slovenija-italija / "To narekujejo najvišji državni interesi"

Vstop Slovenije v druščino evropskih zvezd je poleg navdušenega veselja prinesel tudi nekaj nepričakovanih odzivov. Nepričakovanih zgolj za tiste, ki so pozabili, da vsi evropski državljani pač nimajo politične zavesti, ki bi temeljila na sprejemanju drugačnosti (enako je seveda s Slovenci). Tako se je nekaj dni po prvomajskem slavju nad avtocesto v Bertokih pojavil napis: "Evropa ima ceno, spoštovanje do Italijanov!" Napis v italijanščini naj bi bili izobesili predstavniki podmladka Finijevega Nacionalnega zavezništva, ki so imeli ravno zborovanje v Gorici. Na zborovanju so Finijevi privrženci od Slovenije zahtevali opravičilo za fojbe in kričali, da Slovenija pač ne bi smela biti priključena k EU. Koprski incident pa ni bil edini. Mladi člani iste politične skupine so v začetku avgusta na mejnem prehodu Škofije delili letake, voznike pa pozivali, naj v Sloveniji in Istri uporabljalo italijanske oblike krajevnih imen. Na letakih je bil še kratek kurz iz prirejene zgodovine dvajsetega stoletja, kjer je bilo med drugim zapisano, "da je komunistična diktatura prisilila 350.000 Italijanov", da so zapustili svoja domača ognjišča. Skupno poročilo slovensko-italijanske komisije zgodovinarjev, ki so se ukvarjali s povojnim izseljevanjem iz Slovenije, omenja več kot 27.000 ljudi in dodaja, da mnenja o italijanskem eksodusu iz povojne Jugoslavije govorijo o 200.000 do 300.000 ljudeh. Mimogrede, v času Julijske krajine naj bi se bilo v tedanjo Jugoslavijo preselilo okoli 100.000 Slovencev in Hrvatov, na ozemlje z rapalsko pogodbo ponovno zavzete "italijanske očetnjave" pa naj bi se bilo med obema vojnama samo na Primorsko preselilo nekaj deset tisoč Italijanov.

Vstop Slovenije v Evropo pa ni zmotil le nekaterih radikalnih italijanskih političnih sil, tako so recimo na več naslovov Slovencev na avstrijskem Koroškem maja prišla pisma z nacistično vsebino. Podpisani radikalni desničarji so h kljukastim križem pripisali "ven s tujci", akcija pa naj bi bila usmerjena "proti azilantom, gospodarskim beguncem in njihovim pomagačem pri naturalizaciji, proti lokalom in društvom tujcev in podobnim ustanovam, proti levim strankam in sistemskemu tisku".

Šola v breznu

Zadnji takšen incident, ki naj bi Slovence in njihove politike opozorili, da veliki evropski sosedi zgodovino včasih razumejo tudi skozi oči politike višje nacije, je seveda snemanje razvpitega filma o fojbah. Snemanje, ki ga je diplomatsko obsodil tudi minister Vajgl, malo manj diplomatske puščice pa so zaradi njega proti Rimu poslali še nekateri drugi slovenski brambovci. Vprašanji fojb in eksodusa sta v Italiji postali ponovno aktualni pred pol leta, ko je italijanski senat sprejel zakon o dnevu spomina in ko so mu potem slovenski poslanci neusklajeno odgovarjali s pobudami za praznik zedinjenja Primorske. Seveda ni naključje, da naj bi bil sporni film državne televizije RAI premierno prikazan 10. februarja 2005, na dan, ki si ga je italijanska država izbrala za dan spomina na povojne grozote. Protestom, ki so zaradi snemanja prihajali iz Slovenije, so se italijanski desničarji le nasmihali, zato pa jih je bolj zmotila izjava nekdanjega italijanskega predsednika Francesca Cossige. Ta je v nekem intervjuju dejal, da bi morali v Trstu Titu postaviti spomenik. Reakcija neofašističnega poslanca Roberta Menine je bila pričakovana, po njegovem naj bi bila nekdanjega predsednika prizadela sončarica.

Temeljni problem še nedokončanega filma - končni izdelek je lahko seveda popolnoma drugačen, kot se zdi danes - naj bi bilo izkrivljanje zgodovine, črno-bela pripoved o zlobnih slovenskih "titinih" in nedolžnem italijanskem narodu. Seveda gotovo drži, da je vsakršno nasilje zmagovite vojske vredno obsojanja, pa četudi bi imeli zločinci za svoja dejanja "pravičniške" razloge. Vendar naj bi film vseskozi pozabljal tisto, kar še danes radi pozabljajo tudi nekateri italijanski politiki. Pozablja, da je Italija po prvi svetovni vojni na Primorskem izvajala načrtno politiko raznarodovanja, protislovenstva, v času fašističnega režima pa tudi "program popolnega uničenja slovenske in hrvaške narodne identitete". Da je italijanska država na Primorskem poskušala izpeljati "mirnodoben genocid".

Takoj na začetku seveda ni bilo tako, Rim je po prvi svetovni vojni narodnim manjšinam obljubil "sončni žarek ... izvor prave svobode in vroče ljubezni", vendar so se razmere v nekaj letih popolnoma spremenile. V šolstvu so začeli odpuščati slovenske učitelje, zaposlili so italijanske. Kljub obljubi, "da bo Italija dala Slovencem več šol, kot so jih imeli pod Avstrijo", pa so začeli zapirati tudi slovenske šole. Ta politika se je še zaostrila po "odrešitvi", po prevzemu oblasti, ko je bila sprejeta nova italijanska šolska reforma. Spisal jo je Giovanni Gentile, filozof in avtor doktrine o fašizmu, ki je v času Mussolinija šolo popolnoma podredil zahtevam režima. A to se je zgodilo počasi. Cilji šolske reforme so bili na videz manjši, reforma je predvidevala, da bo v šolskem letu 1923/24 v prvem razredu vseh osnovnih šol s tujim jezikom italijanščina postala učni jezik. Naslednje leto naj bi bila italijanščina učni jezik že v drugem razredu. Ker je bila šolska obveznost zmanjšanja na šest let, je bila tako večina slovenskih šol zaprta najkasneje leta 1928. Ko so predstavniki narodnih manjšin Gentileja pobarali, kaj naj bi bil namen te reforme, je bil odgovor ministra za izobraževanje enostaven: "To narekujejo najvišji državni interesi." Posledica najvišjih državnih interesov je bila katastrofalna, v nekaj letih je na Primorskem izginila velika večina slovenskih šol. Slovenski učitelji, starši in učenci so se drastičnim ukrepom upirali, druga stran pa jih je sprejela z velikim navdušenjem. Še posebno tam, kjer je bilo narodno ozemlje mešano in kjer so se Italijani čutili ogrožene od "zaveznikov Avstrijcev".

Ponovna vzpostavitev italijanstva

Tako je bilo recimo v Gorici. Poročilo, ki ga je junija 1928 občinski didaktični ravnatelj poslal svojim nadrejenim, z logiko natančnega birokrata in z navdušenjem italijanskega nacionalista prešteva vedno manjše število slovenskih razredov. Dokument, ki je bil pred leti objavljen v goriškem tedniku zamejskih Slovencev Novi Glas, nosi zgovoren naslov: Obnova italijanstva v obmejnih krajih po zmagi (1918-1928).

"Boj je postajal vse ostrejši in bolj neizprosen," opisuje razpoloženje med narodoma pred prvo svetovno vojno italijanski ravnatelj. "Občina pa je kot nepremagljiva trdnjava italijanstva vztrajala do konca in ob slovesnem dnevu odrešitve, po kateri smo toliko hrepeneli, smo lahko s ponosom vrnili naši materi Rimu nedotaknjeno narodno bogastvo." Nato ravnatelj prešteje slovenske in italijanske šole in vrtce pred fašistično reformo in jezen zapiše, da so si Slovenci po letu 1920 opomogli od trenutne zmedenosti ter skušali dobiti dovoljenje za odprtje tistih zasebnih slovenskih šol, ki so delovale že pred vojno. "Prvo prošnjo je občina takoj odbila, medtem ko je dolgo razpravljala o drugi." Rim je zaradi mirovne pogodbe zahtevi Slovencev sicer ugodil, vendar je občina to določilo uveljavila le delno in še to tako, da je čim bolj ovirala Slovence. Ravnatelj je ponosno zapisal, da so bili zaradi občinskega prizadevanja "slovenski učenci raztreseni in razdeljeni med Italijane". A "prebrisani" Slovenci se niso dali, pritiskali so na Rim, nejevoljna občina je po dolgem upiranju le popustila in leta 1922/23 uvedla tudi nekaj slovenskih tretjih razredov. "Ta zadnja faza je pomenila zastoj v procesu asimilacije, za Slovence pa je bila to zmaga, ki jih je opogumila za postavljanje novih zahtev." A ravnateljevo pismo ima v naslednjih vrsticah drugačen ton, leta 1923 je prišla šolska reforma, uveljavil se je fašizem in "problem je bil dokončno rešen". Gentilejev ukrep je javnost sprejela "z velikim olajšanjem in radostjo", fašizem pa je postavil "boj za moralno odrešitev tujerodnega prebivalstva v Gorici na tisto mesto, kamor ga je postavil prej z vojaško zmago, in tako popravil napake iz obdobja med letoma 1919 in 1922". Leta 1920 je bilo v Gorici deset razredov, kjer je bil učni jezik slovenski, pet let kasneje ni bilo nobenega več. Slovence, ki so hodili v italijanske šole, so imeli za Italijane in za ravnatelja je bila zmaga popolna. "Ob zaključku lahko z mirno vestjo ugotovimo, da ponovna vzpostavitev italijanstva - ki je bilo v Gorici že nevarno načeto in ogroženo - je nedvoumno danes že dovršeno dejstvo. K temu pa je učinkovito prispevala budna in temeljita vztrajnost občinske uprave, predvsem pa nedvoumni in odločni ukrepi fašistične vlade."

Seveda goriška občinska uprava še zdaleč ni bila edina, ki je zapirala slovenske šole. Zaradi šolske reforme so odpustili skorajda vse učitelje slovenske narodnosti, tistih nekaj "tujerodnih", ki so ostali, pa so zaposlili zgolj zato, ker so obvladali italijanščino in ker naj bi bili naklonjeni italijanski državi. Nekaj učiteljev so premestili tudi v notranjost Italije. Oblast je razpustila različne učiteljske organizacije, slovensko dijaško zbornico ... Seveda pa zapiranje šol ni bilo edina metoda raznarodovanja, država je prepovedala uporabo slovenskega jezika, poitalijančili so priimke in imena, odpravili slovenski tisk, začele pa so se tudi nasilne deportacije, gospodarski ukrepi, aretacije, umori, požigi, preganjanje ... "Šola je bila tukaj še bolj kruta kot v Italiji. Njen namen je bil italijanizirati in fašizirati ljudi. A država ni bila preveč uspešna, Slovenci so se šolali ilegalno, tudi tiskarne so pred zaprtjem izdale nekaj knjig, ki so jih potem naokoli distribuirali tigrovci. Odkritje slovenskega abecednika Prvi koraki je bilo takrat razlog za pot na sodišče," pravi Slavica Plahuta, zgodovinarka iz goriškega muzeja. K ohranjanju slovenščine so takrat veliko prispevali katoliški duhovniki in goriški nadškof Sedej, ki je dosegel, da so Italijani v cerkvah dopustili pouk verouka v slovenščini. Mešana slovensko-italijanska komisija je o tem obdobju zapisala, da se takrat večina evropskih držav sicer ni ozirala na pravice etničnih manjšin na svojem ozemlju, "kljub temu pa je bila fašistična politika 'etnične bonifikacije' kar najbolj brezobzirna tudi zato, ker so narodno nestrpnost, kdaj pa kdaj prepredeno s pravcatim rasizmom, spremljali totalitarni ukrepi režima".

Zakaj je bilo poleg slovenskega jezika ravno slovensko šolstvo tisto, ki je postalo ena od prvih žrtev medvojnega fašističnega režima na Primorskem, seveda ni težko ugotoviti. Že omenjena Gentilejeva šolska reforma je bila leta 1939 nadgrajena z listino o šolstvu, ki jo je potrdil tudi Fašistični svet. Šola naj bi služila potrebam države, skrbela naj bi za duhovno, moralno, politično in vojaško vzgojo mladih. Nadzornik Reine, ki je v Julijski krajini vodil uvajanje Gentilejeve šolske reforme in ki je hitel z zapiranjem slovenskih ter hrvaških šol, je bil seveda pravoveren fašist. Po njegovem bi morala šola vzgajati aktivne, borbene posameznike za službo državi. V italijanski šoli vzgojen posameznik naj bi imel torej takšne življenjske navade, ki bi iz njega naredile za fašistično državo koristnega člana. Logično predstavniki naroda, ki je bil za Mussolinija "manjvreden in barbarski", svojih šol niso mogli imeti.