evropa / Težave z referendumom

Razprava o ratifikaciji evropske ustave je v Franciji zelo živahna. Laurent Fabius, eden vodilnih članov socialistične stranke, je napovedal, da bo na referendumu prihodnje leto glasoval proti. Natančneje, rekel je: "Glasoval bom proti, razen če ..." Od Jacquesa Chiraca zahteva, naj popolnoma spremeni svojo politiko, in če tega ne bo naredil, bo glasoval "preprosto proti". Ker predsednik po treh volilnih porazih v prvi polovici leta še vedno ni zamenjal premiera, lahko domnevamo, da bo Fabiusova zahteva zavrnjena. Namen socialističnega vodje je vključiti v evropsko ustavo močnejšo socialno komponento.

To pozornost zbujajoče mnenje je razkril, še preden so v socialistični stranki sploh zares razpravljali o vprašanju. Za Francoisa Hollanda, vodjo glavne opozicijske skupine, je to hud udarec. Laurent Fabius bi s svojim mnenjem lahko povzročil globok razkol med socialisti glede Evrope, hkrati pa s tem slabi položaj Francoisa Hollanda, ki bi rad kljub hudemu porazu na predsedniških volitvah leta 2002 ponovno ustanovil stranko. Fabiusov "ne" seveda lahko vpliva tudi na izid referenduma, saj so skrajna levica, komunisti, del zelenih, več manj pomembnih desničarskih strank in skrajna desnica volilce pozvali, naj glasujejo proti sprejetju ustave. Vemo, da imajo omenjene stranke okoli 40 odstotkov volilcev, in jasno je, da bi, če bi ustavo zavrnili socialistični volilci, to lahko pomenilo, da bi jo zavrnila Francija v celoti. Vprašanje je celo, ali je ne bi ta "ne" popeljal v naročje socialistične stranke. Laurent Fabius je torej zgolj izrazil mnenje številnih socialistov.

Laurent Fabius je brez dvoma izkoristil priložnost, da se predstavi kot kandidat na predsedniških volitvah leta 2007. Po porazu Lionela Jospina leta 2002 (o njegovi kandidaturi se ni razpravljalo) se kandidati v socialističnih vrstah naglo množijo. Govori se o Dominiqueu Straus-Kahnu, o Francoisu Hollandu, celo o pariškem županu Bertrandu Delanoeju, pa tudi o nekaj ženskah, na primer o Martine Aubry, ... Veliko jih je, ampak nobeden zares ne izstopa. Že leta 1990 so se na kongresu socialistične stranke pokazala vsa nesoglasja in razlike: različne frakcije so nesoglasja urejale kar pred kamerami. Uradno so ta nasprotja posledica različnih stališč, v resnici gre za pridobivanje naklonjenosti volilcev na prihodnjih predsedniških volitvah.

Laurent Fabius se je torej odločil, da se bo izpostavil z odnosom do Evrope. Vendar takšni nastopi niso najmočnejši adut tega Mitterrandovega premiera med letoma 1984 in 1986.

Bil je najmlajši francoski premier, saj je bil na položaj imenovan že pri 38 letih. Francozom bi njegova vlada lahko ostala v lepem spominu. A ker je bil med osumljenci v aferi zaradi okužene krvi, ki je stala življenje 1200 ljudi (v bolnišnicah so s transfuzijo dobili kri, okuženo z virusom HIV), je moral počakati, da ga je sodišče razglasilo za nedolžnega, preden se je vrnil v politično areno. Med letoma 2000 in 2002 je prevzel ministrstvo za finance na predlog Lionela Jospina, enega svojih tekmecev. Ljudje ga pogosto označujejo za preveč resnega, a tudi za enega najkompetentnejših politikov. Uprizarjanje spektaklov ni v njegovem slogu, to je bolj značilno za kakega Raffarina ali Sarkozyja.

Fabius je navdušen nad umetnostjo, vse do prejšnjega tedna pa je zanj veljalo, da spada v liberalnejšo strujo socialistične stranke. Ker je Raffarinova vlada že več kot leto dni precej nepriljubljena, se je očitno odločil za spravo z ljudskimi množicami, da bi se izognil njihovemu obratu proti skrajnostim. Fabius ne nasprotuje vzpostavljanju Evrope, nasprotuje takšnemu vzpostavljanju Evrope, pri katerem se po njegovem ne stori nič, da bi se preprečila delokalizacija francoskih podjetij zaradi novih članic. Socialo zahteva iz strahu, da bi se francoski sistem, ki zagotavlja veliko pravic, ujel na limanice prihodnje evropske zakonodaje, ki bi jo bila Francija prisiljena sprejeti.

Že se oglašajo obrekljivci: zdaj, ko nasprotniki evropske ustave postajajo vse glasnejši, se je treba vprašati, kako da smo glasovali za maastrichtski sporazum in odobrili evro. Za zagovornike dosedanjih evropskih usmeritev je to hud udarec, saj s tem izgubljajo verodostojnost, ker nadaljnjemu vzpostavljanju skupne Evrope nasprotuje ugleden politik iz ene od dveh največjih strank. Koliko Francozov bo bralo ustavo? Brez dvoma zelo malo. Ali ti ne bodo v skušnjavi, da bi glasovali proti sprejetju, ker mu nasprotuje Fabius, zelo razumen človek? Kaj si bodo mislili socialistični simpatizerji, če eden od vodilnih članov stranke, ki velja za enega najliberalnejših, razglasi, da ustava ne upošteva dovolj socialne komponente? Izid referenduma je torej negotov, lahko pa je Laurent Fabius le odkril način, kako začrtati pot do dobrega položaja na predsedniških volitvah leta 2007.