italija / Največji spomenik

Na Goldonijevem trgu v središču Trsta so se na pobudo mestne občine že začela javna dela za preureditev trga in postavitev 12 metrov visokega stekleno-jeklenega osvetljenega obeliska, vidnega tudi z morja, ki naj bi postal največji spomenik v mestu. Sporno pa je, da bo ta spomenik posvečen žrtvam vseh totalitarizmov, to se pravi žrtvam fašizma in nacizma, hkrati pa tudi žrtvam 40-dnevne Titove uprave Trsta (Italijani ji pravijo zasedba) od 1. maja 1945. To pomeni, da bo spomenik tudi poklon SS-ovcema Ermannu Callegarisu in Ottocarju Crisi ter njunim privržencem.

Proti postavitvi takšnega spomenika se že dalj časa bori Društvo za zaščito vrednot protifašizma in protinacizma Promemoria, ki je v soboto, 30. oktobra 2004, priredilo protest na Goldonijevem trgu. Društvo je formalno nastalo aprila 2003 "z namenom, da prepreči tako poimenovanje spomenika, ki združuje padle antifašiste in infojbirance, kar je žaljivo za padle antifašiste," pravi predsednik društva, zgodovinar Sandi Volk. Društvo sestavlja danes približno 90 članov slovenske in italijanske narodnosti. Mnogi izmed njih imajo v družini prednike, ki so padli v boju proti fašističnemu in nato nacističnemu zatiranju. "To, da bi šlo za največji spomenik v Trstu, je še bolj žaljivo, saj v središču mesta nimamo nobenega spomenika padlim v narodnoosvobodilnem boju," je pristavil predsednik društva.

Spomenik žrtvam vseh totalitarizmov je popolnoma v skladu s tržaškimi in splošnoitalijanskimi poskusi revizionizma zadnjih let. "Te stvari se začenjajo dogajati v Trstu in potem se širijo po vsej državi. V italijanskem parlamentu so pred kratkim predlagali državni zakon, ki naj bi izenačil partizanske borce s fašisti. To ni le naključje," meni Volk.

Med najuspešnejšimi pobudami, ki jih je doslej izpeljalo društvo Promemoria, so koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič in koncerti pop skupin, kot so Dirty Fingers, Io non so in druge, 12. septembra lani, vedno na Goldonijevem trgu. Volk: "Tudi takrat je šlo za protest proti postavitvi spomenika. Na trgu se je zbralo precej ljudi. Doživeli smo tudi provokacije in manjše izgrede. Prijavili smo provokatorja, ki je govoril 'sciavi de merda', policija pa nikakor ni reagirala." 'Sciavi' v tržaščini pomeni sužnji. Gre za vzdevek, s katerim tržaški desničarji poimenujejo Slovence. 'De merda' pa bi lahko prevedli z našim 'usrani'.

Društvo Promemoria je zbralo 2015 podpisov nasprotnikov spomenika in novembra lani so jih izročili županu. "Podpise smo zbrali tudi drugod po Italiji, v Padovi, Rimu, Milanu, celo na Siciliji. Sicer pa je imelo društvo več srečanj z občinskimi upravitelji, "ki so imeli do nas zelo aroganten odnos," je povedal Volk. "Junija smo se srečali tudi z županom Robertom Dipiazzo. Bil je manj aroganten od svojih sodelavcev, a se je predstavil z res smešnimi argumenti, češ da bi, če bi sprejel predlog, imel pred vrati še dolgo vrsto drugih ljudi z drugačnimi predlogi in bi zato lahko imel težave s tistimi, ki so spomenik načrtovali." Ker društvo Promemoria ni dobilo spodbudnih odgovorov, namerava v kratkem vložiti tožbo proti občini na tržaškem sodišču. "Sklicujemo se na to, da spomenik žali spomin padlih protifašistov in nas tudi osebno žali, če smo potomci teh padlih," je dejal Sandi Volk.

Društvo Promemoria, ki brani vrednote narodnoosvobodilnega boja, pa ne uživa veliko politične podpore, podpirajo ga le komunistične stranke in sindikalne organizacije ter seveda Vsedržavno združenje partizanov Italije, Vsedržavno združenje bivših deportirancev in Zveza borcev Slovenije. Po pravici povedano je celo zamisel za spomenik dala prejšnja, levosredinska uprava današnjega deželnega guvernerja Riccarda Illyja. Tudi to spada v duh zgodovinskega revizionizma, za katerega se v Trstu ogrevajo celo nekateri levičarji, med katerimi prednjači predvsem levi demokrat Stelio Spadaro.

Kaj pa o postavitvi spomenika menijo Tržačani? Sodeč po ravnanju mimoidočih ob protestu društva Promemoria 30. oktobra na Goldonijevem trgu, so do zadeve dokaj brezbrižni. Mnogi izmed njih sploh ne vedo, za kaj gre. Gospa srednjih let je dejala, da bo spomenik "estetsko grozen", a se ni želela spuščati v globljo politično presojo. "Ni mogoče," je o protestu menil priletni moški. Le tu pa tam se je pojavil kdo - šlo je predvsem za starejše ljudi -, ki se je ustavil in ponudil svoj podpis, saj jih društvo še vedno zbira. "Podpisala sem, ker ni mogoče, da se na isto raven postavljajo nacistični krvniki in drugi. To je absurdno!" je povedala starejša gospa.

Tržačani so verjetno siti vseh političnih zdrah, ki še danes razdvajajo mesto. Trst očitno ne zna pomesti s preteklostjo. Predvojni, medvojni in povojni dogodki še vedno odmevajo v javnosti, pomislimo samo na številne proslave, ki jih je občina priredila ob 50. obletnici vrnitve Italije v Trst. Večina meščanov pa bi očitno raje pozabila na preteklost in šla naprej ter zaživela v duhu strpnosti in dialoga, kot se mestu, ki stoji na kulturnem stičišču vzhoda in zahoda, v novi Evropi, tudi spodobi. V tem smislu bi bil verjetno bolj dobrodošel spomenik "miru med narodi", kakršnega predlaga društvo Promemoria. Spomenik, ki ne odpira starih ran. Spomenik, ki neobremenjeno in odprto zre v prihodnost.