katere poglavitne sestavine so svinjina, zelje in pesa. Ljudje se pozdravljajo s prijaznim vzklikom "ne streljaj", za novo leto pa se je pametno izogniti prestolnici Lutenblagu, kjer praznovanja pripravlja vojska, ki v njih vidi odlično priložnost za dodatne razvojno-raziskovalne dejavnosti. Sicer so turisti deležni prijaznega opozorila, naj bodo v hotelu v Molvanskih Alpah zelo previdni pri uporabi bideja, ker je pritisk v mestnem vodovodu izredno močan. V poceni hostlih recimo ni kopalnic, toda na drugi strani ulice je cenena avtopralnica. V Molvaniji je v uporabi napetost 37 voltov (bila je določena z numerologijo), vendar so adapterji na voljo povsod. Prav tako priporočajo prigrizke pri uličnih prodajalcih, ker so veliko cenejši od obrokov v restavracijah z zahodnoevropsko hrano. Za polovično ceno lahko dobite slane polenovke skupaj z vrečko limoninih lupin. V nekaterih domačih gostilnah poleg krajevne specialitete, ocvrtih bučk, ponujajo peneče se bučno pivo. V gostilnah je navadno treba dodatno plačati, če želite postrežbo brkatega natakarja. Fotografije v vodniku recimo prikazujejo naklonjenost Molvancev tradicionalni morski hrani, čeprav je Molvanija celinska država. Ribiči z jezera Vlaza merijo količino živega srebra v svojem ulovu. Ostarele domačinke iz Barjovije pa navdušeno praznujejo nacionalni praznik plodnosti, s katerim zaznamujejo dan, ko je viagra Molvancem postala dostopna brez recepta.

Na dogodke v vzhodnoevropskih državah nalašč spominja tudi molvanska zgodovina. "Potem ko so v 5. stoletju slovanska plemena zasedla območje Molvanije, je bila država s tem imenom prvič omenjena leta 721, ko je molvanski princ Nikod zasedel ne le sedanje ozemlje Molvanije, temveč tudi Prusijo, Nemčijo in Skandinavijo. Toda ambicije komaj 12-letnega despota so se zrušile po nekaj tednih." Skozi Molvanijo so se gnetle trume osvajalskih plemen, na primer Goti, Tatari, Langobardi, Huni, Balti, Turki, pa tudi podivjana tolpa španskih nun. Po deželi se je širil islam, a ga Molvanci niso sprejeli. Koran namreč prepoveduje pitje, nasilje in zunajzakonske spolne odnose (prešuštvo), čemur se Molvanci niso hoteli odpovedati. Sicer pa so že davnega leta 1520 ustanovili eno prvih evropskih univerz v Motenspargu, kjer so poučevali latinščino, staro grščino in rokoborbo. Molvanci vneto častijo svoje kralje kot recimo sosednji Hrvati, ki so v številnih priobalnih in otoških mestih nekdanje osrednje Obale maršala Tita poimenovali po povprečnemu Evropejcu neznanih lokalnih kraljih Tomislavu, Petru Krešimirju IV. ali Domagoju. Molvanci imajo tudi svoje lokalne svetnike, saj so zelo veren narod. Imajo lastno baltsko pravoslavno cerkev, ki se od naprednejše katoliške razlikuje po tem, da njeni verniki še vedno verjamejo, da Zemlja ni okrogla. Pripadniki baltske cerkve pa imajo, drugače od drugih vernikov, velik privilegij, da v cerkvi lahko kadijo. Molvanski verniki še verjamejo, da je bil eden izmed dveh razbojnikov, ki so ju križali poleg Jezusa Kristusa, po rodu Molvanec. Sicer je najbolj priljubljen lokalni svetnik sv. Fyodor, ki je že kot štirileten otrok osupnil krajevne verske voditelje, ker je popil velik vrč mašnega vina. Svojo vdanost bogu naj bi bil podedoval po materi, po očetu je podedoval putiko. Prvo obdobje njegovega prepuščanja veri se je začelo že pri desetih letih, ko bi bil moral delati na očetovi kmetiji, toda razložil je, da je božja volja, da le moli in meditira. Sicer pa naj bi bil zelo kontroverzna osebnost, saj je, ko je zgorela očetova kmetija, dejal, da ga materialne stvari ne zanimajo. Sicer se je veliko ukvarjal z reveži in jim pomagal, še posebej samskim ženskam. Pogosto so ga videli, kako jih obiskuje podnevi in ponoči, oborožen zgolj s steklenico "požegnanega rdečega" in Svetim pismom. Umrl je kot mučenik, obglavila ga je protestantska milica, njegove zadnje besede pa so bile "copra sanctum" (sveto sranje).

Ustanovitelj moderne Molvanije Szlonko Busjbusj (1891-1948), znan tudi kot BuBu, je nekakšna karikatura ustanovitelja sodobne turške države Mustafa Kemala paše Atatuerka. Njegov molvanski dvojnik je dereguliral industrijo traktorjev, skrajšal abecedo na 33 črk, ponovno uvedel kolo, skrajšal delovni čas z 18 na 16 ur, vrednost molvanske valute strubla pa izenačil z vrednostjo latvijskega lita. Največjih uspeh je dosegel v času velike depresije. Zaradi neustavljive inflacije so morali ljudje denar voziti v trgovine kar s samokolnicami, če so hoteli nakupiti osnovna živila. Njihov veliki vodja je zaradi tega samokolnice razglasil za legalno plačilno sredstvo. V vodniku je nekaj prostora dobila tudi Slovenija. Za molvansko himno so avtorji vzeli kar nekaj besed iz slovenske Zdravljice, recimo "Prijati", "le sosed", "Ozivla ki vtopio". Sicer pa je molvanski jezik popolna žlobudravščina.

Avtorji Molvance opisujejo kot sodobno, evropsko usmerjeno prebivalstvo, ki ga zanimata nogomet in pesem Evrovizije. Toda na veliko žalost tamkajšnjih ljubiteljev nogometa njihova reprezentanca po uvedbi dopinške kontrole ne dosega večjih mednarodnih uspehov. Najboljši nogometaš Viodar Cverkle Cze pa je zaradi hude poškodbe končal poklicno kariero, potem ko je na prijateljski mednarodni tekmi spustil čelno hrvaškemu sodniku. Molvanija je kandidirala tudi za SP 1994 in v ta namen so zgradili velikanski stadion Lutenstaad za 80.000 ljudi, kjer sedaj v glavnem potekajo javne prireditve. Svetovno prvenstvo pa so dobile ZDA. Podobno smolo naj bi bili imeli z evrovizijskimi popevkarji, saj bi moral letos na Evrosongu Zladko Zlad Vladcik svojo domovino predstavljati s tehno balado Elektronik Supersonik, ki so jo opisali kot melodično fuzijo vročih disko ritmov in retorike hladne vojne. Triindvajsetletnega predstavnika Molvanije pa so na istanbulskem letališču aretirali. Na Evroviziji sodelujočih muzikantov ne preverjajo, ali so dopingirani ali uporabljajo kakšne druge rekreativne droge, žal pa to počno turški cariniki. Zlad naj bi se bil opravičil vsem v Molvaniji, ki jih je razočaral, še posebej svoji družini, prijateljem in dilerju. Sicer pa je srca Molvancev osvojil z zmago na molvanskem Idolu v precej nenavadnih okoliščinah. Njegov največji tekmec je odstopil zaradi težav z grlom, potem ko ga je skušal zadaviti eden izmed sodnikov ... Sicer pa je Zladkova megauspešnica v videorazličici na voljo na spletni strani www.molvania.com.

povezava