religija / Šiitsko brezje

Že kar nekaj časa je ena najaktualnejših tem v svetu dogajanje v Nadžafu. Pripadniki šiitske Mahdijeve milice so pod vodstvom Moktada Al Sadra zavzeli mesto in se razporedili okrog Alijeve mošeje v samem središču. Iraška policija je s pomočjo ameriške vojske obkolila mesto in milici postavila ultimat, vendar ga Moktada Al Sadr ni hotel sprejeti. Po tem, ko je bilo ubitih že veliko ljudi in v mestu povzročeno precejšnje razdejanje, so boji prenehali šele pred kratkim po posredovanju najvišjega šiitskega dostojanstvenika Alija Al Sistanija. Mesto zdaj nadzoruje iraška policija, Američani in pripadniki Mahdijeve milice pa so se umaknili. Nadžaf je danes otok miru v iraškem požaru.

Zakaj je bil Nadžaf kar nekaj tednov v središču pozornosti svetovne javnosti? Od kod tolikšen vpliv Moktada Al Sadra? Zakaj se je odločil ravno za Nadžaf? Zakaj so se tisoči šiitov odpravili proti Alijevi mošeji? Kdo je bil Ali in kakšen pomen ima njegova mošeja v življenju šiitov?

Šiiti

Za boljše razumevanje najprej nekaj o šiitih. Danes na svetu živi milijarda in 300 milijonov muslimanov. Muslimani se delijo na sunite (ti večinoma pripadajo štirim pravnim šolam: hanafitski, šafiitski, hanbalitski in malikitski) in šiite (ti se delijo na džaferite - rečejo jim tudi rafiditi, izmaelite, zeidite itd.), poleg tega je kar nekaj skupin, ki se deloma povezujejo z islamom, a jih pravoverni islam zavrača. To so druzi, kadijaniti, ahmediti, aleviti (rečejo jim tudi nusajriti), sikhi, bahaiti, haredžiti itd. Gre za dokaj maloštevilne skupine, ki pa so lahko zelo vplivne. Aleviti recimo vladajo v Siriji in nadzorujejo vse tamkajšnje represivne organe. Celo predsednik Al Bašir je pripadnik te skupine. Izmeiliti, katerih pripadnik je tudi Aga Khan, so nepogrešljiv dejavnik v življenju prebivalcev Tanzanije in Zanzibarja, nekdaj zelo pomembnega afriškega pristanišča. Sikhi, ki so plod poskusa zbliževanja med islamom in hinduizmom, imajo pomembno vlogo v političnem življenju Indije. Vsi ministri za obrambo v tej državi so sikhi, prepoznamo jih po priimku Singh, kar pomeni lev. Haredžiti danes niso tako vplivni, vendar so v zgodovini izpeljali kar nekaj atentatov, ki so v nekaterih državah spremenili politični in družbeni tok za stoletja naprej. Pripadniki te sekte so med drugim umorili tudi Alija, po jutranji molitvi v mošeji.

Šiiti sestavljajo 8 odstotkov svetovnega muslimanskega prebivalstva. Živijo predvsem v Iranu, Iraku, Indiji, Pakistanu, Libanonu, Bahrajnu, Jemnu, Kuvajtu in Azerbajdžanu. Čeprav je bila t. i. islamska revolucija pod Homeinijevim vodstvom izpeljana v Iranu in ima vlogo verskega središča mesto Kom, so pravzaprav vsi sveti kraji te skupine v Iraku. Najbolj izstopata ravno Nadžaf in Karbala. Kom je Nadžafu prevzel vlogo verskega središča šiitov po revoluciji v Iranu in nasilju, ki so ga šiiti doživljali v Iraku pod Sadamovim režimom. Štirje veliki ajatole so pred leti v Nadžafu ustanovili Al-Hawzah al-`Ilmiyyah, verski center za izobraževanje šiitskih klerikov, ki je pod Sadamovim režimom doživel aretacije in izgon številnih učenjakov. Z drugimi besedami: v Iranu so imeli šiiti versko svobodo, o kateri so lahko v Iraku samo sanjali.

Šiiti so se kot homogena skupina oblikovali v času, ko je bil halifa (kalif) Ali ibn Abu Talib v sedmem stoletju našega štetja. Ali ibn Abu Talib (vladal je v letih 657-661 kot četrti kalif) je osrednja osebnost v življenju šiitov. Rečejo mu tudi Ali Akbar, kar pomeni Ali veliki. Ali je bil izredno inteligenten in pogumen vojak. Poročen je bil z Mohamedovo hčerko Fatimo. Imela sta dva sinova, Hasana in Huseina. Hasana so kasneje zastrupili v Iraku, Husein pa je bil skupaj s sedemdesetimi člani svoje družine pokončan z mečem na Karbali, prav tako v Iraku. Njegovo glavo so prinesli Jezidu ibn Muaviji, ki je ob tem dogodku zajokal. Ta dogodek je zelo močno zaznamoval kasnejši razvoj islama, saj se šiiti od takrat na ta dan (10. dan islamskega meseca muharema, t. i. dan ašure) kaznujejo, ker niso pomagali Huseinu. To počnejo tako, da se z rokami udarjajo po prsih ali s kovinskimi predmeti po glavi ali hrbtu. V vseh mestih, vaseh in naseljih pripravijo gledališke predstave, ki prikazujejo dogodek na Karbali. Šiiti verujejo, da je imam Džafer ibn Mohamed rekel: "Vsak dan je dan ašure in vsaka dežela je Karbala." Zaradi umora tretjega halifa (kalifa) Osmana so se po vsej državi začeli nemiri, ljudje so zahtevali kaznovanje morilcev. Splet okoliščin je botroval več bitkam, pomembno vlogo v vsemu skupaj pa so imeli ravno šiiti in haridžiti. Tudi Alija, četrtega halifa (kalifa), so umorili po jutranji molitvi v mestu Kufa v današnjem Iraku. Šiitov je v Iraku od 55 do 60 odstotkov celotnega prebivalstva.

Začetnik gibanja šiitov je bil Abdulah ibn Sebea, ki se je odločil v takratni islamski skupnosti narediti razkol. O Aliju je govoril neresnične stvari, zato ga je Ali izgnal skupaj z njegovimi privrženci. Ko je izbruhnil spor med Alijem in Muavijo, so se pripadniki sekte haridžitov odločili oba ubiti in tako rešiti spor. Haridžiti menijo, da so vsi, ki ne pripadajo njihovi sekti, neverniki. Od obeh atentatorjev je uspelo le tistemu, ki je imel namen ubiti Alija. Ubil ga je ob odhodu iz mošeje v Kufi po jutranji molitvi. Zaradi tega dejanja so se šiiti počutili osramočene, saj niso pomagali Aliju. Za kompenzacijo je pri nadaljnjem razvoju med vsemi pomembnimi muslimani Ali prednjačil v življenju šiitov. Ali je bil Mohamedov bratranec, zato šiiti menijo, da bi hilafet (kalifat) takoj po Mohamedovi smrti moral prevzeti ravno on, saj je bil njegov najbližji sorodnik. Pri šiitih obstaja institucija, imenovana imamet. Imamet pomeni verovanje v brezgrešne in nezmotljive imame, prvi imam pa je po tem verovanju Ali ibn Abu Talib. Oglejmo si seznam dvanajstih imamov:

imam Ali Akbar (umorjen v Iraku v Kufi)

imam Hasan (Alijev sin, umorjen v Iraku v 47. letu starosti)

imam Husein Šehid (Alijev sin, umorjen v Iraku na Karbali)

imam Zejn ul Abidin

imam Mohamed Al Bakir

imam Džafer ibn Mohamed

imam Musa Al Kazim

imam Ali Ar Reza

imam Mohamed At Taki

imam Ali An Naki

imam Hasan Al Askari

imam Mohamed Al Mehdi

Mohamedova družina, ki jo imenujemo tudi Ehlu-bejt, ima pri šiitih izreden status. Izmed vseh najbolj izstopata Ali in njegova žena Fatima.

Večina šiitov verjame v dvanajst imamov, poznamo pa še ločine znotraj šiitske, katerih pripadniki verujejo v enajst, deset, devet, osem ali sedem imamov. Prvi imam je pri vseh Ali, zadnji pa Mahdi, ki je v svojem otroštvu izginil v predoru v mestu Samara (spet Irak) in njegov prihod muslimani pričakujejo še danes. Po njem se imenuje milica Moktada Al Sadra. Pomen je tudi simboličen. Moktada Al Sadr je izbral ime Mahdi ravno zato, da bi si pri šiitih pridobil zaupanje in prepričanje, da njegova skupina pomeni prihod tako pričakovanega in želenega Mahdija, ki ga vsak dan čakajo v Samari. Največja razlika med šiiti in drugimi muslimani je, da pri šiitih (zlasti pri džaferitih) obstajajo nekatere deviacije glede Korana in Sune. Za današnji Koran pravijo, da je nepopoln, pravi naj bi bil pri Fatimi, Alijevi hčerki. Glede Sune so mnenja še bolj različna in v bistvu je skupnih točk le malo. Šiiti so imeli v zgodovini v islamskem svetu marginalen položaj, razen v času vladavine Fatidimov v Iraku in pred tem Abasidov v Bagdadu. Nenaklonjenost je dosegla vrhunec ravno v času turškega vodenja hilafeta (kalifata), ko so potekali nenehni boji s safavidsko državo v današnjem Iranu. S kolonizacijo, imperializmom in propadom islamske države leta 1924 v Turčiji je Iran, tako kot velika večina muslimanskih držav, postal kolonija. Neodvisnost po II. svetovni vojni je bila samo osmešenje domačega političnega vodstva. Iranska nafta in plin sta odtekala v britanske in ameriške naftne družbe, neizmerni dobiček pa so si delili šah Reza Pahlavi in drugi pripadniki maloštevilne elite. Kot zanimivost: šah Reza Pahlavi je za svoj rojstni dan priredil zabavo v Perzepolisu, kamor so vsi gostje prišli s helikopterji, med tridnevnim praznovanjem pa so popili 25.000 steklenic vina. Nasilje tajne službe SAVAK, prepoved hadža (romanja v Meko) in druge prepovedi so bile odlična podlaga za začetek upora. Imam Homeini je s predavanji v Parizu, ki so jih, posnete na avdiokasete, distribuirali v Iranu, dosegel, da je izbruhnila revolucija. Leta 1979 so z ogromnimi žrtvami zrušili diktatorski režim in ustanovili islamsko republiko Iran. Od takrat se šiiti poskušajo povsod po svetu organizirati na vseh področjih, to je bilo najočitneje ravno v Libanonu, kjer so ustanovili politično organizacijo Amel in vojaško organizacijo Hezbolah.

Al Sadr

Moktada Al Sadr je zagotovo ena najbolj kontroverznih osebnosti v Iraku. Njegov politični vzpon je presenetil analitike. Al Sadr je dokaj mlad in zelo ambiciozen šiitski klerik. Je sin priljubljenega pokojnega Al Sadra, po katerem se imenuje eden izmed revnejših predelov Bagdada. Oče Moktada Al Sadra je bil nasprotnik Sadamovega režima. V šiitskih delih Bagdada je organiziral človekoljubne akcije in pomagal tisočem, dokler ga Sadamov režim ni umoril. V Nadžafu. Očetova priljubljenost je brez dvoma pomagala mlademu Moktadu pri vzponu. Z ustanovitvijo Mahdijeve milice si je pri mnogih mladih šiitih, sitih marginalnega položaja in nenehne ogroženosti, zagotovil priljubljenost in pripravljenost, da se z njim borijo proti okupatorju in agresorju. Slovenski mediji so ga kar nekajkrat označili za muftija, kar je zelo narobe. Pravilen naziv je said, šiiti pa ga uporabljajo pri omembi pomembnih šiitskih dostojanstvenikov.

Zakaj Nadžaf? Nadžaf ima status verskega središča iraških šiitov. To, kar so recimo Brezje za katolike v Sloveniji, je Nadžaf za šiite v Iraku. Mesto je ustanovil Harun Ar Rašid leta 791. Leži 160 kilometrov južno od Bagdada in ima pol milijona prebivalcev. Nadžaf v arabščini pomeni "visoka planota brez vode". V samem središču mesta je Alijeva mošeja, ki so jo poimenovali po Aliju ibn Abu Talibu, četrtem kalifu. Kupola je zlata, ob glavnem vhodu sta dva minareta. Šiiti verujejo, da so v tem kompleksu pokopani Ali ibn Abu Talib, Adam (Adem) in Noe (Nuh). Prav tako verujejo, da sta v tem delu mesta Abraham (Ibrahim) in Izak (Ishak) kupila "dolino miru". Poleg tega verujejo, da bo 70.000 ljudi, ki bodo obiskali Nadžaf, vstopilo v raj. Ti podatki dajejo dodatno težo celotnemu dogajanju in zaradi njih lažje razumemo ogorčenje šiitov ob napadu na Alijevo mošejo. Zanimivo je, da je poleg mošeje tudi eno največjih (če že ne največje) pokopališč na svetu. Šiiti verujejo, da bo vsak, ki ga bodo pokopali na tem pokopališču, vstopil v raj, zato si mnogi želijo že vnaprej urediti in kupiti grob v Nadžafu. Trupla prihajajo celo iz Pakistana in Indije. V zvezi s pokopališčem se je razvila prava industrija. Vsak dan imajo tam približno sto pogrebov. To je razlog, zakaj je pokopališče tako veliko. To so med drugim izkoristili tudi pripadniki Mahdijeve milice in si tam uredili položaje. Nadžaf je tako kot Karbala postal pomembno teološko središče šiitov že v 19. stoletju, zlasti za znanstvene, literarne in teološke študije. S tem namenom Nadžaf vsako leto obišče več kot pol milijona obiskovalcev. V njem je Homeini preživel 12 let izgnanstva (1964-1978), preden se je leta 1979 zmagoslavno vrnil v Iran. V njem so med drugim februarja 1999 po spopadih med šiiti in takratno iraško vojsko umorili tudi ajatolo Mohameda Sadika Al Sadra in njegova sinova, brata Moktade Al Sadra.