monte carlo / HIT vs. SBM

Torkova tekma med Monacom in Gorico je bila lepa priložnost za marsikatero primerjavo, nogometno gotovo, vendar tudi za primerjavo dveh različnih konceptov turizma. Recimo klasično igralniškega in bolj ameriškega. Saj veste, razlika med francosko in ameriško ruleto zapoveduje v nadaljevanju še številne druge razlike. Tudi to, da v Hitovih igralnicah srečate marsikatero uslužbenko oziroma krupjejko, v Monaku pa v igralnicah ne vidite niti natakarice. Samo moške! In seveda, ko je v goriški Perli ali v Kranjski Gori ob treh zjutraj še vse polno gostov - tudi v tisočih štejejo svoje obiskovalce ob koncu tedna -, je v najmanj razkošni od štirih igralnic v Monte Carlu - Cafe de Paris - morda kakih deset ali dvajset ljudi. Je pa res, da v štirih igralnicah, ki so last družbe Societe des Bains de Mer Hotels, spa & Casinos (Casino, Sun, Yachting Club, Cafe de Paris), povprečen gost zapravi v nekaj urah menda celo nekaj tisoč evrov, v Hitovih potrošijo komaj 150 evrov na obisk. Monte Carlo ima pač sijajno lego in sijajne goste. In elitni turizem se v množičnega spremeni šele, ko elitni turisti postanejo tarče množičnih turistov, ki se slikajo ob razkošnih avtomobilih in elitnih hotelih ter vilah. Vse drugo je pač napihnjeno, zato je mogoče razumeti tiste, ki imajo v vrečkah sendviče in vodo. V Monte Carlu, pa tudi v okoliških krajih je vse drago, zelo drago. Steklenica kokakole v igralnici Cafe de Paris stane pet evrov, v manjših lokalčkih v okolici pa tri evre. Meniji s poceni hrano veljajo od 29 do 49 evrov, vendar boste morali pijačo plačati posebej. V Mendonu, ki je sicer v neposredni soseščini, odštejete za več kot povprečno večerjo na plaži okoli 10.000 tolarjev, in čeprav so v programu tudi nekakšne brazilske eksotične plesalke, ki jahajo mimoidoče, je jasno, da bi skoraj kjerkoli v Sloveniji jedli veliko bolje. Človek bi si po 124 predorih z imeni Casanova, Don Bosco, Casa della Volpe, Costa ..., ki jih prevozi na relaciji Alessandria-Monako, gotovo zaslužil kaj okusnejšega.

Letos so si premožnejši obiskovalci lahko privoščili po našem mnenju tri ekskluzivne avgustovske zgodbe, v igralnici Yachting Club, ki deluje samo poleti, je tri dni zapored nastopal Eros Ramazzotti, le nekaj dni kasneje so isti oder zavzeli člani hipijevske evergreen zasedbe The Moody Blues, le nekaj dni pred obiskom najboljšega slovenskega nogometnega kluba pa je v poletni igralnici nastopil legendarni Woody Allen s svojo jazzovsko ekipo. Tako, da ni res, da so gostje Monte Carla, kadar ne igra Monaco, obsojeni samo na nogometne tekme rdeče-belih, največjega presenečenja lanske evropske lige prvakov.

Sicer pa je ob nogometu in pop sceni mogoče videti še razstavo nakita, ki ga je nosila Maria Callas v svojih opernih predstavah. Razstava je postavljena v vežo največjega Casinoja in si jo je mogoče ogledati brezplačno, če pa hočete v sam Casino, stane vstopnica deset evrov. Gre seveda za to, da si Casino turisti lahko ogledajo kot turistično zanimivost in v njem ne igrajo rulete ali kart, konec koncev je znano, da mnoge starejše Monačanke v Casinoju spijejo prvo jutranjo ali dopoldansko kavo in preberejo časopise. Med štirimi igralnicami v Monte Carlu je prav Casino najstarejši in s freskami najlepše okrašen. In ko smo ravno pri arhitekturi kneževine, je med pomembnejše dosežke treba šteti tudi stadion, kjer igrajo rdeče-beli mojstri. Na tekmi z Gorico so zaradi poletnega termina in zmage na prvi tekmi ceno vstopnic znižali na vsega pet evrov, da bi napolnili stadion. Nazadnje je bilo na srečanju kakih 8 ali 9 tisoč gledalcev, kar za Monako ni malo, dokaz, da vse le ni tako, kot bi si želeli, pa je dejstvo, da smo po tekmi na izhod iz garaže čakali več kot uro. Neizpodbitno ima Monte Carlo, tako kot vsa večja evropska mesta, velike težave s prometno infrastrukturo. Tako je ob plejadi luksuznih avtomobilov opaziti marsikaterega malčka, prednjačijo Fiatovi punti. Kljub splošni prometni gneči letos strokovnjaki za avte zapovedujejo za vožnjo po Azurni obali lamborghinija cannes (letošnje barve so oranžna, zelena in črna) in še prestižnejšega bentleyja cannes, oba sta že od daleč predraga za povprečne žepe (cena okoli 200.000 evrov), zato celo bogataše v glavnem vidite v jaguarjih in Porschejevih cayennih (v tem, kar konec koncev vozi tudi naš najlepši bogataš Jurij Schollmeyer). Zdi se, da je morda za napihnjene uslužbence raznih igralnic in restavracij v mestu še najbolj zoprno to, da so se jim kot gostje, potem ko so se končno znebili neukih Balkancev (marsejske mafije), nalimali bogati ruski podjetniki, ki se pijani rolajo po praznem nočnem mestu. In če kdo, si lahko oni izberejo bentleyja namesto jaguarja, v last pa vzamejo tudi kakšno lepotičko pa še apartma z lastnim bazenom v najboljšem hotelu. Rusi imajo denar in imajo v marinah Monte Carla parkirane jahte. Rusi kupujejo drage provansalske spominke v Ezeju in tam naročajo menije, ki brez pijače veljajo 150 evrov, na osebo, seveda. Za tekmo s takimi mojstri pa ne potrebujete šestih zadetkov v mreži, da bi bili poraženi.