aktivizem / Kotiček za istospolno usmerjene
Štajerska do istospolno usmerjenih ni prijazna dežela
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 44, 7. 11. 2004

Aktivistki Lingsiuma
© Igor Škafar
V prestolnici je biti gej ali lezbijka skorajda že modna muha, pojav treh moških, oblečenih v ženske, ali hardcore gejevskega šova v Križankah pa ni nič posebej pretresljivega, zato je še toliko bolj nenavadno, da v Mariboru sploh ni gejevske ali lezbične scene. Tudi naši sogovorniki iz Lingsiuma, skupine za istospolno usmerjene mlade, so priznali, da je klima res nestrpnejša do istospolno usmerjenih kot kje drugje, čeprav vidijo razloge tudi v drugih okoliščinah. Ker je edini gej friendly lokal po kratkotrajnem obratovanju zaprl vrata pred letom in pol, so prepričani, da ni ekonomskega interesa, da bi v Mariboru kdo odprl prostor, namenjen izključno lezbijkam in gejem. "Če bi bil lokal namenjen samo gejem in lezbijkam, bi moral živeti od njih, zato bi ti morali zelo pogosto obiskovati lokal. Vprašanje je, kdo ima toliko časa, toliko denarja in toliko interesa, da se zbira v lokalih. Življenje gejev in lezbijk ni življenje ljudi iz lokalov, ampak je življenje navadnih ljudi, ki občasno obiskujejo lokale kot kdorkoli drug." Zato so se prisiljeni toliko bolj zabavati na tistih redkih posebnih partijih, ki se zgodijo vsake toliko časa. Kljub temu se premika tudi v tej smeri, saj so si zaradi pogostega zbiranja že izbrali lokal, kjer se dostikrat nabere precejšnje število istospolno usmerjenih in tako počasi postaja njihov. "To smo si sami ustvarili, ker smo začeli tja hoditi in se je počasi razvedelo."
Sebastijan Ozmec
MLADINA, št. 44, 7. 11. 2004

Aktivistki Lingsiuma
© Igor Škafar
V prestolnici je biti gej ali lezbijka skorajda že modna muha, pojav treh moških, oblečenih v ženske, ali hardcore gejevskega šova v Križankah pa ni nič posebej pretresljivega, zato je še toliko bolj nenavadno, da v Mariboru sploh ni gejevske ali lezbične scene. Tudi naši sogovorniki iz Lingsiuma, skupine za istospolno usmerjene mlade, so priznali, da je klima res nestrpnejša do istospolno usmerjenih kot kje drugje, čeprav vidijo razloge tudi v drugih okoliščinah. Ker je edini gej friendly lokal po kratkotrajnem obratovanju zaprl vrata pred letom in pol, so prepričani, da ni ekonomskega interesa, da bi v Mariboru kdo odprl prostor, namenjen izključno lezbijkam in gejem. "Če bi bil lokal namenjen samo gejem in lezbijkam, bi moral živeti od njih, zato bi ti morali zelo pogosto obiskovati lokal. Vprašanje je, kdo ima toliko časa, toliko denarja in toliko interesa, da se zbira v lokalih. Življenje gejev in lezbijk ni življenje ljudi iz lokalov, ampak je življenje navadnih ljudi, ki občasno obiskujejo lokale kot kdorkoli drug." Zato so se prisiljeni toliko bolj zabavati na tistih redkih posebnih partijih, ki se zgodijo vsake toliko časa. Kljub temu se premika tudi v tej smeri, saj so si zaradi pogostega zbiranja že izbrali lokal, kjer se dostikrat nabere precejšnje število istospolno usmerjenih in tako počasi postaja njihov. "To smo si sami ustvarili, ker smo začeli tja hoditi in se je počasi razvedelo."
V štajerski prestolnici ni varno za osebi istega spola, da se držita za roke na ulici, vendar si v takšni okolici, kot je do gejev prijazen lokal, upajo vse več in počasi si bodo upali tudi javno izražati svoja čustva sredi belega dne, kot so to storili 2. julija letos, ko so pripravili prvo javno manifestacijo. Ko so imeli dovolj diskusij, so se namreč odločili, da bodo pripravili prvi pravi mariborski javni coming out. Na Grajskem trgu, najbolj frekventnem mestu, so sredi dneva postavili dve stojnici, povabili vse zainteresirane s svoje internetne mailing liste, izdelali transparente v stilu "Lezbijke in geji želimo lep dan", mimoidočim delili letake in jih seznanjali z drugačnostjo. Na simbolični akciji so prostovoljke in prostovoljci delili praktična darila, še prej pa so znane javne osebnosti iz Maribora pozvali, naj z izjavo podprejo istospolno usmerjene. Ulična akcija je bila nekakšen nadomestek za parado ponosa in hkrati zgodovinski dogodek za Maribor, ki se je izkazal, saj niso bili deležni nobenih pretiranih negativnih sodb mimoidočih, ampak so naleteli na zanimanje.
Vseeno je tudi Maribor še daleč od tega, da bi si istospolno usmerjeni upali javno, sredi belega dneva, kazati ljubezenska čustva. "Tu pa tam - če pogledaš okoli, pa ni nikogar - že fantu daš hitro lupčka tudi v javnosti, to gre in se tudi dela, ampak ni šans, da bi se to zgodilo sredi obljudene ulice. Tukaj ni takih javnih primerov kot v Ljubljani, zato mogoče ni toliko pretepov in incidentov."
Pa vendar se tudi mariborska gejevska scena premika. Po odgovor, ali je mariborska klima res toliko nestrpna do istospolno usmerjenih, da so se javnosti razkrili šele v novem tisočletju, smo se odpeljali med aktiviste in aktivistke Lingsiuma. Pred tremi leti je iz Mladinskega kulturnega centra prišla pobuda o aktivni podpori istospolno usmerjenim mladim. Poleg fotografskih, likovnih, glasbenih in drugih dejavnosti so želeli pod svoje okrilje vzeti tudi zavzemanje za človekove pravice prezrte populacije. V ta namen so ustanovili Kotiček za istospolno usmerjene mlade v galeriji Media Nox na Židovski ulici. S tem se je začel prvi tektonski premik. "Očitno so ugotovili, da potrebujemo tak prostor za varno druženje istospolno usmerjenih mladih. Na začetku so zato poskušali sami, verjetno so povabili kar svoje znance in prijateljice, s tem namenom, da se začne nekaj v tej smeri." Hkrati so organizirali dva dogodka. Najprej lezbični literarni večer, nato pa so v goste povabili ljubljansko skupino za mlade lezbijke in geje Legebitro.
Po teh osamljenih poskusih je spet zazevala praznina in nekaj časa se ni v tej smeri odvijalo nič. "Potem pa je prišla pobuda moje znanke iz MKC-ja, ali koga poznam ali bi bil sam pripravljen prevzeti skupino za istospolno usmerjene mlade, ki bi delovala na rednih srečanjih. Ideja je bila, izoblikovalo pa naj bi se samo sproti." Na začetku so si druženja zamislili v obliki debat na razne žgoče teme, ki so zajemale običajne problematike od razkritja pred okolico do varne spolnosti. Pred prvim uradnim srečanjem letos februarja pa so pripravili kampanjo, s katero so dvignili veliko prahu. Zaradi medijske odmevnosti je bil razumljivo prvi sestanek tudi najbolj obiskan, prišlo je okoli štirideset ljudi. Sedaj na srečanjih, ki so enkrat na mesec, skupina ugotavlja, kaj sploh hoče in v katero smer gre. Izvajajo stalne akcije lepljenja plakatov po srednjih šolah in si že s tem prizadevajo premostiti predsodke.
OKV"Tu pa tam - če pogledaš okoli, pa ni nikogar - fantu že daš hitro lupčka tudi v javnosti, to gre in se tudi dela, ampak ni šans, da bi se to zgodilo sredi obljudene ulice."