okolje / Ribe so tudi last delfinov

Zelo redko se zgodi, da znanstveniku zaupajo tako ugledno politično funkcijo pri OZN, kot je bila zaupana italijanskemu profesorju dr. Giuseppeju Notarbartolu, trdijo poznavalci. S tridesetletnim raziskovalnim ukvarjanjem z ekologijo, vedenjem, taksonomijo in varovanjem velikih vretenčarjev (morskih sesalcev - kitov in hrustančnic - morskih psov, skatov) se je član plemiške rodbine Notarbartolo uvrstil med vodilne svetovne strokovnjake. Od leta 2001 je komisar za Italijo pri Mednarodni komisiji za kitolov, poleg tega je podpredsednik Strokovne skupine za morske sesalce in vodja Sredozemske skupine pri Svetovni komisiji za zaščitena območja, predseduje pa tudi znanstvenemu komiteju bonske konvencije sporazuma ACCOBAMS (Agreement on the Conservation of Cetaceans in the Black Sea, Mediterranean Sea and contiguous Atlantic Area). Prav to področje ga povezuje s slovenskimi raziskovalci, ki se ukvarjajo z Jadranskim projektom in so uradno pooblaščeni za izvajanje varovanja morskih sesalcev v Sloveniji. Ta projekt, ki ga podpira tudi Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, deluje v povezavi z drugimi mednarodnimi projekti in s podporo Združenih narodov.

Kaj menite o hrvaški razglasitvi ribolovno-ekološkega območja?

Odgovorim vam lahko samo zelo na splošno, saj sta ribištvo in znanost, ki se ukvarja z ekologijo morja, popolnoma ločeni temi. Sredozemsko morje je zelo majhno morje z ne prav številnimi ribolovnimi območji, hkrati pa so ob njem številne države, tik druga ob drugi, poglejte samo Slovenijo, Hrvaško in Italijo, zato standardni način gospodarjenja s staleži rib ni učinkovit. V oceanih so ozemeljske vode, kjer so ekskluzivna ekonomska območja, in sicer do 200 milj od obale, saj jim prostora ne primanjkuje. Med Kanado, ZDA in Mehiko to res ne povzroča težav. V Sredozemlju pa je to nemogoče. V Egejskem morju je še hujše kot v Jadranu. Poglejte samo Egejsko morje, kjer bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi Turčija ostala tako rekoč brez morja, ali pa Italijo in Tunizijo. Taka enostranska odločitev bi pravzaprav skoraj povsod povzročila težave. Zelo pomembno bi bilo doseči, da bi se politika usmerjala k delitvi naravnih virov. Tudi zaradi politike biologije morja. Veliko rib se v Jadranu drsti v enem delu in živi v drugem. Ribe se ne ozirajo na državne meje. Zato je zelo pomemben dogovor med državami, ki so vpletene v ta proces. Karkoli se zdaj dogaja enostransko, je dobro samo zato, da spodbudi tudi druge države, da začno premišljevati o nujnosti sporazuma, ki bi pritegnil vse vpletene države. Drugače bodo s tem vedno težave.

So ribiči in kiti, med katere spadajo delfini, kompatibilni?

Ne, bi pa morali biti.

Kako je to mogoče doseči?

Zdaj to prav gotovo ni mogoče. Ampak dovolite mi, da zastavim stvar drugače. Vemo, da ponekod lahko živijo tudi skupaj. Največje težave so med malim priobalnim ribištvom in delfinom pliskavico, ki živi v vašem morju. Ti delfini so povsod v Sredozemlju. Na številnih območjih povzročajo ribičem strahotne preglavice, marsikje težav sploh ni. Ni nam jasno, zakaj je tako. Naša naloga je ugotoviti, kaj se dogaja tam, kjer je vojna med ribiči in delfini, prav tako pa moramo preučiti razmere tam, kjer vlada premirje. S primerjavo bomo razumeli položaj in mogoče našli rešitev. Morebiti je ponekod le dovolj rib in jih delfinom ni treba 'pobirati' iz mrež?

To počno namenoma?

Seveda. Delfini dobro vedo, kje so ribiči vrgli mreže, in gredo naravnost tja. Tako ne izgubljajo časa z iskanjem hrane. Vendar pa s tem, ko ribo potegnejo iz mreže, poškodujejo mrežo.

Torej niso povsem nedolžni?

Ja, ampak ribe so tudi njihove. Vendar je popolnoma druga stvar vzporedni prilov; ko kiti ne vedo za mrežo, se zapletejo in se utopijo, ker se ne morejo dvigniti na površje, da bi zajeli zrak. A to sta dva popolnoma različna problema. Vedeti moramo še, da različni načini lova prizadenejo različne vrste kitov. Viseča mreža v globokih vodah povzroči veliko prilova. Pliskavica je izjemno pameten delfin in se nikoli ne ujame v mrežo. Ampak povrnimo se k vprašanju, ali so ribiči in delfini lahko kompatibilni. Pri prilovu, ko se delfini po nesreči ujamejo, mislim, da ne morejo biti. Zato so viseče mreže povsod prepovedane. Če delfini plenijo iz mrež, pa je veliko možnosti za izboljšanje razmer. Poskuse delajo z zvočnimi strašili, in sicer na mrežo pritrdijo napravo, ki oddaja zvok, neprijeten za delfine. Vendar tako odženejo delfine le za kratek čas, kasneje se zvoka navadijo in jim le pove, da je v bližini mreža. Ta način nima velike prihodnosti, še posebej, če se bodo spomnili česa učinkovitega, saj lahko delfine tako preženemo iz njihovega okolja.

Predvsem pa sem prepričan, da je največja težava v tem, da je v Sredozemlju preveč ribičev.

Je v Sredozemlju sploh dovolj hrane za delfine?

Ne. Že samih ribičev je preveč, pa ne le zaradi delfinov, temveč zaradi njih samih. Veliko območij je - kot recimo v Egejskem morju -, kjer ribiči komaj še kaj ujamejo. Enostavno ne morejo preživeti, ker je premalo rib. Že to je samo po sebi dovolj negativno. Ribištvo je v Sredozemlju zelo slabo vodeno in to bi bilo treba spremeniti. Seveda so izjeme, vendar so v veliki večini razmere nevzdržne

Koliko delfinov je sploh še v Sredozemlju?

To je vprašanje za milijon dolarjev. Imamo podatke za dve vrsti, in še te ne za vse Sredozemlje. Podatke so zbirali pred desetimi leti za zahodno Sredozemlje. Hrbtoplutih kitov je bilo 3500, progastih delfinov na istem območju pa 120.000. To je bila do zdaj največja raziskava, opravila pa jo je barcelonska univerza skupaj z Green Peaceom. Opravili so odlično delo, žal pa so preučevali le omejeno število vrst v omejen delu Sredozemlja, ki zajema približno dve tretjini zahodnega Sredozemlja. Naša težava je v tem, da nimamo podatkov. Zato mora ACCOBAMS vložiti največ truda v organiziranje zbiranja podatkov za Sredozemlje in Črno morje. Potem bom lahko odgovoril na vaše vprašanje. To je namreč temeljno vprašanje.

Kakšne težave imajo kiti v Sredozemlju?

Težav nimajo povsod enakih in nimajo vse vrste enakih težav.

Recimo v severnem delu Jadrana?

V tem delu živi le ena vrsta - pliskavica -, v južnem delu je precej drugače. Včasih je bil tu še navadni delfin, ki pa ni izginil le od tu, temveč skoraj iz vsega Sredozemskega morja.

Ampak poglejmo pliskavice. Težave imajo z ribiči, ker jim plenijo mreže, poleg tega enostavno nimajo dovolj hrane. Tu delfini skoraj ves čas porabijo za prehranjevanje oziroma za iskanje hrane. Na Hrvaškem okrog Lošinja je populacija delfinov, ki so jih zelo podrobno preučevali in ugotovili, da večino časa iščejo ribe. V drugih morjih, recimo v Mehiškem zalivu, kjer so jih prav tako preučevali, so ugotovili, da porabijo veliko več časa za druženje, potovanja, igre in podobne stvari ... Njihovo število se v severnem Jadranu naglo zmanjšuje ...

Veste vsaj približno, koliko jih je še?

Okrog Lošinja jih je približno sto. Predvidevam, da jih je več sto v severnem Jadranu, ampak v resnici ne vem. To je le moje mnenje, znanstvenega odgovora nimamo, zato je tako pomembno, da se tega lotimo in se tudi bomo lotili za Sredozemlje in Črno morje.

Zakaj tudi za Črno morje?

Ker je tako določeno v sporazumu.

Ampak zakaj?

To je bila politična odločitev. Zares pa tudi ne bi bilo smiselno delati ločenih sporazumov.

Kaj pa turisti? Smo tudi turisti neprijetni in nevarni za kite?

Turizem je lahko problem, lahko pa prinese tudi dobre stvari. Turisti smo moteč element, turizem povzroča onesnaževanje, saj se v poletnih mesecih število ljudi na obali vsaj podvoji. Pomislimo samo na kanalizacijo, problematičen je tudi hrup, ki ga povzročajo turisti, še posebej, če so organizirana opazovanja kitov v njihovih naravnih okoljih. Ampak če je turizem korektno voden, je lahko tudi pozitiven. Če imajo lokalni prebivalci korist od ekoturizma, bodo tudi bolj skrbeli za kite. Prej so ribiči gledali nanje zgolj kot na uničevalce, plenilce, zdaj pa, ko marsikje njihova ekonomija ne temelji več na ribištvu, temveč na turizmu, gledajo na kite popolnoma drugače. Ampak da to dosežemo, je treba turizem pravilno voditi.

Če pogledamo samo prejšnje stoletje, mar se ni tudi na državni ravni zelo spremenil odnos do kitov oziroma delfinov?

Med tridesetimi in šestdesetimi leti prejšnjega stoletja so nekatere vlade izplačevale nagrade za vsakega ubitega delfina. V šestdesetih letih je lov na kite še vedno veljal za športno dejavnost. Včasih so bili ljudje heroji, če so jih pobijali, danes bi jih marsikje vtaknili v ječo. V državah severnega Sredozemlja, kot so Italija, verjetno tudi Slovenija, prav gotovo Hrvaška, Grčija in Španija, so odnos popolnoma spremenili. Ljudje gledajo dokumentarne filme o delfinih na televiziji, berejo o njih; postali so zelo zaščitniški do njih. Zato si ne moremo zamisliti, da bi kdo odplul na morje in ubil delfina. Mogoče bi se še našel kakšen 'junak', če bi bil prepričan, da ga ne bo nihče zalotil. Kdaj pa kdaj na obali še najdejo naplavljenega delfina, poginulega zaradi ran, ki mu jih je zadal ribič s harpuno. Ampak zelo zelo redko. Splošno prepričanje je naklonjeno delfinom. Zelo hitro to prepričanje prodira tudi na južno obalo Sredozemlja. To sem začutil v Tuniziji, pred nekaj meseci sem bil v Libiji in tudi njihov odnos do delfinov je postal zelo mehak. Podobno sem občutil v Egiptu. Mislim, da je to povezano z višjo življenjsko ravnijo ljudi. Seveda ima tudi to dve plati. Višja življenjska raven prinese več potrošništva, večje onesnaževanje okolja in podobno.

Raziskovali ste skoraj po vsem svetu: v Kaliforniji, Venezueli, na Havajih ... Bi lahko rekli, da je Sredozemsko morje nekaj posebnega?

Seveda, navsezadnje je to območje, od koder prihajam. Vendar pa mislim, da je Sredozemlje nekaj posebnega zaradi svoje izjemno bogate zgodovine. Tudi zaradi zgodovine sožitja ljudi z naravo, morjem; to sožitje je bilo še pred nekaj desetletji popolno, odlično. Naše ribištvo je bilo zmerno vse do začetka 19. stoletja. Potem je napredovala tehnologija in ribištvo se je industrializiralo, začelo se je onesnaževanje ... Vse to so težave, ki so se začele v 20. stoletju. Mislim, da bi bilo treba vložiti ogromno truda, da bi ponovno vzpostavili harmonijo med ljudmi in morjem, kakršna je vladala včasih.

Mislite, da je to sploh še mogoče?

Ja, mislim, da je mogoče. Ampak to mora narediti politika. Danes lahko uporabite tehnologijo, da zmanjša vpliv onesnaževanja, s tehnologijo lahko danes vse delamo bolje. Mislim, da živimo v obdobju tehnološke evforije, ki nam omogoča, da živimo dobro, vendar še nismo začeli izkoriščati višje življenjske ravni tudi za boljšo skrb za okolje. In to bi morali narediti, ker smo zavezani, da to naredimo, če ne zaradi drugega, zaradi vseh mednarodnih sporazumov, h katerim pristopamo ali smo jih že podpisali. Naj omenim le barcelonsko konvencijo, londonsko konvencijo in druge. Vse, kar moramo narediti, je, da izpolnimo obljube, uporabimo tehnologijo. Znanost nam je pri doseganju ciljev lahko v veliko pomoč.

Zakaj ste se odločili za preučevanje kitov, saj je bilo najbrž to področje v začetku sedemdesetih let še zelo 'boso'?

Že kot majhnega otroka so me zanimali delfini, in ko sem začenjal, res še ni bilo veliko znanstvenikov, ki bi se ukvarjali z morskimi sesalci. Zato sem tudi odšel v Kalifornijo.

Med petnajstimi državami, ki so že podpisale ACCOBAMS, je tudi Hrvaška. Med tremi, ki so tik pred tem, da ga podpišejo, je Italija, Slovenija pa je med desetimi državami, ki so še kar daleč od podpisa. Ali to kaj pove o odnosu teh treh držav do morja?

Ne, mislim, da ne. Italija je izjemno počasna pri takšnih procedurah. Ne vem, zakaj, saj je politična volja vedno bila. Ampak to je za nas zelo standardno. Italija je že zdavnaj podpisala sporazum, ampak zdaj ga mora parlament še ratificirati. To traja že od leta 1996. Osem let. Sprva so se kresala mnenja med zunanjim ministrstvom in ministrstvom za okolje, potem je moral sporazum skozi številne parlamentarne komisije. Sploh ni stvar v tem, da tega ne bi hoteli narediti ... Hrvaška je bila izjemno hitra. Kar se Slovenije tiče, pa pravzaprav nisem najprimernejši človek, da bi odgovoril na to. Predstavljam si, da večjo skrb posvečate gozdu, saj je za vas najbrž pomembnejši kot morje. Verjetno je zaradi geografije ta sporazum nekoliko v ozadju. Najbrž ima večjo prednost 'celinska' favna. Ampak kot sem slišal, ste že zelo blizu in mogoče boste celo prehiteli Italijo.