ukrajina / Ukrajina na razpotju

Kmalu potem, ko je svet uradno "obžaloval" zmago samodržca Lukašenka v Belorusiji, so bile volitve v Ukrajini. Država s 50 milijoni prebivalcev trenutno niha med Zahodom in Moskvo in je ena redkih republik razpadle Sovjetske zveze, ki je imela na aktualnih predsedniških volitvah realno izbiro.

Predvolilne raziskave so stopnjevale napetost. Zatrjevali so, da sta oba kandidata približno enako priljubljena. Zahodno usmerjeni Juščenko je tik pred volitvami zarotniško izjavil, da ga je nasprotnik zastrupil, ter nato odpotoval na zdravljenje v Avstrijo. Njegov tekmec, sedanji premier Janukovič, je padel pred televizijskimi kamerami, češ da so vanj nasprotniki vrgli težek predmet, ki se je pri podrobnejšem ogledu posnetka izkazal za navadno jajce.

Psihoza je bila prisotna v obeh taborih. Bo Ukrajina postala druga Gruzija, ki se je po odstranitvi družinskega klana Eduarda Ševarnadzeja (ne brez pomoči ameriškega denarja) hudo skregala z Rusijo? Ali je Ukrajina primer, ki ga lahko pričakujemo v Rusiji 2008 po izteku Putinovega mandata? Viktorja Juščenka podpirata Zahod in severozahodna Ukrajina - nasprotniki so ga razglasili za "ameriški projekt", lutko Zahoda pod pretvezo liberalne demokracije. Viktor Janukovič je izbranec odhajajočega predsednika Kučme in uživa osebno podporo Putina, ki je bil svoj čas izbranec Jelcina. Janukovič je izrazil dvom o vstopu Ukrajine v NATO in je lahko računal na volilni elektorat jugovzhodnega dela Ukrajine ter ukrajinsko diasporo v Rusiji. Opozicija mu je dodelila etiketo bodočega diktatorja, človeka, ki bo iz Ukrajine naredil del avtoritarne verige držav, nekdanjih republik Sovjetske zveze.

Razkol današnje Ukrajine sestavljajo zgodovinska naključja, ki so državo razdelila na zahodno in "ostalo". Zahodni del, ki se je večkrat znašel pod različnimi gospodarji (Poljska, Avstro-Ogrska), je narodno zaveden do te mere, da njegovo domoljubje zelo hitro preide v nacionalizem. O tem, kako vztrajni so bili zahodnjaki, priča podatek, da je zadnji partizan, ki se je boril proti nadvladi Rusije v času II. svetovne vojne, prišel iz gozda leta 1991, ko se je Ukrajina osamosvojila.

Razkol v Ukrajini sega tako daleč, da zahodni Ukrajinci ne marajo drugih Ukrajincev, ker so se ti brez boja vdali rusifikaciji. Kakor pravi anekdota, zahodni Ukrajinec sprašuje vzhodnega: "Stepan, zakaj si tukaj posadil breze? Daj, na hitro jih posekaj, drugače bojo prileteli Moskviči in rekli, da so bili tukaj že od nekdaj!" In če k temu vzdušju dodate verski dejavnik - na zahodu Ukrajine živi med štiri in pet milijonov katolikov - boste dobili konfliktno ozračje, ki se ogreva med drugim tudi zaradi vmešavanja Rusije. Recimo, o vrnitvi cerkvene lastnine se je ruska pravoslavna cerkev že izrekla, češ da se v zahodni Ukrajini (Galiciji) izvaja pritisk na pripadnike pravoslavne vere.

Srž pravoslavno-katoliškega spora so nepremičnine: kajti ko je bila katoliška cerkev tik pred II. svetovno vojno prepovedana in "agenti" Vatikana deportirani, so stavbe in mnogi nabožni predmeti avtomatično prešli med državno imetje ali v last pravoslavne cerkve. Zdajšnje pojasnjevanje, kateri, pravoslavni ali katoliški cerkvi, naj bi pripadalo to ali ono zemljišče, se je v začetku devetdesetih razraslo v več konfliktov: okupacijo stavb, sodnih postopkov in pretepov. Po podatkih Komiteja za religiozna vprašanja Ukrajine je bilo leta 2000 na celotnem območju države prek tristo konfliktih žarišč, večina katerih je tlela v manjših mestih in vaseh Galicije.

Razdvojenost Ukrajine je priročno sredstvo za manipulacijo v predvolilnem boju. "Rusija je izbrala Janukoviča zato, ker noče državljanske vojne v Ukrajini," je dejal predsednik Sklada učinkovite politike Gleb Pavlovski, ki dela za Kremelj.

Viktor Janukovič je resda zagovornik krepitve vezi med Moskvo in Kijevom, kar je tudi logično zaradi odvisnosti Ukrajine od ruskega plina in nafte. Toda njegova proruska politika in močna podpora Vladimirja Putina, ki se je mudil na obisku v Ukrajini tik pred volitvami, je ravno obratno potencialno dražilo za večje nemire v Ukrajini. Med tem je 89 novinarjev iz različnih ukrajinskih televizijskih hiš podpisalo peticijo proti pritisku na njihovo poročanje o volitvah, še sedem novinarjev je dalo odpoved. Direktor Ukrajinskega inštituta za preučevanje množičnih občil Sergej Taran je izjavil, da večina ukrajinskih televizijskih hiš poroča o kandidatu sedaj vladajoče skupine - pozitivno, opozicija pa je predstavljena v negativnem kontekstu: "Večinoma imajo gledalce za poskusne pse Pavlova, torej trenirajo refleksne reakcije."

Med tem je ukrajinska študentka Fakultete za družbene vede v Ljubljani opozicijskega Viktorja ocenila povsem drugače kot televizijske hiše: "Nekoč je veliko pripomogel k rasti gospodarstva, sploh pa k izboljšanju bančnega sistema. Verjetno je bil pri tem še preveč dober in so ga začeli zatirati, a še dobro, da ga niso ubili, saj veš, kako to gre ..."

Slednje oziroma višjo stopnjo demokratičnosti in razvoja civilne družbe v Ukrajini hvalijo tudi tuji analitiki. Predstavnik ameriške stroke Taras Kuzio je na konferenci na Dunaju izjavil, da Ukrajina, kar se tiče razvoja nevladnih organizacij, ki ščitijo človekove in državljanske pravice, prednjači med bivšimi sovjetskimi republikami, z izjemo baltiških držav. Čeprav je, pravijo v britanskem The Guardian, odkar so v Iraku ukrajinske čete, kritika ZDA na račun Ukrajine začela pojemati.

Volilna depresija

V boju med Janukovičem in Juščenkom, kot domneva The Washington Post, naj bi postalo jasno, ali bo država, ki je po velikosti primerljiva s Francijo, ostala evropska ali se bo spustila k avtoritarizmu. Kakor koli, že v predvolilnem vrtincu je postalo jasno, da samim Ukrajincem ni povsem vseeno, kdo bo prišel na oblast. Ukrajine ni zajela volilna apatija, kakršna je dohitela precejšnji del zlomljenih sovjetov. Beloruski študent, ki v Sloveniji študira politologijo, se odločujočega referenduma ni udeležil, ker se mu to ni zdelo smiselno. "Obstaja anekdota o tem, kako so bile sestavljene javnomnenjske raziskave pred volitvami. Prvo vprašanje: Koga vidite za bodočega predsednika Belorusije? Drugo vprašanje: Zakaj ravno Aleksander Lukašenko?"

Prednosti Lukašenkove zmage vidi v tem, da na oblast, v nasprotju z Ukrajino, ni prišel človek, ki bi bil pretirano naklonjen Rusiji ali Zahodu. "Pomanjkljivosti pa so vse to, kar prinaša klasična diktatura." Kot imetnika beloruskega potnega lista ga še najbolj skrbi grožnja Evropske unije, da bo prenehala izdajati vizume za vse beloruske državljane, kot to že velja za vidne beloruske politike in samega Lukašenka. Poleg tega je že podvomil o duševnem zdravju predsednika: "Mnogi psihologi so, ozirajoč se na Lukašenkove govore, sklepali, da ni povsem priseben."

Depresija, podobna beloruski, vlada tudi v komunistični Moldaviji, ki že trinajst let neuspešno rešuje situacijo s samooklicano Pridnestrsko republiko. Toda če pogledamo v letos s širitvijo Evropske unije dokončno razkosan zemljevid nekdanje Sovjetske zveze, so najbolj brezkompromisni režimi v nekdanjih srednjeazijskih republikah, kamor zaradi oddaljenosti od evropskih meja vse redkeje posvetijo medijski žarometi.

Novodobne dinastije

V Tadžikistanu, kjer je med letoma 1992 in 1997 potekala huda državljanska vojna, ki je samo v novinarskih vrstah zahtevala 65 življenj, je lani na referendumu 96 % prebivalstva glasovalo za drugi, sedem let trajajoč mandat predsednika Emomalija Rahmonova.

Nekdanji direktor sovhoza je na čelu državice s šestimi milijoni prebivalcev že od leta 1994. Soseda Afganistana je v tem času postala nekakšna jama brez dna za humanitarno pomoč in je zelo široka in prehodna mamilarska pot v Evropo in Rusijo. Saj so samo v prvi polovici lanskega leta v Tadžikistanu zasegli prek štiri tone heroina in opija, kar je dvajsetkrat več kot v Kazahstanu. Sicer pa sta obe državi v svetovnem vrhu po širjenju virusa HIV.

"Mamila v Kazahstanu sploh niso problem - vse dobro raste, vse lahko kupite," je pojasnila sedanja študentka ljubljanske univerze, rojena v štirinajstmilijonskem Kazahstanu. Večji del njenih rusko govorečih svojcev je zapustil Kazahstan zaradi vse večjega pritiska avtohtonega prebivalstva. "Strašne reči so se dogajale, in to množično ... Recimo, naše prijatelje so ujeli na pikniku, zvezali in silili, da jedo zemljo. Opozorili so jih, da če ne bodo zapustili republike, jih bodo umorili ..." Po eni strani razume Kazahe, kjer so bili na vodilnih položajih dolga leta Rusi. Toda ko so njenemu očetu odvzeli sovjetski potni list in mu niso dodelili drugega brez kakršne koli obrazložitve - takrat se njeno sočustvovanje hitro neha.

Na letošnjih parlamentarnih volitvah je v Kazahstanu zmagala stranka predsednika Nursultana Nazarbajeva. Zanimivo je, da stranki, ki je bila tretja po številu zbranih glasov, predseduje starejša Nurslutanova hči - Dariga. Neodvisni opazovalci rezultatov volitev v deveti po velikosti državi sveta niso potrdili, a se v Kazahstanu zaradi tega prav nič ne vznemirjajo. Saj Združene države tudi izvolitve Nazarbajeva, recimo, niso priznale, a nekdaj prva figura komunistične partije Kazahstana nadaljuje vodenje države, bogate z nafto in plinom. O tem, da bo predsednikova hči prevzela oblast po očetu, skorajda nihče več ne dvomi.

Enako v Uzbekistanu komaj čakajo, kdaj bo hči sedanjega predsednika Islama Karimova, poročena z uzbekistanskim zunanjim ministrom, postala prva dama. Human Rights Watch poroča o vsakodnevnih kršitvah človekovih pravic v "bombažni" republiki, predvsem o mučenju zapornikov. Ob tem je treba povedati, da Karimov, nekoč glava komunistične partije Uzbeške sovjetske republike, že štirinajst let predseduje republiki, njegovo predsedstvo pa je bilo podaljšano z referendumom leta 1995 in nato še leta 2000. 66-letni Karimov je med drugim tudi pisatelj. Napisal je več knjig v slogu: "Uzbekistan ima veličastno prihodnost", v čemer je še najbolj podoben turmenskemu doživljenjskemu vodji Saparmuratu Nijazevu, bolj znanemu kot Turkmenbaši.

Diktator (ne boste verjeli - tudi nekdanji glavni komunist republike) te z nafto in plinom obdarjene državice osebno imenuje vodje turkmenskih medijev, drugi, neturkmenski, so uradno prepovedani. 64-letni pesnik Nijazov je prepovedal tudi opero in balet, z obrazložitvijo, da tovrstna umetnost ne spada v turkmensko kulturo.

Le z naravnimi bogastvi revna Kirgizija je bila v devetdesetih med posovjetskimi srednjeazijskimi režimi kot otok demokracije. Vendarle je ponovna, a sumljiva zmaga predsednika Askarja Akajeva (doktor tehničnih znanosti) na volitvah pred štirimi leti zamajala vero v demokratični razvoj te skoraj petmilijonske države. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je poročala o več kršitvah mednarodnih norm med volitvami. Human Rights Watch pa v zadnjih štirih letih opozarja na čistke, katerih vrhunec se je zgodil pred dvema letoma, ko so miličniki med demonstracijami ubili pet predstavnikov opozicije.

Očitno širjenje družinskih klanov ni samo azijski pojav, kajti na Kavkazu je v neodvisni republiki Azerbajdžan lani oblast od 80-letnega očeta Gejdara Alijeva (le nekaj dni po volitvah je umrl) s 76,84 % volilnimi glasovi gladko prešla na njegovega sina - Ilhama Alijeva. A kdo bi ga obsojal, dokler teoretiki zarot brusijo jezike o bistveno močnejših klanih, kakršna je recimo družina Bush?